Gradnja prvega avtocestnega odseka v državi je bila velika stvar. Inženirji so se z načrtovanjem tovrstnih prometnih povezav seznanjali na izobraževanjih v tujini, predvsem v Italiji in Nemčiji. Ko je avtocesta začela nastajati, pa je bilo to med prebivalci, ki so si ogledovali gradbišče, čista atrakcija. Med gradnjo so pod strokovnim vodstvom organizirali celo vodene oglede, ki so bili ob lepem vremenu na sporedu vsako prvo sredo v mesecu.
Skoraj 32 kilometrov dolg odsek so gradila podjetja iz vse Jugoslavije, nastajal pa je v treh pododsekih: Vrhnika–Logatec, Logatec–Unec in Unec–Postojna. Graditi so začeli 22. maja 1970, uradno odprtje štiripasovnice med Vrhniko in Postojno pa je bilo 29. decembra 1972. Letos, ko mineva 50 let od nastanka »velike« ceste, so v Muzeju novejše zgodovine Slovenije (MNZS) zasnovali razstavo, ki jo bodo odprli jutri ob 17. uri in bo na ogled do 31. avgusta.
Avtorici občasne postavitve Slovenika, zares si čudovita!, Razstava ob 50. obletnici prvega odseka avtoceste v Sloveniji, ki temelji predvsem na muzejskem fotografskem arhivu, sta kustosinji Irena Ribič in Monika Močnik. Na ogled bo več kot 40 fotografij različnih avtorjev, ki prikazujejo posamezne faze gradnje prvega slovenskega avtocestnega odseka. Razstavili bodo tudi uniforme prvih cestninskih delavcev – novega poklica, ki je nastal z avtocesto – in kovčka za prevažanje denarja, vse skupaj pa bodo obogatila pričevanja cestninarjev in vzdrževalcev ceste. Poleg tega v sodelovanju z družbo Dars za jeseni načrtujejo izdajo kataloga z bogatim slikovnim gradivom.
Gradnjo je spremljala tako imenovana cestna afera
V Sloveniji je bilo na področju urejanja in gradnje cestnih omrežij prelomno leto 1966, ko je nastala prva študija, ki je preverjala možnosti za gradnjo hitrih cest v državi. Na podlagi javne obravnave in strokovne razprave, ki je spremljala raziskavo, je nato čez tri leta sledil republiški zakon o modernizaciji cestne povezave Šentilj–Nova Gorica. Razvoj je bil na tej trasi nujen, saj se je promet v tistem času povečal za kar dve tretjini.
Sprejeli so odlok o modernizaciji cestnih odsekov Vrhnika–Postojna–Razdrto in Hoče–Levec, za kar bi po načrtih del finančnih sredstev zagotovila Socialistična republika Slovenija, del posojil pa naj bi dobili pri Mednarodni banki za obnovo in razvoj (IBRD), ki je v šestdesetih letih Jugoslaviji za graditev avtocest namenila več posojil. Vendar se je zataknilo ravno pri tem, kar je privedlo do politične krize v Jugoslaviji.
Ko je IBRD leta 1969 Jugoslaviji odobrila novo posojilo, so bile želje po gradnji modernih štiripasovnih cest v jugoslovanskih republikah večje, kot je bilo na voljo denarja. Zato je zvezni izvršni svet, ki je odločal o razdelitvi posojil med republikami, sklenil, da posojila Sloveniji ne odobri, saj naj bi bile druge republike do tega bolj upravičene. Odločitev je v Sloveniji močno odjeknila in postala povod za tako imenovano cestno afero. Ob novici iz Beograda so se na noge dvignili slovenska oblast, mediji in prebivalstvo, ki je stopilo v bran republiški vladi in njenemu tedanjemu predsedniku Stanetu Kavčiču ter ga v njegovih zahtevah po enakovredni obravnavi med republikami soglasno podprlo, kar je vodilo do delnega kompromisa. Zvezna in republiška oblast sta se dogovorili, da Slovenija za gradnjo avtoceste med Vrhniko in Postojno le dobi 16,1 milijona dolarjev posojila.
Vožnja po avtocesti je bila brezplačna samo tri ure
Prvo slovensko avtocesto so gradili 30 mesecev. Vožnja po štiripasovnici je bila prve tri ure po odprtju brezplačna, ker pa prvih nekaj mesecev na cestnini niso imeli blagajn, so denar večkrat na dan peljali v Ljubljano in devize v Postojno. Med prazniki in dopusti so cestnino na avtocesti pobirali tudi na improviziranih stojnicah pod senčniki.
