43-letnega D. S., ki se je s koronavirusom okužil v Sloveniji, so odslovile tri sestre v treh ordinacijah, s pojasnilom, da mu ne morejo pomagati, ker v Sloveniji nima izbranega osebnega zdravnika oziroma ustreznega zavarovanja. Čeprav jim je opisal svoje simptome – več kot teden trajajočo vročino, slabo počutje, kašelj in izgubo okusa – in se skliceval na evropsko kartico in uradna pojasnila ZZZS, so mu svetovale, naj si pomoč poišče – na Švedskem.
»Urgenca samo za poškodbe…«
»V četrtek , 30. julija, zvečer sem začutil utrujenost, ki se je do ponedeljka razvila v vročino. Od 3. do 10. avgusta sem večino časa preživel v postelji. Vročina in močna utrujenost tudi po enem tednu nista pojenjali, pojavili so se še drugi simptomi. Spremenil se mi je okus, izgubil sem apetit, pojavile so se prebavne težave…« pripoveduje D. S. Njegova partnerica je zato 10. avgusta poklicala svojo osebno zdravnico v slovenjgraškem zdravstvenem domu. Govorila je le s sestro, ki ji je rekla, da pacientov brez izbranega osebnega zdravnika v Sloveniji oziroma z evropsko kartico ne sprejemajo. Svetovala ji je, naj se obrne na dežurno ambulanto oziroma urgenco v istem ZD. Nasvet sta z D. S. upoštevala, a zgodba se je ponovila. Urgenca ni namenjena pacientom z evropsko kartico, je razložila sestra, sploh pa – urgenca ni za simptome, kot jih je opisal, temveč za poškodbe, kot so ureznine, zlomljen prst… Tudi ta sestra je svetovala, naj obišče svojega osebnega zdravnika na Švedskem. Zaradi nasprotujočih si informacij je D. S. pisal ZZZS, kjer so mu pisno potrdili, kar piše tudi na spletni strani: z evropsko kartico ne potrebuje izbranega zdravnika, v Sloveniji se lahko, ko je to »nujno« ali »potrebno«, obrne neposredno na zdravnike in zdravstvene ustanove, ki so del javne zdravstvene mreže.
Ker se je D. S. že dozdevalo, kaj ga muči, se je samoplačniško testiral na covid-19. Dvanajstega avgusta so ga po telefonu obvestili, da je pozitiven. Z NIJZ so mu takoj poslali navodila in mu v njih naložili, naj se o poteku bolezni v času samoizolacije posvetuje s svojim osebnim zdravnikom oziroma z najbližjo dežurno ambulanto. D. S. je poskusil še v tretje: tudi sestra v tej tretji ordinaciji je vztrajala, da to ne gre, »ker, ne razumite me napačno, v tem primeru sploh niste Slovenec«. Zdravstvene storitve, je bila odločna, lahko zagotovijo le slovenskim zavarovancem. Zavrnila je tudi predlog D. S., da bi stroške posveta z zdravnikom poravnal samoplačniško, in ga znova napotila na osebnega zdravnika na Švedskem. »Počutil sem se nemočnega in ponižanega, 'ne razumite me napačno', še Slovenec nisem bil več. Nisem vedel, kam naj se obrnem. Bal sem se, da se mi bo stanje poslabšalo. Ni mi preostalo drugega, kot da nadaljujem s samoizolacijo in samozdravljenjem.« V treh tednih je D. S. okreval. V tem času pa so nanj pozabili na NIJZ. Odločbe o tem, do kdaj naj ostane v samoizolaciji, mu niso nikoli poslali. Njegova partnerica, ki je takoj po potrditvi njegove okužbe govorila s svojo zdravnico, jo je dobila.
Nevede okužil še mater in brata
»Moje težave pri dostopu do zdravstvene oskrbe niso ogrozile le mojega zdravja, ampak tudi zdravje 'Slovencev' z zavarovanjem pri ZZZS. Če bi prej prišel do zdravnika, ki bi me prej poslal na test, morda ne bi nevede okužil svoje mame, ta pa po vsej verjetnosti mojega brata, ki je potreboval zdravljenje na Infekcijski kliniki,« se z grenkobo spominja naš sogovornik. In dodaja: »Vidim, da bi se radi nekateri v Sloveniji zgledovali po Švedski. To razumem, toda z veliko osebno svobodo gre vštric tudi velika osebna odgovornost do soljudi.« D. S. je o svojih težavah pred kratkim pisal direktorici zdravstvenega doma v Slovenj Gradcu in jo zaprosil za pojasnila, zakaj z evropsko kartico ni mogel do zdravnika in zakaj so o nujnosti posveta z zdravnikom odločale sestre. Direktorica se mu je opravičila in obljubila, da ga bodo seznanili z izsledki preiskave.
