V Združenju gluhoslepih Slovenije Dlan pojasnjujejo, da zakon predvideva pravico do rabe jezika ter do individualne podpore in pomoči pri sporazumevanju, kar bo osebam z gluhoslepoto omogočalo enakopravnejše sodelovanje in obravnavo ter vključevanje v družbo in osebni razvoj. Povedano drugače, predlog zakona osebam z gluhoslepoto zagotavlja pravico do tolmača pred javnimi institucijami ter do podporne osebe v obsegu največ 360 ur na leto. »Trenutno namreč pri sporazumevanju in s tem enakopravnem vključevanju v družbo osebam z gluhoslepoto pomagajo izključno prostovoljci,« so povedali. Zakon predvideva še delovanje na področju razvoja jezika gluhoslepih ter pravico do učenja jezika gluhoslepih za osebe z gluhoslepoto, ki niso del šolskega sistema. Pravico do učenja jezika gluhoslepih bodo po novem imeli tudi starši otrok z gluhoslepoto in osebni asistenti. Zakon predvideva še ustanovitev sveta za jezik gluhoslepih, ki ga ustanovi vlada, za zagotavljanje razvoja jezika in kot kasnejšo strokovno pomoč pri sprejemanju odločitev s tega področja. V Združenju Dlan menijo, da »predlog zakona predstavlja ustrezno podlago za ureditev financiranja usposabljanja in s tem zagotovitev potrebne infrastrukture za izvajanje temeljnih pravic«.
Gluhoslepota je samostojna invalidnost
Edino sporno točko zakona v Združenju Dlan vidijo pri definiciji gluhoslepote, saj je zakon še vedno ne razume kot samostojne invalidnosti, temveč kot skupek dveh invalidnosti, gluhote in slepote. Zato menijo, da bi moral predlog zakona to definicijo spisati na novo. »Pri gluhoslepoti gre za samostojno invalidnost in je ni mogoče primerjati z gluhoto ali slepoto. Predlog zakona pa definicijo gluhoslepote ustvari z opiranjem na zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika in definicijo sestavi iz dveh različnih invalidnosti. Področje gluhoslepote in jezika gluhoslepih bi moral zakon urediti na specifičen način,« so povedali. Posledično je sporno tudi pridobivanje statusa gluhoslepih, saj se morajo ti za pridobivanje in uveljavljanje pravic, kot je denimo dodatek za pomoč in postrežbo, še vedno opredeliti kot slepi ali gluhi in ne kot gluhoslepi.
Potrebujemo nov način potrjevanja
Predlog zakona predvideva tudi kombinirano potrjevanje gluhoslepote, kar pomeni, da se pri potrjevanju uporabljata tako medicinski kot funkcionalni model. Medicinski model ugotovi, da je posameznik gluhoslep, ko izgubi najmanj 50 odstotkov sluha in izpolnjuje pogoj slepote vsaj med prvo in peto kategorijo. »Po našem mnenju ta definicija ni ustrezna in bi moral predlog zakona gluhoslepoto definirati z izključno uporabo funkcionalnega modela, ki temelji na nordijski definiciji gluhoslepote,« so povedali v Združenju Dlan. Nordijska definicija namreč upošteva dejstvo, da gre pri gluhoslepoti za samostojno invalidnost in ne za skupni rezultat dveh invalidnosti, slepote in gluhote. Zagovornik načela enakosti je tako predlagal, da se status osebe z gluhoslepoto podeli v obeh primerih, torej, če oseba izpolnjuje bodisi medicinski bodisi funkcionalni kriterij. Kot so pojasnili na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je zakon prišel iz javne obravnave 3. maja, prejeli pa so 24 pripomb. Med njimi tudi o spremembi definicije gluhoslepote kot samostojne invalidnosti. A natančne časovnice, kdaj bo zakon v končni obliki, še nimajo.
