Recimo zanimanje za veliko stvari, od biologije do agronomije, športa, vremena seveda in predvsem narave. Na Arso je zaposlen od leta 1983, to je njegova prva in edina služba, sprva niti ni imel posebne želje delati v meteorološki prognozi.
»Ker je to delo povezano z dežurstvi, izmeničnim delovnim časom in delom med prazniki ter te lahko zelo odmakne od prijateljev,« prizna. Toda ko je moral nato »po ukazu« nekaj let delati v prognozi, kar je doletelo vse novopečene meteorologe na takratnem hidrometeorološkem zavodu, je to delo in njegov pester delovni ritem vzljubil.
Zakaj ste se ob vseh vaših zanimanjih odločili postati meteorolog?»Enkrat ob koncu tretjega letnika gimnazije me je prešinilo, da bi bila meteorologija zanimiva. Ko pa sem izvedel, da je treba na fiziko, sem si rekel, da tega študija ne bom nikoli naredil. Toda profesorica fizike me je spodbudila, naj ne omahujem. Kaj vem, morda sem imel na splošno premalo samozaupanja. Še danes mislim, da nisem človek, ki bi bil fizikalno-matematično razmišljujoč, tudi nisem po duši znanstvenik, da bi svoje življenje povsem podredil znanstvenemu raziskovanju. Verjetno bi se v kakšnem drugem poklicu prav tako dobro našel. Saj s stališča ozke strokovnosti je dobro, da te zanima ena stvar, a po drugi strani, če te zanimajo še druge stvari, je življenje bolj pestro in zanimivo.«
Vas ljudje še pokličejo v službo in povprašajo za vremensko napoved?»Pokličejo, a zadnjih pet let manj kot prej. Na spletu je več virov informacij in sploh mladi uporabljajo izključno splet. Meteorologu kot razlagalcu vremena na televiziji se najbrž izteka čas. Starejši smo sicer še navajeni poslušati poročila po televiziji in radiu, a nekateri si raje sami izbirajo vir informacij, kar je lahko tudi slabo, ker je potem človek deležen bolj enostranskih virov.«
Šport, narava in mir
To je enako kot poiskati med desetimi vremenskimi napovedmi najboljšo?»Haha, da, tudi vremenska napoved je postala potrošni produkt. Vsako stvar hočemo primerjati iz več različnih virov, čeprav je pri tem vprašanje, koliko smo lahko objektivni oziroma ali bomo znali kot laiki tudi dejansko izbrati in presoditi, katera vremenska napoved je bolj verjetna. Sam gledam vedno našo napoved, ker vem, da je znanstveno in tehnološko utemeljena, da dobro delamo.«
Vemo, da ste navdušen gorski kolesar. Od malih nog?»Že v osnovni šoli smo hodili s sosedovimi mulci ob nedeljah na kolo. Kolo je bilo naš način gibanja. Najprej sem dobil predšolski skiro in potem smo se podili okoli hiš po soseščini, veliko tekali, plezali po drevesih, stalno smo bili zunaj. Dolga leta sem nato igral odbojko, in ko sem nehal, sem začel spet kolesariti. V glavnem gorsko kolesarim, ker so ceste preveč prometne in sem raje v naravi, kjer je mir. S kolesom sem spoznal toliko skritih kotičkov in delov Slovenije, ki jih drugače nikoli ne bi.«
Še najdete mir v naravi?»Saj ni treba na Šmarno goro, Veliko planino ali Krvavec.«
Kam se najraje odpravite?»Zelo mi je pri srcu Notranjska, ker je redko poseljena in ima veliko tega praznega prostora. Ljudje raje hodijo na Gorenjsko in Primorsko in potem v teh notranjskih koncih ni takega navala. Poleg tega je dokaj čista, ker ni množične industrije, in ima veliko lepe narave. Po mami sem pol Primorec, zato me privlači tudi Primorska, sploh tamkajšnji hribi so pozimi krasni za kolo. Lepo je na Gorenjskem, saj rad turno smučam, pred leti sem odkril zasavske hribe, kjer je prav tako lepo. Navdušen sem nad Slovenijo, koliko možnosti in lepot nam ponuja. Če bi me vprašali, kje bi mi bilo lepo živeti, bi se težko odločil. A na koncu je tako najpomembnejše, kje imaš prijatelje in znance, kako se z ljudmi okoli sebe razumeš.«
Zgodba o krtku
Se vam zdi, da smo izgubili stik z naravo?»Zelo verjetno, a pri tem ne mislim, da ne bi znali uživati v pomladnem cvetju. Bolj, da se ne zavedamo, kaj naše bivanje povzroča tudi drugim, da gledamo na vse, kot da je človek edino središče bivanja na Zemlji. A tu živijo še druga bitja, ki so za nas prav tako pomembna. Morda bo kdo rekel, pa kaj, če sloni izumrejo? A to potegne marsikaj za sabo in vseh posledic ne znamo predvideti. Narava je kompleksen življenjski krog. Ko so bili moji otroci še majhni, smo poslušali pravljico Krtek Samovrtek, o krtu, ki je svobodno živel v zemlji. Potem pa pride oče in reče sinu: 'Na tem travniku bomo zgradili moderno naselje hiš, lepa sončna stanovanja in mlade družine bodo dobile dom. Pridejo stroji in začnejo kopati, ubogi krtek se začne upirati, ker mu rušijo dom'. Takrat mi je, zanimivo, ena pravljica dala misliti, kako vsak naš poseg v okolje pomeni, da ukrademo ali uničimo življenjsko okolje nekomu drugemu, naj je to krt, deževnik. Banalno, bi rekli, a gre za princip. S spoštovanjem bi morali obravnavati naše okolje in vsak poseg temeljito premisliti.«
Vas je tudi šport tako zbližal z naravo?
