Predsednik Sodišča Evropske unije Koen Lenaerts vodi inštitucijo sodne veje oblasti v Evropski uniji, ki bdi nad izvajanjem skupnega evropskega pravnega reda v državah članicah in ustreznem delovanju evropske komisije. Vedno znova se komisija nanj obrača zaradi kršitev evropskega zakonodaje v državah članicah, v zadnjih letih pa je bilo sodišče s sedežem v Luksemburgu predvsem v središču pozornosti zaradi številnih primerov očitanega kršenja vladavine prava na Poljskem, Madžarskem ali pa glede vprašanja neizkazane solidarnosti nekaterih držav članic glede razdelitve migrantov s sistemom kvot. Lenarerts v pogovoru za Dnevnik (opravili smo ga skupaj s portalom Tax-Fin-Lex) Slovenijo opisuje kot vzorčno članico, ki s fantastičnim sodstvom, ki na Sodišče EU v postopku prehodnega odločanja pogosto naslovi zelo pomembna vprašanja, ki jih zaradi strukturnega pomena za vse države članice nato obravnava velik sodni senat. Kot predstavnik sodstva se zaradi ločitve vej oblasti zelo izogiba odgovorom s politično vsebino. Če je bil še pred leti močno zaskrbljen zaradi izzivov evropskemu pravnemu redu, sedaj govori veliko bolj sproščeno.
Smo sredi evropskega volilnega leta. Politiki po vsej Evropi opozarjajo, da gre ponovno za boj proti populistom. Kako lahko pri tem boju sodelujejo pravosodni sistemi – nacionalni ali evropski –, s tem da ne prekoračijo svojih pristojnosti?
Sodstvo ni neposredni akter pri tem. Naloga sodišč je, da povedo, kaj je zakonodaja. Ta pa v liberalnih demokracijah temelji na ustavi, ki vsebuje temeljna pravila delovanja javnih organov. Ustavna pravila ščitijo tudi človekove pravice ljudi, med njimi tudi svobodo izražanja, svobodo medijev, pluralnost, pluralnost medijev, tolerantnost do manjšin, pa naj si gre za verske, jezikovne ali spolne manjšine. V demokraciji imajo torej celoten sveženj pravic in obveznosti, ki jih mora sodstvo ohranjati.
V reprezentativni demokraciji mora prihajati do svobodnih in poštenih volitev, pri katerih oblasti ne smejo omogočati zgolj eni strani, da predstavi svoja stališča, temveč morajo vse strani na enakopraven način s pravo javno debato predstaviti svoja stališča. Potem tukaj obstaja vladavina prava, ki pomeni, da se oblasti ne morejo arbitrarno odločati v prid enemu. To velja denimo za primere javnih naročil, ko je potrebno skleniti pogodbo za gradnjo ceste ali mostu. Pogodbo je treba skleniti s proceduro, ko imajo vsi enakopravne možnosti in do izbire prihaja na transparenten način. Pomembno je tudi spoštovanje temeljnih pravic, kot so svoboda izražanja, dostop do informacij, svoboda veroizpovedi ali enakost med moškimi in ženskami, kar na dan žena in kot ponosen oče šestih hčera še posebej rad omenim.
Naša naloga je, da ta sistem funkcionira, ko pride do nefunkcionalnosti v trikotniku demokracije, vladavine in človekovih pravic. Sodišča morajo preprečiti takšno nefunkcioniranje. Ne sodelujemo v političnih tendencah ali čem drugemu. Govorili ste o populizmu. A že politični znanstveniki imajo z definicijo tega težave. To je njihova naloga. Naloga vseh sodnikov pa je, da delamo na funkcioniranju trikotnika demokracije, vladavine prava in človekovih pravic. Tudi v Sloveniji morajo to početi sodniki, nato vrhovno sodišče in kot zadnja instanca še ustavno sodišče. Sodišče EU počne isto s tem, da je vrhovno sodišče za enako uporabo prava Unije. S tem zagotavljamo enakopravne pravice držav članic in prebivalcev pred pravom Unije, hkrati pa preverjamo tudi, da je pravo Unije skladno z vrednotami demokracije in človekovimi pravicami. Včasih ugotovimo, da je kakšen zakonodajni akt Unije neskladen s temi načeli.
