Filip Tobias, direktor in solastnik Turistične agencije Sonček: Če želimo doseči turistični bum, v desetih letih potrebujemo dvajset novih letalskih linij

V Sloveniji je v registru turističnih agencij z dodeljeno licenco za opravljanje dejavnosti organiziranja in/ali prodaje turističnih aranžmajev, ki ga vodi Gospodarska zbornica Slovenije, trenutno vpisanih 650 podjetij, od tega jih je v Združenje turističnih agencij včlanjenih petdeset, skupaj pa ustvarijo tri četrtine agencijskega prihodka v Sloveniji. Po podatkih državnega statističnega urada so naše potovalne agencije leta 2017 organizirale potovanja z najmanj eno prenočitvijo za 600.000 domačih turistov, deset let prej za 844.000. Je Booking vendarle sovražnik turističnih agencij? »Ne, mi lahko sobivamo in sobivamo že več kot dvajset let, pa ima naša agencija vsako leto več prometa, ne manj. Lani smo ga imeli rekordnih 40 milijonov evrov. Prostora je torej dovolj za vse, vendar je treba poskrbeti za dobro storitev, dobra storitev pa pomeni predvsem dober kader,« odgovarja Filip Tobias, član upravnega odbora Združenja turističnih agencij, podpredsednik Gostinsko-turistične zbornice Slovenije ter direktor in solastnik Turistične agencije Sonček, ki je po neposredni prodaji strankam najmočnejša agencija v Sloveniji. Ima sedemnajst poslovalnic in klicni center.

Če bi začenjali danes, se s to dejavnostjo morda sploh ne bi ukvarjali, takrat pa smo začutili, da na tržišču primanjkuje prodornih agencij, zato smo se odločili malce premešati štrene na tem področju. S partnerjem sva imela eno konkurenčno prednost, to je bil kapital, ki sva ga želela vrteti skozi prodajo na obroke. In ko sva potipala tržišče, sva videla, da v turistični panogi tega ni. Prej je bila namreč inflacija tako visoka, da turističnih aranžmajev zaradi prenizke provizije praktično ni bilo mogoče prodajati na obroke.

Prva tri leta so bili Poreč, Umag, Vrsar in Gardaland vse, kar smo ponujali. Kasneje smo dodali Portorož, ko smo začeli sodelovati z drugimi ponudniki aranžmajev, tako slovenskimi kot tujimi, pa še španski Lloret de Mar. Tja se je hodilo z avtobusom ali v eno smer z avtobusom, v drugo pa z letalom. Ko smo leta 2000 začeli sodelovati s prestižno verigo World of TUI, se je ponudba sveta pri nas čez noč zelo povečala. To je bila takrat v Sloveniji novost. Prepoznavni smo postali kot ponudnik sredozemskih in daljnih počitnic z letalom. Danes je TUI celo naš manjšinski solastnik.

Poleti na Hrvaškem, gledano vse leto pa ji je po prometu enakovredna Slovenija. Smo agencija, ki slovenskim hotelirjem trenutno pripelje največ gostov, seveda iz Slovenije. Vse več organiziramo tudi različnih potovanj po osrednji Evropi. Organiziramo tisto, v čemer menimo, da smo močni in kakovostni, za preostalo smo prodajalec ponudbe vseh organizatorjev potovanj, ki kaj štejejo bodisi v Sloveniji bodisi v tujini.

Na neki način je, čeprav se prek spleta prodajajo drugi produkti, bolj ali manj hoteli ali letalske vozovnice, pakete pa v glavnem še vedno prodajamo agencije. Tudi na spletu, saj smo agencije prav tako del spletne prodaje in smo v določenem pogledu celo pred globalnimi spletnimi ponudniki. Vse, kar je na voljo pri njih, lahko dobite tudi pri nas. Še več, pri nas lahko dobite tudi pakete, ki jih globalni spletni ponudniki načeloma še nimajo.

Bora Bora, otok v Francoski Polineziji v južnem Tihem oceanu, je že ena takih turističnih točk. Slovenci radi potujejo, hodijo na križarjenja, poleti, ko je pri nas vroče, so zelo priljubljena predvsem križarjenja po Skandinaviji. Nekateri gredo na trekinge v Himalajo in pri nas kupijo le letalske vozovnice ali najamejo določene prevoze. Smo servis za vse, pošljemo vas tudi na Antarktiko, če želite.

