Povprečne ocene učencev v slovenskih osnovnih šolah so vse višje. Namesto standardne gaussove krivulje, po kateri bi moralo imeti največ otrok oceno »dobro« (3), preostali pa bi se razporedili v manjših deležih, se je razporeditev premaknila proti ocenam »prav dobro« in »odlično«. To povečuje pričakovanja učencev (in staršev), da bodo tudi sami prejeli čim višje ocene. Strokovnjaki, s katerimi smo govorili v minulih dneh, so nas opozorili, da to otrokom povzroča stiske, starši pa občasno tudi pritiskajo na učitelje, če se jim zdi, da je otrok dobil prenizko oceno. Poenostavljeno rečeno: ocena »dobro« danes ni več dovolj dobra.
Pregledali smo nekaj seznamov povprečnih ocen različnih ljubljanskih osnovnih šol. Ocene pri standardnih obveznih predmetih, denimo matematiki in slovenščini, so sicer večinoma višje od tri, vendar niso izrazito visoke. K višjim povprečnim ocenam pa prispevajo zlasti visoke ocene pri predmetih, kot sta likovna umetnost in šport (pri teh so skoraj vsi otroci ocenjeni s 5), ter pri izbirnih predmetih, pri katerih so ocene prav tako relativno visoke, v povprečju večinoma višje od 4.
Uradnih podatkov o tem, kakšne so povprečne ocene na posameznih šolah, v posameznih razredih in pri posameznih predmetih, pa v državi nihče ne zbira. Zato na tem področju tudi ni podrobnejših analiz. Kot opozarja direktor Državnega izpitnega centra Darko Zupanc, centraliziranih podatkov o tem ni. Na podlagi posameznih ugotovitev, tudi ob vsakoletnem pregledu ocen v 9. razredu pri obveznih predmetih, pa ni več dvoma o tem, da imajo šole z ocenami problem. Država uradno ne ve, na kateri šoli so povprečne ocene višje in na kateri nižje in kakšni so vzroki za razlike. Ministrstvo za izobraževanje sicer zbira podatke o ocenah v višjih razredih, da bi učence lahko razvrstilo ob vpisu v srednje šole z omejenim vpisom. Vendar zbirnih podatkov, vsaj uradno, statistično ne obdeluje.
Podatki o povprečnih ocenah na posameznih šolah niso standardizirani, njihovo zbiranje in obdelava nista predpisana. Podatki so sicer večinoma javni – šole jih največkrat objavijo v letnih poročilih. Ta poročila so pogosto objavljena tudi na spletnih straneh šole. Odločitev, ali bodo objavljena ali ne in kako podrobna bodo, pa je prepuščena vsaki šoli posebej. Izmed tistih, ki podatke o povprečnih ocenah objavijo javno, nekatere šole objavijo več podatkov, druge manj. Tudi ko smo šole prosili, naj nam posredujejo čim bolj podrobne podatke o ocenah, so bili odzivi zelo različni: nekatere so nam podatke ne glede na to, ali jih sicer objavljajo, poslale, nekatere pa ne.
Z osnovne šole Toneta Čufarja smo denimo prejeli dokaj podrobne evidence za vsak razred in za vsak predmet posebej. Povprečna ocena učencev 9. razreda na tej šoli je bila lani (v šolskem letu 2018/19) 4,28, povprečna ocena petošolcev pa 4,75. Povprečni oceni pri likovni in glasbeni umetnosti sta ob koncu lanskega šolskega leta na šoli Toneta Čufarja segali skoraj do povprečja pet (4,74 in 4,62), pri športu pa je povprečna ocena znašala celo 4,92. Pri slovenščini je bil rezultat že drugačen, tu je bila povprečna ocena 3,73, pri matematiki in kemiji pa 3,63.
Osnovna šola Zadobrova nam je posredovala povprečne ocene po razredih, brez navedbe predmetov. Tu so v lanskem šolskem letu učenci v devetem razredu dosegli skupno povprečno oceno 4,1, sedmošolci pa 4,4. Za boljšo predstavo o številskih razmerjih: takšen rezultat statistično pomeni, da so imeli na vsakega sedmošolca, ki je denimo dosegel skupno oceno 3, več kot dva sedmošolca, ki sta imela same petice.