To se je denimo zgodilo pri direktivi o plačevanju premij za življenjsko zavarovanje, po kateri bi lahko moške in ženske obravnavali neenakopravno. Ženske so morale plačevati večjo premijo, dobile pa bi manjšo izplačilo in to zgolj zato, ker ženske v povprečju živijo dlje. Takšno določilo se je namreč znašlo v aktu. Belgija je takšen zakon uresničevala. Zganilo se je belgijsko potrošniško združenje skupaj z več ženskami, ki so na belgijskem ustavnem sodišču tožili zaradi neenakopravne obravnave moških in žensk. Rojeni smo enakopravno: ne glede na to, ali smo moški ali ženske, temnopolti ali bele polti. Spol je kot rasa – je podedovana značilnost vsakega človeka ob rojstvu, zato ne bi smeli delati statistike o povprečnih življenjskih dobah moških ali žensk, na podlagi katerih bi določila višino premij za plačilo in druge ugodnosti. Belgijsko ustavno sodišče je dalo prav ženskam, a ker je šlo za evropsko zakonodajo, je primer naslovilo tudi na Sodišče EU, ker sami niso zmožni razveljaviti evropskega zakonodajnega akta. To namreč lahko naredijo zgolj za nacionalnega. So pa navedli, da bi morali zakonodajo na evropski ravni razveljaviti. In temu smo sledili, saj je bilo v nasprotju z 23. členom temeljne listine o človekovih pravicah EU, torej enakopravnosti moških in žensk.
Pred tremi leti ste bili kar precej glasni ob opozarjanju na enotnost prava Unije, ko je prihajalo do takšnih izzivov s strani več ustavnih sodišč, denimo poljskega ustavnega sodišča, pa tudi nemško ustavno sodišče je imelo težave z evropskim pravom. Se je situacija od takrat spremenila? Kako kaže Evropski uniji glede spoštovanja enotnosti prava Unije?
Ne bi smeli posploševati. Enotnosti prava EU ni nasprotovalo več ustavnih sodišč. Imeli smo primer nemškega ustavnega sodišča s primerom programa kvalitativnega sproščanja (nemško ustavno sodišče je podvomilo o odločitvi sodišča EU glede upravičenosti programa odkupovanja državnih obveznic prek ECB, op. a.). Toda potem, ko je evropska komisija zagrozila s postopkom ugotavljanja kršitev evropskega prava Nemčiji, je ustavno sodišče odločilo, da ne bo zaukazalo uresničevanja svoje prve razsodbe. Tako se je primer zaključil. Program kvalitativnega sproščanja ECB še vedno poteka in ni bil prekinjen niti za trenutek. To kaže, da niti ustavno sodišče največje države članice ne more zaustaviti evropskega programa, ki je velja za vse države članice.
Na tem primeru se vidi, da se je vsaka država članica v skladu s svojo ustavo strinjala k priključitvi Evropske unije. A pri tem ne gre za dvostranski odnos med to državo in Unijo, temveč tudi za odnos s šestindvajsetimi drugimi državami. Sporazumi so torej pogodbe med 27 državami, v katerih so se te države dogovorile, da bodo spoštovale vanje vključena pravila. Ne obstaja niti en zakonodajni akt Unije, ki ne bi bil sprejet s kvalificirano večino ali soglasjem v Svetu EU, nato pa še z večino v evropskem parlamentu. Ko govorimo torej o Uniji, za tem stoji tudi visoko izražena podpora v Svetu EU. Če nato ena država s pomočjo svojega ustavnega sodišča govori, da je nek zakonodajni akt proti njihovim pogledom, ustavi ali razumevanju prava Unije iz časov, ko so se ji pridružili, je to z njihove individualne perspektive razumljivo. Ni pa razumljivo iz perspektive prava Unije ter vzpostavljenega odnosa te posamezne države članice z vsemi drugimi, ki so v političnem procesu podpirale sprejetje tega zakonodajnega ukrepa.
Poljski primer, o katerem govorite, pa je del potekajoče razprave o vladavini prava na Poljskem. O tem ne morem reči kaj več, ker pred Sodiščem EU še poteka postopek zaradi očitanega kršitve evropskega prava, ki ga je proti Poljski sprožila evropska komisija zaradi reforme ustavnega sodišča prejšnje vlade.
Razen teh primerov z nami ni v nasprotju nobeno ustavno sodišče. Dejansko tudi nemško ni, saj je šlo samo za en primer, a ko gre za temeljne pravice, nemško ustavno sodišče neposredno izvaja pravice iz evropske listine. Imamo dobre odnose z ustavnimi sodišči vseh članic, tudi nemškim. Ne obstajajo torej sistemske težave s primarnostjo prava Evropske unije.
