Zgodovinska vprašanja so se navidezno zreducirala na ideološki del, ugotavlja Jože Lacko, vnuk heroja Lacka. Sočasno se je zgodovinska obravnava osredotočila le na konflikt med domobranci in partizani, ki pa je obstajal le v osrednji Sloveniji. O njem se pogovarjamo, kot da je bil ključen in pravzaprav edini dejavnik upora proti okupatorju. »Pa ni bil,« opozarja Ljubljančan. Vzdrževanje in obujanje spomina na narodnoosvobodilni boj je v slovenski sedanjosti postalo toksično. Umirjeno vsebinsko razpravo je naklepno in sistematično onemogočila politična desnica. Na tak način je dosegla, da so številne slovesnosti v spomin NOB potisnjene na obrobje političnega in družbenega zanimanja.
Jože Lacko iz Ljubljane je zaposlen na ministrstvu za obrambo, med drugim vodi projekt vojaškega letališča Cerklje. V zasebnem življenju je član organizacijskega odbora za pripravo spominske svečanosti ob obletnici zadnjega boja slovenjegoriške Lackove čete in smrti heroja Jožeta Lacka, njegovega dedka. Nekoč je bil ta dan (6. avgust) tudi ptujski občinski praznik. Zdaj že vrsto let ni več.
Zakaj ste se vključili
v organiziranje svečanosti?
Ker je bila letošnja 80. obletnica prelomna in ker 100. verjetno ne bom dočakal. A ključna okoliščina je, da smo se v Sloveniji in svetu znašli na prelomnici, na kateri moramo biti toliko bolj pozorni na spoznanja iz preteklosti. Zgodovina se namreč ponavlja. Zato sem tudi dal pobudo, da se ob proslavi pove nekaj več o ozadju aktivnosti iz tistega časa, ki ga ne moremo razumeti, če svojega pogleda ne razširimo na celotno obdobje predvojne dejavnosti Jožeta Lacka in konfliktov, ki so obstajali na Štajerskem in tudi drugje.
Ta zgodovinski kontekst je na dogodku predstavila zgodovinarka Irena Mavrič Žižek iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor. Na proslavo smo povabili tudi svojce aktivistov in družin, ki so sodelovali v tem odporniškem gibanju. Nekoč sem namreč dobil občutek, da se govori le o Lacku in Lackovi četi, čeprav je bilo v to gibanje vpetih na desetine ljudi.
V današnji zelo zreducirani ideološki javni obravnavi medvojnega obdobja se prepogosto zanemarijo razmere na Primorskem in Štajerskem, ki so bile povsem drugačne kot v osrednji Sloveniji.
Res je, stranke so nam ugrabile državo. Centralni ideološki spopad na teritoriju, ki ni obsegal niti petine države, je ukradel NOB kot celoto. Pomembno je opozoriti na to. Seveda pa moram izpostaviti, da nisem zgodovinar in imam kot družinski član poseben pogled na ta vprašanja. Zato sem se doslej distanciral od te problematike in tudi nisem javno nastopal.
Če pogledamo štajerski del, vidimo,
da so nemška združenja (Kulturbund) že pred zasedbo sestavljala natančne sezname vseh, ki so bili proti Nemčiji in Hitlerju.
Te sezname so imeli Nemci na voljo že prvi dan zasedbe teh krajev. Tovornjaki so stali pred hišami domoljubov. To ni bilo naključje, to je bilo pripravljeno, organizirano. V takih razmerah je popolnoma logično, da se je bilo treba upreti in preprečiti njihovo početje, se zoperstaviti ideji »naredite mi to deželo ponovno nemško«.
Takšno mednacionalno nasilje smo
kasneje doživeli v Bosni in Hercegovini, danes ga spremljamo v Ukrajini.
Točno tako. In ko sem omenil tiste tovornjake, s katerimi so ljudi leta 1941 odvažali iz njihovih domov; podobni seznami so obstajali tudi v začetku 90. let. Na njih so bila imena oseb, ki bi jih bilo treba umakniti ali eliminirati. Danes lahko opazujemo tudi paralelo, ko določene politične stranke stkejo tesne vezi s tujimi državami in tujim kapitalom, se pustijo od njih financirati, da bi dosegle prevladujoč položaj, obenem pa tudi s pomočjo tega denarja predstavljajo politične nasprotnike kot sovražnike naroda. Številni ljudje skratka še vedno ravnajo in razmišljajo enako kot v času druge svetovne vojne. In na to je treba biti pozoren.
Kakšno naj bi bilo sporočilo
spominske slovesnosti?
Politični pogledi na svet in na življenje naj se prenehajo etiketirati z ideoloških vidikov. Različna prepričanja bogatijo naše življenje, vendar se je treba o njih pogovarjati kulturno, tako zasebno kot v javnosti.
So vaši starši imeli privilegije,
ker so bili potomci narodnega heroja?