Od nekaj deset evrov, kolikor stane enodnevni avtobusni izlet, do več deset tisoč evrov za teden ali štirinajst dni, kolikor lahko stanejo tudi počitnice na Hrvaškem, saj cena ni odvisna samo od tega, kako daleč potujemo. Ker se letalske družbe dajejo med seboj in si zbijajo cene, je danes mogoče daleč priti zelo poceni. Cena turističnega paketa je odvisna predvsem od tega, kako ekskluziven je, ali naš gost želi, da se z njim na potovanju dogaja nekaj posebnega, ali želi prvovrsten hotel, v katerem ne bo srečal nikogar znanega, ampak kvečjemu kakšnega petičneža ali še tega ne. Skratka, ves svet ponujamo na vse mogoče načine.

Izrazu turist se izogibamo, saj ima v zadnjem času negativen prizvok. Raje govorimo o potnikih in ti potujejo vse leto. Se je pa naša klientela bistveno spremenila. V začetku smo imeli stranke, ki so želele izkoristiti to prednost, da je pri nas vse na šest čekov. Že takrat je bilo v Sloveniji ogromno ljudi, ki so velikokrat potovali. Tudi danes je tako. Ni več stereotipov, da gremo pozimi smučat in poleti na morje. Ljudje se zmeraj bolj zavedajo, da je Zemlja okrogla, da je, kadar je pri nas zima, drugod poletje in da lahko potujemo vse leto. Sezonskosti je predvsem pri počitnicah v tujino zmeraj manj. Tudi Slovenijo prodajamo vse leto, vendar ne enako dobro.

Tudi na Hrvaškem se sezona podaljšuje. Istra je že pred prvim majem zelo polna. Jug Dalmacije nekaj manj, Dubrovnik pa ima spet zelo široko sezono.

Po mojem mnenju si lahko Slovenci na splošno privoščimo bistveno več kot kadarkoli doslej. Poglejmo samo parkirišča pred trgovinami, ki so polna tudi ob nedeljah. Tudi to kaže, da si lahko v povprečju privoščimo več kot v času osamosvojitve ali pred njo. Ljudje danes tudi potujejo vse več in vse bolj kakovostno.

Predvidevam, da vprašanje namiguje na to, da nas bo spletna prodaja povozila. Ti trendi se za zdaj ne kažejo. V spletno prodajo se seli rezervacija posamičnih hotelov, saj za to danes ni potrebnega veliko truda. S pomočjo aplikacije si lahko vsak od nas hotel poišče v petih minutah. Potovalne pakete, vozovnice, vstopnice, najem avtomobilov in druge storitve pa ljudje še vedno kupujejo prek agencij. V Avstriji in Nemčiji prodaja potovanj prek spletnih strani agencij sploh nikoli ni presegla petnajstih do dvajsetih odstotkov.

Na zahodu in tudi pri nas imajo ljudje zmeraj manj časa, organizacija počitnic pa ga zahteva ogromno. Osebno tega časa nimam, zato kolegom naročim, naj mi organizirajo počitnice. V času, ko bi to počel sam, grem raje na kolo. Ljudje želimo svoj prosti čas nameniti nečemu drugemu, ne temu, da doma na računalniku iščemo, kam bomo šli na dopust, in primerjamo hotele. V svetu se zato kaže trend vračanja potnikov v agencije. Težava pa je v tem, da jim primanjkuje kakovostnega kadra.

Težko bi rekel. To so ljudje, ki imajo denar, da lahko potujejo. Med njimi ni veliko študentov. Ti imajo veliko časa, da si lahko sami kaj poiščejo na spletu, in malo denarja. Pri ljudeh, ki so zelo zaposleni in ki imajo tudi dobre prihodke, pa je obratno. Denarja je dovolj, časa pa zmeraj premalo, in če je kaj vredno v življenju, je to čas.

