Francoski sindikati so ob razmeroma nizki sindikaliziranosti, ki se giblje okoli desetih odstotkov, sposobni na ulice spraviti več sto tisoč ali celo milijone ljudi. V Franciji moč sindikatov ne izhaja toliko iz članstva kot iz njihove sposobnosti mobilizacije širše družbe. Ulica je tam ključno politično orodje.
Povsem drugačen je položaj v Nemčiji, kjer sindikati delujejo v okviru močno institucionaliziranega sistema industrijskih odnosov. Sindikalna organiziranost je sicer nižja kot v preteklosti, vendar ostaja stabilna, predvsem zaradi močnih sektorskih sindikatov v industriji. Stavke so praviloma dobro organizirane, ciljno usmerjene in pogosto vključujejo več deset tisoč ali več sto tisoč delavcev, zlasti v kovinski in avtomobilski industriji.
Najvišja sindikaliziranost na svetu
Še tretji model predstavljajo skandinavske države, kot je na primer Švedska, kjer je sindikaliziranost med najvišjimi na svetu, pogosto nad 60 odstotki. Paradoksalno pa so stavke tam razmeroma redke. Med razlogi so visoka stopnja zaupanja med socialnimi partnerji in zelo razvite kolektivne pogodbe, ki urejajo večino delovnih razmerij. Konflikti se praviloma rešujejo za pogajalsko mizo, ne na ulici.
Slovenija je nekakšen hibrid: nima milijonskih protestov kot Francija niti izjemno visoke organiziranosti kot Švedska, a ohranja pomemben vpliv skozi socialni dialog. Prav ta kombinacija pojasnjuje, zakaj so sindikalni protesti pri nas manj spektakularni, a sindikati kljub temu ostajajo pomemben akter v družbi.
Razlogi za to so predvsem strukturni. Slovensko gospodarstvo je bolj razdrobljeno, z manj velikimi industrijskimi kolektivi, ki bi omogočali množično mobilizacijo kot v Nemčiji. Hkrati ni tradicije politične mobilizacije na ulici kot v Franciji.