Malce bi še vztrajal pri poljskem primeru, brez da bi se dotaknil potekajočega postopka pred Sodiščem EU. Evropska komisija na osnovi dobljenega načrta, kako nameravajo odpraviti sporne pravosodne reforme prejšnje vlade, Poljski želi odmrzniti 137 milijard evrov zadržanih evropskih sredstev zaradi težav z vladavino prava. A takšna obljuba, brez da bi bilo doslej kar koli storjenega, zadostuje, da EU odmrzne ta zadržana sredstva?
To je vprašanje politične presoje. Pred velikim sodnim senatom imamo primere zmanjšane neodvisnosti sodstva na Poljskem. Vzpostavili smo celoten spekter konkretnih ukrepov za spoštovanje vladavine prava in neodvisnosti ter nepristranskosti sodstva. Ti primeri morajo biti za politične oblasti držav članic – tako tistih, na katere se nanašajo, kot tudi vseh ostalih – razumljeni kot merila, ki jih morajo izpolniti. Čeprav sodbe morda temeljijo na primeru Poljske, jih je hkrati možno enakomerno uporabiti v vseh državah članicah. Sodišče EU vedno znova namreč interpretira, uporablja in izvršuje pravo Unije. Države članice morajo nato sodbe izvršiti. Najprej tiste, na katere se nanašajo, nato pa tudi druge članice, ki se lahko iz teh sodb kaj naučijo. Belgijski pravosodni minister je denimo pred kratkim nakazoval, da je jurisprudenca sodišča zelo pomembna za usmerjanje posameznih pravosodnih reform, da bi pravosodje postalo bolj učinkovito in dosegljivo ljudem.
Na nacionalnih ravneh o reformnih procesih odločata izvršna in zakonodajna oblast, medtem ko na evropski ravni evropska komisija nadzoruje ta proces. Komisija mora sprejeti odločitev, ali je država v reformnem procesu prispela do točke, ki je dovolj blizu tega, da se lahko ponudi korenček in sprosti evropska sredstva. Lahko se tudi odloči, da ta proces še ni tako daleč in je potrebno vztrajati pri palici, dokler ne bodo prišli tako daleč, da bi jim lahko ponudili korenček. Ta presoja je močno politična in ni na sodnikih, da jo sprejmejo. Ko pa jo komisija sprejme, morajo sodniki v intervjujih kot je ta, molčati. To pa zato, ker lahko vsako odločitev komisije izpodbijajo na našem sodišču.
Letos obeležujemo dvajseto obletnico širitve Unije z desetimi članicami, ko so se te s svojimi pravosodji morale prilagoditi starim državam članicam. Kako ocenjujete današnje delovanje sodstev v sedaj ne več tako mladih novih državah članicah v primerjavi s starimi članicami?
Prilagoditev nacionalnih pravosodij k skupnemu pravnemu sistemu je proces, ki se ves čas nadaljuje v vseh državah članicah. Uporaba umetne inteligence v naših pravosodnih procesih je izziv za vse države članice, ne glede na to, ali so ustanovne članice Unije ali pa so se pozneje pridružile. Prilagoditev civilnih postopkov in postopkov v zvezi s kriminalnimi primeri se razvija z družbo, do tega na različnih koncih Unije prihaja v različnih obdobjih. Morali bi se odpovedati percepciji, kot pravilno ugotavljate, da nove države članice niso več tako nove. Sedaj smo enotna entiteta, v kateri se lahko denimo Belgija kaj nauči od Slovenije, Slovenija pa o nekaterih drugih stvareh od Francije ali Nemčije.
Naj vam ponazorim s primerom: inštitut sodnega sveta so uvedle skoraj vse srednje in vzhodnoevropske države po spremembah izpred več kot tridesetih let. V mnogih zahodnoevropskih državah takšnega inštituta, ki bi zagotavljal neodvisnost sodstva, ni bilo. V Belgiji je bil uveden šele leta 1999, po velikem škandalu v sodstvu, ko se je to povsem preoblikovalo. Šele 25 let imamo ta organ v Belgiji. V Sloveniji ste ga imeli prej. Zelo sem vesel, da evropska komisija izvaja poročila o stanju vladavine prava v članicah EU. Vse države morajo na področju pravosodja, vključno z ustanovnimi članicami Skupnosti za premog in jeklo, opraviti svoje domače naloge.