Ikeo nekateri ljubijo, drugim je cenena. Podobno je z Bookingom. To je spletni portal, na katerem se ponujajo hotelirji. Res je, da je vse skoncentrirano na enem mestu in da je ponudba izjemno kakovostna, vendar ni nujno, da je tudi najcenejša.

Uporabim ga, ko grem kam na hitro. Pred leti sva s kolegom z utralahkim letalom letela na Nordkap in nisva vedela, kje bova pristala, zato sva si hotel prek Bookinga poiskala šele na letališču. Druge možnosti nisva imela in v tem ne vidim nič slabega. Je pa res, da lahko večino hotelov z Booking.com dobite tudi na naši spletni strani in še ceneje. Hotelirji dajejo svoje ponudbe na različne spletne portale, cene pa znižujejo takrat, ko zmogljivosti nimajo zasedenih, in ne takrat, ko je za potnika zadnji hip in želi najti nekaj po čim nižji ceni. Hotelirju je vedno na prvem mestu želja po kar najvišji marži, da čim več zasluži, mi kot agencija pa nastanitvene zmogljivosti zakupimo vnaprej po ugodnih cenah, ki so pri nas praviloma nižje kot pri Bookingu. Trenutno imamo na spletni strani in v rezervacijskih sistemih na voljo več sto tisoč hotelov in smo cenovno zelo konkurenčni velikim spletnim portalom. Če želite prihraniti denar, je po moji oceni prva pot pri iskanju hotela klasična agencija.

Povpraševanje po Istri je še zmeraj veliko, vendar je bolj razpršeno. Otoki so v splošnem nekoliko manj priljubljeni, saj ljudi motijo visoke cene trajektov. Toda s tem, ko Hrvatom očitamo visoke cene trajektov in avtocest, jim po svoje delamo krivico, saj jih jeseni znižajo, sicer bi bila infrastruktura neizkoriščena. So izrazito sezonska turistična dežela, zato imajo poleti, ko so ceste in trajekti polni, pač višje cene.

Slovenija nikogar ne ogroža. Od tranzitnih gostov, ki nam uničujejo ceste, želimo nekaj imeti. In to je povsem legitimno. Je pa vprašanje, ali ta vinjeta ne škodi nam samim, kajti nekdo, ki pride k nam na daljše počitnice, mora kupiti dve. Težava je tudi v tem, ker pri cenah vinjet gledamo le na razdaljo od Šentilja do Gruškovja, ki res ni velika, toda za Madžara, ki potuje v Italijo in v Slovenijo vstopi pri Lendavi ter izstopi pri Fernetičih, petnajst evrov za tedensko vinjeto ni veliko.

Mislim, da je slovenski turizem na dobri poti. Naša edina črna točka so slabe letalske povezave s svetom. Tudi nekatere ceste, ki vodijo do turističnih krajev, bi lahko bile boljše. Toda kar zadeva tranzitne goste, bi težko kaj naredili z njimi. Kaj pa bi počel v Sloveniji nekdo, ki je za teden dni namenjen na hrvaško obalo? Vprašajmo se tudi, kaj dobi Avstrija od Čehov in Poljakov, ki se prav tako vozijo prek njenega ozemlja. En velik nič! Samo vinjeto kupijo pri njih.

Na ta problem gledam tudi kot podpredsednik Turistično-gostinske zbornice Slovenije, ki nenehno opozarja na potrebo po uvajanju novih letalskih linij, a se dogaja ravno nasprotno – zmeraj manj jih je. Osebno menim, da Slovenija potrebuje svojo letalsko družbo, kajti nihče drug ne bo letel na linijah ali uvajal novih, če ne bodo rentabilne. Meni se nekaj milijonov evrov subvencije na leto za letalskega prevoznika ne zdi tako velik denar, kajti letalske linije so, tako kot ceste, infrastruktura. Če nimamo cest, ni turistov in ne gospodarskega napredka, saj ni pretoka potnikov in blaga. Enako velja za letalski promet.

