Na družboslovnem in humanističnem področju se porajajo novi pogledi na zgodovino, jezik, družbo, položaj žensk, funkcioniranje države, Evrope, sveta in njihovih pravnih ter upravnih sistemov.
O uspešnosti slovenske znanosti, zlasti posameznikov, ni dvoma. Glede na izrazito skopo javno financiranje so dosežki fascinantni. Največji dosežki so kronani tudi z objavami v najprestižnejših znanstvenih revijah. Najbolj pripoznani sta reviji Nature in Science, raziskovalci pa objavljajo znanstvene članke še v desetinah drugih revij, ki veljajo za prestižne.
Uklanjanje sistemu
Pri tem se znanstveniki uklanjajo sistemu, ki obvladuje ves svet: kdor naj bi veljal za uspešnega znanstvenika, mora objavljati v najprestižnejših revijah z najvišjimi »faktorji vpliva«. Izdajajo jih založbe s stoletno tradicijo in uglednimi imeni: Elsevier, Springer, Sage, Wiley… Revije teh založb berejo in citirajo drugi najuspešnejši znanstveniki z vsega sveta. Objave člankov v slavnih revijah se v domačih sistemih vrednotenja znanstvenih dosežkov visoko točkujejo, v svetovnem merilu pa prinašajo ugled, občudovanje, vabila na znanstvene konference, mednarodna sodelovanja in nova finančna sredstva za raziskovanje…
Lepo zaokrožena zgodba pa ima tudi grd obraz. Kdor hoče objaviti članek v najboljših revijah, mora najprej res kaj fascinantnega odkriti. Ne glede na težo odkritja pa mora za objavo tudi plačati. Najprej plača, ko želi članek objaviti, nato, ko želi revijo, v kateri je članek objavil, prebrati; poleg tega pa mora plačati tudi, če želi, da bi članek lahko prebrali vsi tisti, za katere meni, da bi jih članek zanimal, a niso plačali naročnine (ker je predraga). »Srce se nam trga, ko plačujemo naročnine za drage revije, poleg tega pa še 4000 evrov ali več za ’barvni tisk’ in druge ’stroške objave’ lastnega članka v teh revijah,« je bil v pogovoru za Dnevnik iskren mednarodno priznan profesor fizike Dragan Mihailović z Instituta Jožef Stefan.
Znanstvenike boli, da z objavljanjem njihovih del velike založbe dobro služijo. Založništvo znanstvenih revij je ena najbolj zaslužkarskih panog – po izračunih poznavalcev jim kar štirideset odstotkov prometa ostane kot čisti dobiček. Posebnih stroškov namreč založbe z izdajanjem revij nimajo. Nekaj stanejo papir, tisk in distribucija ter administracija. Avtorjev vsebine ni treba plačevati in tudi recenzije člankov znanstveniki – recenzenti, ki odločajo o tem, kateri članek je primeren za objavo, opravijo zastonj… Med znanstveniki kroži opazka, da je »zaslužek boljši le še pri trgovini z drogo«.
Obenem pa gre velikokrat za objave rezultatov znanstvenih raziskav, ki so bile financirane iz javnega denarja, denimo iz slovenskega ali pa iz evropskega proračuna. Tako davkoplačevalci plačajo najprej za raziskavo, del sredstev za raziskavo gre za naročnino na revijo (denimo v knjižnici raziskovalne organizacije), del za objavo v reviji, del pa za možnost, da javnost, ki je plačala raziskavo, članek prebere na spletu. Cene vseh teh »storitev« se pri najboljših revijah merijo v tisočih evrov. Globalen trg znanstvenih revij, ki ga v grobem obvladuje deset znanstvenih založb, je trenutno vreden 7,6 milijarde evrov. »Brezplačno predamo javno kreirano intelektualno lastnino komercialnim podjetjem, ki imajo potem 40-odstotne dobičke,« pravi bibliotekarka in strokovnjakinja za trg znanstvenega tiska Mojca Kotar z Univerze v Ljubljani.
»Lepo so si to zamislili.«
»Vsekakor je to početje oderuško: delamo raziskave na stroške davkoplačevalcev, profit pa ima le peščica založb,« pravi Mihailović. »Članke recenziramo zastonj. Za recenzijo enega članka lahko porabimo tudi ves dan, od tega pa nimamo nič, razen 'časti'. Delamo kot uredniki v uglednih revijah – ravno tako za čast. Skratka, lepo so si to zamislili,« je ogorčen Mihailović.
Podobno razpoložen je tudi mednarodno priznan profesor z veterinarske fakultete Gregor Majdič. »Objava članka v reviji Nature Communications stane kar 5000 do 6000 evrov, kar je približno trikrat več kot v večini ostalih revij,« pripoveduje o svoji situaciji. »Zakaj je objava tam toliko dražja – stroški so verjetno težko trikrat višji – nam ni bilo pojasnjeno. Najbrž pa zaradi tržnih zakonitosti – objava prinese več točk in raziskovalci smo to tudi pripravljeni plačati,« razmišlja Majdič.