»Da, a kako gleda človek na naravo, je odvisno tudi od tega, kako so te starši vzgojili in v kakšnem okolju si zrasel. Ko se začne človek zavedati samega sebe, ti sicer tudi drugi ljudje odprejo oči, in ko sam razmišljaš, prideš so nekih sklepov in spoznanj. A to željo, sposobnost, da nekaj lepega vidiš v naravi, se nekje prijetno počutiš, ti dajo tudi starši.«
In vi ste to dobili.»S starši smo veliko hodili po izletih po Sloveniji. Oče je bil odbojkarski sodnik in ob nedeljah, ko so bile tekme, smo se napokali v avto in odpeljali. Ko je oče sodil, smo čakali, se morda malce dolgočasili ali sva se s sestro igrala na igrišču, da je bilo konec tekme, potem smo si kaj pogledali, naredili piknik in spekli klobase na ognju. Kot otrok sem videl lep del Slovenije. Oče je bil tudi učitelj kemije in biologije in me je veliko naučil o rastlinah, mama, ki je bila s kmetije, o ptičih. Bil sem veliko pri babici na Krasu, kjer smo pasli krave, se šli razne pastirske stvari, delali cigarete iz lubja, pekli krompir.«
Kadili ste lubje?»Haha, brinovo lubje je neverjetno, a ne tisto grobo zgoraj, tisto pod njim. Brin ima eterična olja in specifičen, prijeten vonj. Ne peče v jezik. Nekateri so kadili srobot, tisto je grozno, ima pekoč kisel dim, brinovo lubje pa daje tak mil dim.«
Na marmeladno turo
Je vse to, ne mislim kajenja, razlog, da radi vrtnarite?»Vrtnarim rad tudi zato, ker rad jem in imam rad zelenjavo. V veselje mi je iti po solato na vrt, da jo dobesedno odrežem in dam na krožnik. Imam tudi sadovnjak, ki res ni velik, a je tam vse živo, od nešplje, aronije, ribeza, češnje, višnje do jabolk, hrušk, kutine in breskve. Če ne bi tako rad jedel sadja, bi mi bilo najbrž vseeno, kaj raste tam.«
Ali od tod izhaja marmeladna tura?»Ne, ne. V gorskokolesarski srenji sem si z leti nabral veliko znancev z vseh koncev Slovenije, in ko sem enkrat kuhal marmelado iz drena – kar je, mimogrede, precej zoprno, ker jo moraš ročno pasirati, eno peško, razmeroma veliko, ima noter in je izkupiček zelo majhen – ter to objavil na facebooku, mi je en kolesarski kolega rekel, da drenove marmelade še ni pokusil, ima pa figovo, in če bi zamenjala. Zmenila sva se, da narediva to na kakšni kolesarski turi. Toda potem sem prišel na idejo, da bi naredil širšo turo, vstopnica nanjo pa bi bila kozarček domače marmelade. Vsak udeleženec je prinesel svojo domačo marmelado, s partnerico Marušo sva napekla goro palačink in potem smo po turi degustirali marmelade in imeli druženje. Jeseni lani bi imeli že šesto marmeladno turo, a je zaradi korone odpadla.«
Redno kuhate marmelade?»Da, iz sadja, ki ga imamo doma. Tudi višnjevo sem že naredil, iz kutin, jabolk. Ker človek ne more vsega sadja pojesti in da ne gre v nič.«
Ste kdaj razmišljali, zakaj vam je kolo tako ljubo?»Kolo vam daje občutek svobode. Če si vzameš prosto in nimaš čez dan obveznosti, si gospodar svojega časa. Če kolo poganjaš sam, občutiš pokrajino, klance, nižino. Omogoča ti, da greš po poteh, kjer z avtom ne moreš. V sebi imam takega asketskega duha, v užitek mi je videti, kaj zmorem. Tudi če se mučim, mi ni težko in si rečem, bom že zdržal. Če je vroče in sem žejen, je pač vroče in sem žejen, enkrat se bom že odžejal. Napori mi niso tuji in morda so mi celo v veselje. Nismo narejeni za lenarjenje, dobro je, da se kdaj prekuriš in premigaš. Kar lahko narediš na različne načine, lahko bi tudi kopal zemljo ali drvaril.«