Lahko se zadovoljimo s tem, da smo turistična dežela za azijate, ki z avtobusi krožijo po Evropi in kak dan ali dva ostanejo tudi v Sloveniji, vendar za zelo nizko ceno. Tukaj za hotelirje ni neke dodane vrednosti. Lahko pa postanemo destinacija za vse potnike, ki prihajajo bodisi organizirano bodisi posamično, moramo pa jim omogočiti prihod k nam. Imamo sicer srečo, da smo na križišču cestnih prometnih povezav, in nesrečo, da imamo zelo slabo železniško infrastrukturo. Zdi se mi kratkovidno strategijo slovenskega turizma graditi na cestnih potnikih, in to v času, ko je to ekološko sporno in ko vsi govorimo o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, ter ne odpirati novih letalskih linij, temveč celo zapirati letališča in ukinjati letalske prevoznike.

Zagotovo. Če bi jo že morali komu prodati, naj bi bila to kakšna velika letalska družba, ki bi pri nas nekaj razvijala. Arabci, na primer, imajo veliko denarja in ogromne letalske družbe, ki bi lahko vstopile v Evropo. Zanje je kupnina za Adrio razmeroma majhen denar.

Karkoli drugega je boljše kot propad letalskega prevoznika. Če želimo doseči turistični bum, v desetih letih potrebujemo dvajset novih letalskih linj, ne pa minus pet ali deset, kar se bo zgodilo, če bo Adria propadla. To zagotovo ne bo dobro. Politiki mirijo, češ če ne bo Adrie, bodo pa drugi letalski prevozniki. Seveda bodo, toda prevzeli bodo samo tiste linije, ki so rentabilne, ne bodo pa orali ledine z nekimi povezavami, ki bi bile za nas potencialno zanimive, denimo z ruskim trgom, saj ruske goste zanimajo naše termalne zgodbe, pa s srednjo Azijo… Praznih letov namreč ne bodo plačevali. To je naloga države. Slovenija mora spodbujati vpeljevanje novih letalskih linij, ker je to naša infrastruktura za turistične tokove.

Naši potniki uporabljajo vsa okoliška letališča, tudi ljubljansko. Za goste iz zahodne Slovenije imamo zelo veliko letov iz Benetk, Bergama in Milana, tudi iz Münchna. Nekateri vzamejo povezovalne lete, drugi se do letališča pripeljejo z avtomobilom.

Od njih se lahko kaj naučimo. Hrvaška je desetletje ali celo dve veliko vlagala v razvoj letalskih linij. Zadrsko letališče je bilo pred petnajstimi leti na podobni stopnji, kot je trenutno mariborsko, danes pa je to čisto konkretno letališče. Da ne govorimo o splitskem in dubrovniškem. Tudi Pulj se je neverjetno razvil, sploh pa Zagreb. Toda Zagreb je milijonsko mesto in velike letalske družbe gredo z velikimi letali tja, kjer je veliko potnikov.

To so države, ki so zelo odmaknjene od Evrope in imajo ogromno izseljencev, ki morajo potovati. Ta letalski promet ima torej svoje potnike. Slovenija pa je dokaj dobro povezana, je blizu vsega, ima tudi razmeroma malo izseljencev, zato letalskih linij zanje ne potrebuje, jih pa potrebuje zaradi turističnih tokov. In če jih želimo spodbuditi, bi bilo treba naslednjih deset let vsako leto vpeljati dve novi letalski liniji in ju seveda obdržati. Za to pa potrebujemo denar. Žal 100.000 evrov letno za promocijo neki letalski družbi ne zadostuje. Nobena nova linija v začetku ni rentabilna. Kako so druge države to denarno podpirale mimo evropske regulative, da so se izognile kaznim zaradi nedovoljene državne pomoči, ne vem natančno, a očitno se da.

Odvisno od tega, kam sem namenjen. Zelo rad letim z Dunaja, veliko tudi z zagrebškega letališča in seveda z ljubljanskega.

To letališče uporabljam, ko sam kam letim z ultralahkim letalom.

Samo enkrat, na poti v Pariz. Ko smo leteli prek Salzburga, smo bili v letalu štirje potniki, vsi iz naše družine. Lahko bi rekli, da smo imeli zasebno letalo.