Za nekatere ljubljanske šole smo podatke o povprečnih ocenah pridobili tudi iz javno objavljenih letnih poročil. Osnovna šola Kolezija je denimo v letu 2017/2018 (zadnji dostopni podatki) v vseh razredih skupaj dosegla povprečno oceno 4,4, v nekaterih razredih druge triade (od četrtega do šestega razreda) pa so povprečne ocene segale celo do 4,6 in 4,7. To pomeni, da nižjih ocen od 5 v teh razredih skorajda ni bilo. Podobno je na osnovni šoli Majde Vrhovnik. Na tej šoli so v šolskem letu 2017/2018 zabeležili skupno povprečno oceno 4,46. V tretjem razredu so imeli učenci povprečno oceno 4,6, v drugi triadi 4,5, v tretji triadi pa 4,3.
Strah pred rangiranjem
»V poročilu o realizaciji letnega delovnega načrta za preteklo šolsko leto šole ponavadi predstavimo v posebnem delu zgolj povprečne ocene po triadah in skupno povprečno oceno po razredih,« je pojasnila Mateja Urbančič Jelovšek, ravnateljica osnovne šole Majde Vrhovnik v Ljubljani. »Namen vsake šole pa je, da naredi analizo ocen tudi po razredih in učnih predmetih ter nato išče nove poti in predloge za izboljšave.« Urbančič-Jelovškova pravi, da bi bilo na podlagi letnih poročil vseh šol mogoče za raziskovalne namene ali za načrtovanje izobraževalne politike relativno natančno izračunati nacionalno povprečje ocen in izdelati primerjave med šolami pa tudi med regijami, v katerih šole delujejo. »Vendar osebno nasprotujem javni objavi takšnih lestvic šol na podlagi povprečnih ocen, saj so razlogi za višje ali nižje ocene zelo različni,« pravi. »Ocene so pogojene s socialnim okoljem, v katerem šola deluje, pa tudi z ambicijami staršev, strokovnimi odločitvami učiteljev in drugimi dejavniki. Vsaka šola je svet zase, zato povprečne ocene niso relevanten pokazatelj uspešnosti šole v primerjavi z drugimi. Na naši šoli smo strokovno bolj pozorni na rezultate nacionalnega preverjanja znanja, saj so ti testi enaki za vso Slovenijo in s tem bolj objektivni. Ti rezultati so za nas orodje in vedno iščemo izboljšave,« pravi ravnateljica.
Strah pred rangiranjem šol na podlagi povprečnih ocen je razlog za pomanjkanje analiz na tem področju, je prepričan direktor Državnega izpitnega centra Darko Zupanc. »Podatkov o povprečnih ocenah institucije raje ne zbirajo. Če bi jih, bi slej ko prej iz tega nastale lestvice uspešnosti šol. Če bi šole javno razvrščali po povprečnih ocenah, bi prišli do elitnih in manj elitnih šol in do družbenega razslojevanja. To je škodljivo,« je prepričan Zupanc.
Kot smo v Dnevniku že poročali, pa je ustavno sodišče to področje delno že presojalo v okviru vprašanja, ali je dovoljeno javno rangiranje srednjih šol po uspehu na maturi. Ustavni sodniki so med drugim odločili, da Državni izpitni center oziroma druge državne institucije res ne smejo razvrščati srednjih šol po uspehu (zakon določa, da se zbirke podatkov ne smejo uporabljati za razvrščanje šol). Vendar ta »prepoved« v primeru srednjih šol ne velja za zasebnike, so ugotovili ustavni sodniki. Ali je dovoljeno po rezultatih razvrščati osnovne šole, pa ustavno sodišče še ni odločilo.
