Evropski migracijski in azilni pakt se danes začenja uporabljati v vseh državah članicah EU, Slovenija pa ga je pričakala brez zakona, ki bi določil, kako se bodo nova pravila izvajala v praksi. Vlada je sicer še v začetku tedna napovedovala, da bo najnujnejše dele do sprejetja krovnega zakona začasno uredila z uredbo, a je nato tudi to rešitev umaknila. »Ocena vlade je bila, da z uredbo ni mogoče nadomestiti posameznih določb, ki segajo v zakonsko materijo oziroma bi lahko segale v zakonsko materijo, zato uredba ni bila sprejeta in je bila umaknjena s seje vlade,« je pojasnil Franci Matoz, minister za notranje zadeve in javno upravo. Ob tem je odgovornost za nastali položaj pripisal prejšnji vladi, saj je po njegovih besedah »nerazumno«, da v dveh letih ni bil pripravljen krovni zakon, ki bi moral biti sprejet pred začetkom uporabe pakta. Nova vlada pa ga, kot je dodal, v tednu dni ni mogla uskladiti.
Nejasno, kdo bo kaj izvajal
Težava torej ni v tem, da Slovenija ne bi znala ravnati z migranti, skrbeti za postopke itd., temveč v tem, da evropski pakt uvaja nove naloge, za katere bi moralo biti vnaprej jasno določeno, katera institucija jih izvaja, po kakšnem postopku in s kakšnimi pravicami za ljudi, ki bodo v teh postopkih. Ena konkretnejših obveznosti so tako imenovani mejni postopki. Gre za hitrejšo obravnavo nekaterih ljudi, ki ob prihodu na mejo zaprosijo za azil. V teh postopkih država že na meji preveri identiteto osebe, opravi varnostni pregled in presodi, ali bo prošnjo obravnavala v posebnem hitrem postopku ali pa bo oseba vključena v običajni azilni postopek. Slovenija mora za mejne postopke, kot veleva pakt, zagotoviti 197 mest oziroma obravnavnih kapacitet. To pomeni prostore in podporni sistem za ljudi, ki bi bili v posebnem hitrem postopku obravnavani ob meji ali v njeni bližini. Največje število takšnih postopkov je za Slovenijo določeno pri 591 na leto. To v primerjavi z državami na zunanjih mejah EU niso velike številke, vendar tudi tak sistem zahteva prostore, usposobljene uradnike, prevajalce, pravno pomoč, zdravstveno obravnavo, varnostno preverjanje in delujoče informacijske povezave. Brez posebnega izvedbenega zakona tako ostaja odprto vprašanje, kako bodo ti deli sistema delovali v praksi.
Pakt uvaja tudi obvezno solidarnost med članicami. Države lahko pomagajo s premestitvami prosilcev oziroma oseb z mednarodno zaščito, finančnim prispevkom ali drugimi oblikami podpore. Slovenija se je za prvo obdobje odločila, da prosilcev iz drugih držav članic ne bo prevzela. Namesto tega bo v solidarnostni mehanizem prispevala predvidoma 1,8 milijona evrov. Takšna odločitev je skladna z možnostmi, ki jih dopušča pakt, hkrati pa kaže, da Slovenija solidarnostni mehanizem za zdaj razume predvsem kot finančno obveznost.
Nadzor se seli z meje v notranjost
V širši okvir začetka izvajanja pakta sodi tudi včerajšnja odločitev vlade, da preneha izvajati začasni nadzor na notranjih mejah s Hrvaško in Madžarsko, kar je neposredna posledica nove evropske logike: nadzor naj se postopoma umika z notranjih schengenskih meja, upravljanje migracij pa naj se okrepi prek zunanjih meja, informacijskih sistemov, preverjanja oseb in policijskega dela v notranjosti držav. Policija naj bi tako po novem izvajala naključne kontrole, izravnalne ukrepe in nadzor na varnostno izpostavljenih tranzitnih poteh. To pomeni, da bo prehod meje za potnike manj obremenjen z vidnimi kontrolami, država pa bo morala nadzor izvajati bolj razpršeno in na podlagi ocen tveganja.
Evropska pravila začnejo veljati danes, slovenski zakon jih še ni dohitel, začasne uredbe pa ne bo. Država bo morala novi sistem izvajati z obstoječimi predpisi in zagotovilom vlade, da je vsebinsko pripravljena. Ali bo to dovolj, se bo pokazalo šele v praksi.