Letališča se povsod po svetu razvijajo tako, da je najprej travnik, s katerega v začetku vzletajo majhna, športna letela. Šele potem se pojavi potniški promet in letališče se širi v skladu s potrebo po letalskem prevozu. Tukaj v Mariboru pa ni nobene potrebe po dodatnem letalskem prevozu, saj je v okolici veliko letališč. In vse, kar bi se lahko dogajalo na mariborskem letališču, bi se lahko dogajalo zelo počasi in zagotovo ne tako, da danes ni ničesar, potem pa nekdo preklopi stikalo in bomo imeli čez noč poldrugi milijon potnikov. To žal še nikomur ni uspelo, razen v bližini res velikih mest. Tak primer je novo letališče na jugu Londona, a se celo tam mučijo z zadostnim številom potnikov.

Da, to bi bila edina rešitev in takšne zgodbe poznamo z drugih letališč.

Maribor se turistično prebuja. To je mogoče videti na vsakem koraku. Še pred petimi leti skupin turistov, ki ji danes srečujemo na ulicah, ni bilo. Tudi ne toliko življenja, saj so lokali zvečer polni. Ni pa Maribor Medjugorje, da bi se lahko čez noč turistično razvil. Je sicer lepo mesto, vredno ogleda, vendar se zgodba s tem bolj ali manj konča. Turističnega buma ne moremo pričakovati, lahko pa pričakujemo dokaj spodbudne trende na dolgi rok.

Zagotovo Ljubljana, ki se lepo razvija. Staro mestno jedro so čudovito obnovili. Tam je ogromno lokalov, v katerih ljudje radi posedajo. Dokler v Mariboru zvečer ni bilo življenja in tudi čez dan ne kaj prida, ni mogel biti turistično mesto. Ljubljana ima tudi razvito infrastrukturo in je dobro povezana s svetom. Ima pa tudi veliko črno packo, ki se imenuje železniška postaja.

Tirov smo sicer veliko prenovili, a je problem v tem, da je železnica bolj ali manj namenjena le tovornemu prometu.

To je provokativno vprašanje. Mislim sicer, da bi bilo edino prav, če bi bilo tako, in če bi bilo, bi lahko zaživelo tudi mariborsko letališče, kajti v 50 minutah tudi v Londonu prideš z letališča Stansted na železniško postajo Victoria. Toda za to je potrebna nova trasa ob avtocesti, ki pelje naravnost iz Maribora v Ljubljano, zato mislim, da je to še en drugi tir. Bi pa ta projekt Sloveniji ekološko in ekonomsko dolgoročno prinesel koristi.

Tudi Mariji Tereziji ni bilo lahko, ko je gradila železnico od Dunaja do Trsta. Takrat je celotno cesarstvo delalo za to železnico, po kateri se, če pogledamo realno, še danes vozimo, zato se vprašajmo, kaj smo pa mi naredili na tem področju v zadnjih desetletjih. Skoraj nič! Imamo iste trase kot v času Marije Terezije, poleg tega vlaki v Sloveniji potujejo skoraj toliko časa, kot so potovali pred sto leti. In država, ki ne vlaga v infrastrukturo, se dolgoročno ne more razvijati. Veliko govorimo o tem, da smo zelena destinacija za petzvezdična doživetja. S sedanjimi cestami in železnico to zagotovo nismo. Namesto da nepregledne množice potnikov migrirajo po cesti, bi lahko to počele po železnici. Tudi milijoni ton tovora, ki ga od vzhoda do zahoda vozijo po naših cestah, bi morali na železnico. Avstrija je prepovedala prevoz tovora po cestah, mi pa ga spodbujamo. Tudi s prepoceni cestninami za tovornjake.

V naravnih danostih, do neke mere v doživetjih, kot narod pa smo za kanček preveč zaprti, da bi lahko bili tiptop gostoljubni, kot so ponekod drugod.

Izjemno gostoljubni so denimo Turki.

Zaradi krize v Turčiji, Tuniziji in Egiptu so veliko pridobile Hrvaška, Slovenija in vse druge države, ki imajo košček morja in mir. Toda Turčija se letos spet normalno prodaja, vrača se Tunizija, čeprav tam še ni povsem mirno, v Egiptu pa se nenehno kaj dogaja in so se ljudje navadili na to. Hrvaška bo imela letos posledično nekaj manj gostov. To je mogoče sklepati tudi po tem, da so paketi v hrvaških hotelih še vedno na voljo, medtem ko jih lani v tem času ni bilo.