Zupanc pravi, da dokler te zadeve ustavno sodišče ne bo zaključilo, v Sloveniji pri sanaciji »inflacije ocen« ne bo napredka. »Pri reševanju določenega problema je vedno več faz. Prva je faza zanikanja. A to smo že rešili, saj danes v osnovnem šolstvu ni več nikogar, ki bi zanikal, da so previsoke povprečne ocene problem,« pravi Zupanc. »Zdi pa se mi, da smo še vedno v drugi fazi, ki je faza medsebojnega obtoževanja, kdo je kriv za nastanek problema,« je slikovit. Ravnatelji, s katerimi smo govorili, so nam med drugim omenili, da visoke ocene pričakujejo ali celo zahtevajo starši. »Sem, v mojo pisarno, je denimo prišel oče, čigar sin je prvič dobil trojko. Rekel mi je, da njegov sin trojk ne bo imel,« nam je povedala ena od ravnateljic, ki ni hotela biti imenovana. Očetov obisk je razumela kot pritisk.
»Starši včasih res pritiskajo,« ugotavlja predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan. »Stopnja pritiska je odvisna tudi od tega, v kakšnem okolju deluje šola.« Znano je, da so v ambicioznejših okoljih, kjer so starši višje izobraženi in na višjih družbenih položajih, tudi pričakovanja pri ocenah višja. Po drugi strani pa je vprašanje tudi, ali bi morale državne ustanove, kot je ministrstvo za izobraževanje, izdelati načrt zniževanja povprečnih ocen. Ministrstvo na naša vprašanja v zvezi z ocenami do zaključka redakcije ni odgovorilo.
Ocena 3 bi morala pomeniti »dobro«
Kot razlog za visoke povprečne ocene je več sogovornikov navedlo tudi vpisne pogoje na gimnazijah oziroma srednjih šolah, na katerih je vpis omejen. Kot je znano, se v takšnih primerih učenci razvrščajo po točkah, ki jih prinašajo ocene v zaključnih razredih osnovne šole. Nekateri učitelji, tudi če so sicer pri ocenjevanju strogi, pa nočejo biti tisti, ki so otroku »zaprli vrata« na želeno srednjo šolo.
»Višje ko bodo ocene, lažje ti bo v življenju,« je temeljno paradigmo današnjega časa opisala profesorica razvojne psihologije in pedagoška strokovnjakinja Ljubica Marjanovič Umek. »V realnosti seveda ni tako, a pritisk na otroke je kar močan, izhaja pa iz socialnega in družinskega okolja. Imeti oceno 3 je danes že skoraj sramotno. Tudi otroci so se začeli primerjati med seboj in tudi med njimi že velja prepričanje, da manj kot štiri ali pet ni dobra ocena. Kot se lahko spomnimo, to svoje čase ni nikogar motilo. Pomembno je bilo izdelati šolo.«
Ljubica Marjanovič Umek ugotavlja, da z ocenami nekaj ni v redu, tudi na podlagi »razvojnega« argumenta: prepričana je, da otroci v nekaj generacijah niso mogli postati neprimerno bolj sposobni, kot so bili pred dvajsetimi leti. »Razlike se kažejo že med nacionalnimi preverjanji znanja, ki so objektivna, in učiteljskimi ocenami,« opozarja profesorica. Šole praviloma na nacionalnih preverjanjih dosegajo nižji uspeh, kot bi bilo mogoče sklepati na podlagi povprečnih ocen. Marjanovič-Umkova pa dodaja, da učiteljem, ki so na svojem področju avtonomni, ni mogoče zaukazati, kakšne ocene naj podelijo učencem. »Omejiti jih ne morete, lahko pa pričakujete, da bodo jasno utemeljili svoje odločitve. Ena od raziskav je denimo pokazala, da so deklice v šolah višje ocenjene od dečkov, na nacionalnih preverjanjih znanja pa ne. Ta podatek kaže, da je ocenjevanje učiteljev precej subjektivno,« je prepričana Ljubica Marjanovič Umek. Po njenem mnenju bi bila ena od rešitev ta, da bi dali nacionalnim preverjanjem znanja (spet) večjo težo.
Uroš Škerl Kramberger
