Prof. dr. Igor Papič je eden najmlajših rektorjev univerze, vsaj 50 let si ljubljanska alma mater ni izbrala mlajšega. Univerza se ob njem ni razklala, saj je bil edini kandidat, podprli so ga vsi dekani. Ni niti nekdanji minister, kot je sedanji rektor Ivan Svetlik. Ni politik ali voditelj gibanja, kot je bil Stane Pejovnik. Še član stranke ni. Kar je dobro in slabo: lažje bo manevriral med političnimi interesi, zaradi pomanjkanja izkušenj pa mu zna zdrsniti na vedno gladkem političnem parketu.
Papič bo – tak je vtis – pragmatičen rektor, usmerjen v otipljive rezultate, njegovemu mandatu bo dajala ton njegova tehniška provenienca. Kar ni nujno slabo. Ko sva se dva dni po izvolitvi pogovarjala v njegovi s stilnim pohištvom opremljeni dekanski sobi na fakulteti za elektrotehniko (FE), je sam o tem razmišljal takole: »Mi tehniki smo na določen način precej preprosti. Zadeva deluje ali ne deluje. Žarnica sveti ali ne sveti. Če ne sveti, je nekaj narobe. Tak način razmišljanja pomaga pri izvedbi zadanih ciljev.« Rektor Papič sicer ve, kaj si mislijo o tehnikih humanisti in temu (v smehu) ne oporeka. »Res je, ortodoksni tehnik meji na avtista, zato sam zase pravim, da nisem ortodoksni tehnik, moj način razmišljanja je širši.« Zaveda pa se tudi, je hitro dodal, da tega načela ni mogoče aplicirati pri družbenih vprašanjih, ki imajo svojo imanentno logiko.
Ko sva se pogovarjala o razlikah med vedami, je presenetil z opazko, da so humanisti in družboslovci »topli ljudje, bolj od nas tehnikov«. Za socialno čutečega ima tudi sebe. »Verjamem v osebno pobudo, toda ne tisto z brezsramnim izkoriščanjem ljudi. Tudi podjetništvo mora biti trajnostno naravnano.« Redni profesorji ne morejo izgubiti naziva, četudi ne počnejo drugega, kot odpredavajo svojih šest ur na teden, je slišati iz sindikalnih vrst. Papič očitka ne zanika. Nasprotno. Tudi taki profesorji se najdejo, priznava: »In to so res pravi 'džeki', njihova ura je vredna desetkrat več kot moja, ki delam po 60 ur na teden.«
Elektrika, odkar pomni
Papič, danes mož in oče dveh otrok, je otroštvo preživel v Kočevju, pri njegovih petnajstih so se preselili v Trzin. Obiskoval je srednjo šolo na Vegovi, s prvo generacijo usmerjencev. Oče, gradbeni inženir, mu je zaradi negotovosti v panogi odsvetoval gradbeništvo. A tudi če mu ne bi, bi se odločil za elektrotehniko. Elektrika in vse v zvezi z njo ga je namreč privlačila, odkar pomni. »Stresla me je tako in drugače,« se je zasmejal. Ves čas ga je zanimalo, kako stvari delujejo. Zato je razstavil vse, kar mu je prišlo pod roke. »Moram reči, da težko razumem, da mladih ljudi ne zanima, kako deluje recimo pametni telefon, zakaj sveti zaslon, kaj se dogaja, ko ga vključimo… Če bi jih, bi jih več kandidiralo za vpis na tehniških fakultetah. Tako pa moramo vpisati vse, a se jih le kakšnih 60 odstotkov prebije v drugi letnik.« Za reformo vpisnega sistema Papič kljub temu ni. Vprašanju, ali bi kazalo uvesti sprejemne izpite in skrčiti število študentov, pa se je izognil. »To je stvar politike.«