Cene so res nekoliko višje, toda tudi ogromno prenavljajo, marsikje kakovostneje kot pri nas. Danes so cene v hrvaških hotelih zagotovo najmanj dvakrat višje, kot so bile pred petnajstimi leti, vendar imajo nove, solidne objekte.

Saj jih tudi mi nimamo, brez razmeroma poceni delovne sile pa je množični turizem težko razvijati. Pred leti, pred izbruhom nemirov, je bila turistično najrazvitejša država Turčija. Tam je ogromno delovne sile, in to zelo poceni. Njihov produkt to lahko prenese, zato so tudi cene ugodne. Hrvaška pa je že sama po sebi nekoliko hendikepirana, saj jesen in zgodnja pomlad pri njih nista tako topli kot drugod v Sredozemlju. Turistična sezona je posledično krajša, cena gradnje hotela pa je enaka ali višja kot v Turčiji. In da lahko ceno hotela amortiziraš na podlagi krajše sezone, ne gre drugače, kot da je cena počitnic na Hrvaškem nekoliko višja kot v Turčiji.

Dodatna težava nastane, če še delovne sile ni mogoče dobiti za razmeroma ugoden denar. In na Hrvaškem je ni, kajti hrvaški turistični in gostinski delavci ne delajo več niti v Sloveniji. Pri nas v gostinstvu delajo ljudje iz Bosne in Srbije, ker se lažje naučijo slovensko. Toda ti, ki pridejo k nam delat iz tujine, dobijo delovni vizum, delajo kako leto in gredo dalje. Poberejo nam jih bližnje razvite dežele, ker gredo pač tja, kjer so bolje plačani. To je neizogibno in to je past našega lastnega uspeha. Ne vem, kako bi v Sloveniji prišli do delovne sile, katere cena bi prenesla ceno našega produkta, razen tako, da dvignemo ceno produkta. Toda tega ni mogoče storiti čez noč.

Vprašajmo se, kakšen obisk pri nas narašča. To so airbnb gostje in uporabniki mladinskih hotelov. Tudi v Ljubljano prihaja ogromno mladih in njihova poraba je seveda manjša.

Za nami je nekaj uspešnih turističnih let, zahvaljujoč zelo dobri promociji Slovenije v tujini, ki jo izvaja Slovenska turistična organizacija. Če bi naredili SWOT-analizo slovenskega turizma, pa bi videli, da je naša največja grožnja kader. Še večja kot infrastruktura. Ogroža že obstoječ turistični promet. Hoteli, kar zadeva kadre, dihajo na škrge. Težavno je že izpolnjevati zakonske normative, ki določajo, koliko lahko turistični delavci delajo. Nesezone namreč ni dovolj, da bi lahko bili prosti in da bi porabili presežne ure. To so resni problemi, ki se jih ne zavedamo in še kar naprej ponavljamo, da nekateri ljudje nimajo dela.

Priženil sem hišo na Pelješcu, zato smo poleti največkrat tam.

Veselim se, saj bo most gotovo zelo pomembno vplival na razvoj turizma na Pelješcu in Korčuli.

Ne bo, saj po mojem mnenju od tranzitnih gostov, ki skozenj potujejo na Pelješac, Korčulo, v Dubrovnik ali Črno goro, nima nič. Domačini se bodo še naprej vozili skozi Neum, kajti nekdo, ki iz Dubrovnika potuje v Split, si lahko tam zelo poceni natoči gorivo. Če bo šel čez most, tega ne bo. Poleg tega poletni tranzit ni v prid turizmu v Neumu, saj zaradi dolgih kolon vozil ne more prav zaživeti.

Školjke datlje sem tudi v Sloveniji videl na jedilnem listu in bil sem zgrožen. Ta školjka raste sto let, zato ne morem verjeti, kako lahko človek, ne da bi trenil, poje organizem, ki je dvakrat ali trikrat starejši od njega. Verjamem pa, da imajo generacije popotnikov, ki šele prihajajo, čeprav zares veliko potujejo, drugačen pogled na svet ter na ohranitev njegove naravne in kulturne raznovrstnosti.