Njihov »privilegij« so bile hude zdravstvene težave zaradi bivanja v taborišču. Tam je umrlo pol moje družine, med drugim stari oče in stara mati, njuni štirje otroci, vsi mladoletni, so bili kot ukradeni otroci odpeljani v Nemčijo. Takšnih otrok je bilo v Sloveniji približno 600. Vsi moji sorodniki so kasneje prejemali normalne pokojnine od rednega dela. Zaradi bivanja v taborišču so dobili zgolj minimalen dodatek. A glede na doživeto trpljenje je bila višina te mesečne odškodnine sramotno nizka. Sploh če primerjam odnos Italije. Prejemniki italijanskih odškodnin so si lahko z izplačilom kupili avtomobil.
Kje je delal vaš oče?
V kmetijski zadrugi. Njegova dejavnost je bila verjetno povezana tudi s predvojno dejavnostjo njegovega očeta. V 30. letih se je namreč na Štajerskem v različnih oblikah krepilo narodnozavedno delovanje. Zelo razširjena so bila društva kmečkih fantov in deklet, delovala so v več kot 50 krajih. Aktivisti so na teh srečanjih opozarjali na nevarnost fašizma in nacizma. Pri čemer je šlo za neideološko združevanje zavednih ljudi, ki so vedeli, da je treba ukrepati. Zato ne morem pristati na tezo, da je bila na Štajerskem enaka situacija kot denimo v Ljubljani.
Slišal sem, da v arhivih, muzejih in
knjižnicah iščete zgodovinske vire
o svojih prednikih. Zakaj?
S smrtjo starih staršev so izginili vsi uradni dokumenti o obstoju naše družine. Ostali so le zgodovinski viri. Zato sem prosil za pomoč javne institucije, ki sem jim izjemno hvaležen za pomoč. Ko so se moji starši in teta vrnili na očetovo domačijo, je bila hiša v Novi vasi na Ptuju povsem izropana. Začeli so življenje brez postelje, žlice, hrane in živine. Spraševal sem se, kako jim je uspelo preživeti. Po pripovedovanju jim je čez čas sosed podaril sod, nekdo jim je podaril telička in tako naprej. Življenje se je ponovno začelo.
Kaj ste še izvedeli iz arhivskih virov?
Nemci so med vojno v hišo očitno naselili kočevske Nemce. Iz zemljiške knjige izhaja, da je ta posest imela v obdobju 1942–1945 dva prirastka, zemljiška dodatka. To pomeni, da so bili tisti, ki so tam živeli, aktivni.
Vam je kdo odsvetoval, da bi se vpletali
v ta dogodek? Da bi bilo bolje,
če se to obdobje ne pogreva več?
Ne. S komer koli sem govoril, sem dobil pozitiven odziv. Prav je, da se predstavita dogajanje in celoten kontekst. Četa je bila 8. avgusta 1942 obkoljena in uničena. Starega očeta so ujeli in je deset dni kasneje umrl v zaporu. Odpor proti okupatorju je zatem zamrl, na Štajerskem do leta 1943 ni bilo resnejših partizanskih enot. Vendar je bila energija, ki jo je moj dedek vložil, še vedno tako prisotna med ljudmi, da so se partizani, ki so kasneje na mariborskem območju oblikovali svoj odred, poimenovali po njem. To dejstvo so ugotavljali tudi Nemci v svojih rednih poročilih o stanju na Štajerskem.
V času mojega odraščanja je bila kruta usoda Jožeta Lacka del splošne osnovnošolske izobrazbe, njegova fotografija pred usmrtitvijo se mi je za zmeraj zarezala
v spomin. Danes vedenje o narodnih
herojih NOB tone v pozabo. Ali je možno,
da 100. obletnice morda niti ne bo več? In bodo le še zgodovinarji vedeli,
kdo je bil Jože Lacko?
Ne vem. Vsaka oblast išče svojo legitimnost. Nekoč je bil v središču Ptuja Lackov spomenik, nakar so ga podrli in ga prestavili na tedaj popolnoma neurejeno pokopališče. Nekoč so bile zgodbe o Lacku v berilih, danes jih ni več. Tudi o obdobju avstro-ogrske monarhije danes vemo relativno malo. Pozabiti na heroje ni tragično, če ti sočasno uspe preskočiti razklanost.
Tudi če pri tem pozabimo
na narodne heroje?
Seveda. To je stalnica. Vsaka oblast si izbere svoje junake. Poglejte v Rusijo, danes tam ni nič več socialističnega, delavskega razreda ne pogleda nihče. Postala je cesarstvo z novimi oligarhi, ki svojo legitimnost išče v povezavi s cerkvijo in s svojo državljansko vojno. Seveda bi si želel, da bi se v naši politiki ohranil droben zgodovinski zapis, ki bi bodoče rodove vodil k širšemu razmišljanju, k sodelovanju. In ne s konfliktom.