Novi rektor idealistično verjame, da si je zaradi skupnega cilja vredno prizadevati za poenotenje stališč vseh na univerzi: učiteljev, raziskovalcev, študentov, dekanov, sindikatov, vseh zaposlenih… Po kuloarjih je zato že slišati, da bo hotel ugajati vsem, kar naj bi pomenilo, da ne bo premaknil ničesar. Status quo je tako ali tako tiha želja premnogih…
Papičevi profesorski kolegi ga opisujejo kot umirjenega in korektnega človeka, »ki zna poslušati in slišati«. Več naših sogovornikov je pohvalilo tudi njegovo podjetniško žilico in smisel za povezovanje z industrijo. Leta 2009 je skupaj z dvema kolegoma ustanovil prvo »odcepljeno« podjetje na ljubljanski univerzi, ki so ga nato čez dve leti kupili Nemci. Prav podjetje 2e, ki so ga novi lastniki preimenovali v Reinhausen, pa je za nekatere kronski dokaz, kako elita meša javno in zasebno ter brezsramno služi. Papič je očitke ostro zanikal. »Ko smo ustanavljali podjetje, sem si zadal za cilj, da ga ustanovimo zakonito in transparentno, tako da bo zgled za vsa naslednja. Pri tem me je podprla tudi tedanja rektorica Andreja Kocijančič. Dosegli smo, da podjetje, ki ves dohodek vlaga v razvoj (glavni dejavnosti podjetja sta inženiring in razvoj pasivnih, hibridnih in aktivnih kompenzatorjev, op. a.) in v katerem sem zdaj 16-odstotni solastnik, ves čas plačuje licenčnino univerzi.«
Posel mu ni tuj
Svoje in tuje izkušnje, dodaja, je nato uporabil pri oblikovanju univerzitetnega pravilnika, ki ureja tovrstne dejavnosti zaposlenih. Jasno pa mu je, da mnogi njegovi univerzitetni kolegi svojih prostočasnih poslov ne opravljajo tako, da ima tudi univerza kaj od njih, čeprav tržijo njeno ime in ugled. »To prakso bomo žal težko izkoreninili,« je bil zadržan prof. Papič. Bojazen, da njegova izvolitev pomeni odprta vrata za komercializacijo in podrejanje univerzitetnega poslanstva potrebam gospodarstva, pa je po njegovem mnenju neupravičena. »Aplikativne vede ne morejo brez sodelovanja z gospodarstvom. Predstavljajte si, da študent ugotovi, da je bilo tisto, kar ga učimo, aktualno pred petimi leti. Zato moramo spremljati, kaj se dogaja v industriji, in sokreirati rešitve. Povsem pa razumem, da svojega znanja ne morejo tržiti vse fakultete.«
Na FE dobro polovico sredstev zaslužijo s projekti. Papič odkrito priznava, da si sploh ne zna predstavljati, kako bi brez tega denarja funkcionirali. In zgroženo dodaja: »Ko sem v tem mesecu obiskoval fakultete, sem slišal, da ponekod nimajo niti toliko denarja, da bi se zaposleni enkrat na leto udeležili kakšne konference. To je nesprejemljivo. To je mizerija, ki je kot univerza ne moremo in ne smemo sprejeti.«
Ko beseda nanese na dogajanje na primorski univerzi, pa je bil Papič odločen: »Ne poznam vseh okoliščin dogajanja in ne želim prejudicirati krivde. Vem pa, da se zgodbe in sodbe na UP vrstijo. Če se bom sam kdaj znašel v takšnem položaju, bom takoj ponudil odstop. Noben posameznik nima pravice ogrožati ugleda institucije.« Kar zadeva zahtevo ministrstva, da UL povrne neupravičeno izplačane dodatke, pravi, da bo počakal na sodbo sodišča. Dejstvo, da so vodilni položaji na UL tradicionalno v veliki meri rezervirani za moške, Papič »obžaluje«. Zakaj je tako, ne ve, prostodušno priznava. Se je pa zato zavezal, da bosta dva prorektorja od štirih – prorektorici.