Z opisano anomalijo se borijo raziskovalne institucije po vsem svetu, pa tudi celotni državni znanstveni konzorciji (združenja raziskovalnih ustanov), ki se z založbami pogajajo o cenah naročnin in odprtega dostopa do člankov. Kolikor je znano (dogovori so poslovna skrivnost), se je doslej uspelo monopolu založb do neke mere upreti Danski in Švedski; verjetno pa tudi katerim drugim močnim državam, ki si lahko privoščijo, da njihovi znanstveni konzorciji revije izsiljujejo nazaj. Namesto naročnin in objav se namreč lahko odločijo tudi za »izstop« iz sistema. Navsezadnje je namreč pomembna vsebina raziskav in odkritij, in ne, kje je to objavljeno. Skrajno karikirano rečeno: vrhunski znanstveni dosežek je še vedno vrhunski, tudi če je objavljen v Cicibanu.
Vendar je iz sistema težko izstopiti. Slišati je, da založbe ob poskusih upiranja plačilu lobirajo, konzorcije razdirajo, prepričujejo in izsiljujejo. Pri večmilijardnem poslu in ogromnih dobičkih je to tudi pričakovano.
Da ne bi založbe trga razdrobile in izsiljevale vsak del posebej, se je Evropska komisija, ki financira dobršen del znanstvenih raziskav v Evropski uniji, odločila, da bo v enotno »fronto« proti znanstvenim založbam zbrala več držav in njihovih nacionalnih raziskovalnih agencij. Načrt za odprt dostop do znanstvenih objav je poimenovala Načrt S. Ta predvideva uveljavitev obveznega prostega dostopa do objav rezultatov znanstvenih raziskav, ki so bile financirane z javnim denarjem. Pri tem sta izpostavljeni dve načeli: da morajo biti rezultati dostopni na javno dostopnih spletnih portalih (ali revijah), objave v plačljivih revijah ter plačilo tem revijam za prost dostop do člankov pa morajo imeti podlago v ustreznih pravičnih dogovorih. Bistveno je denimo, da morajo avtorji obdržati avtorsko pravico nad vsebino (ta pravica se zdaj prenese na založbe, ki z objavo postanejo lastnice člankov).
Pionir odprtega dostopa je bil Trubar
Slovesna javna predstavitev Načrta S je potekala 27. novembra v Londonu. Evropski komisiji se je pri tem pridružila Koalicija S – trinajst nacionalnih raziskovalnih agencij, med njimi agencije iz Poljske, Finske, Avstrije, Italije… Skupna vrednost znanstvenih proračunov pridruženih članic je ocenjena na osem milijard evrov. To naj bi v pogajanjih z založbami pomenilo znatno (finančno) moč.
Slovenijo v Koaliciji S zastopa agencija za raziskovalno dejavnost ARRS. »V Sloveniji porabimo štiri milijone evrov na leto zgolj za znanstveno literaturo,« je direktor ARRS József Györkös razkril stroške, ki jih ima država z naročninami in objavami v znanstvenem tisku. »Pri tem pa smo že leta 2015 sprejeli Nacionalno strategijo odprtega dostopa do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov, ki že predpisuje to, kar predvideva Načrt S: da morajo raziskovalci, katerih delo je financirano iz javnih sredstev, svoje dosežke objavljati v odprtem dostopu.« Györkös se sicer zaveda, da bo umik iz sistema plačljivih revij oziroma pogajanje z založbami o odpiranju dostopa do člankov dolgotrajen in težak proces. Predvideno je, da bo prehod postopen, trajal naj bi več let, vključeval pa bo tudi skupna pogajanja Koalicije S z velikimi založbami.
»Menim, da je odprti dostop do znanstvenih del izjemno pomemben za celotno družbo,« pravi zagovornik odprtega dostopa do znanosti, direktor Centralne tehniške knjižnice Miro Pušnik. »Tukaj ne morem mimo Primoža Trubarja, ki je objavil prvo slovensko delo v 'odprtem dostopu', Katekizem. Lahko bi ga prodajal, a ga je razdelil med kmete in preproste ljudi. Želel je namreč, da se ljudje izobrazijo. Današnje raziskovalno delo posredno financirajo vsi davkoplačevalci in dostop do znanja bi moral biti njihova temeljna pravica,« doda Pušnik. Po njegovem mnenju je Načrt S »pomemben korak k realizaciji bistvenih ciljev odprte znanosti – postopnega ukinjanja naročnin na znanstvene revije in odprtega dostopa do znanstvenih del širši javnosti«.
Ob Načrtu S se sicer poraja tudi nekaj dvomov: nekatere države, kot je Nemčija, se v koalicijo (še) niso vključile, kar naj bi koalicijo šibilo; prisoten pa je tudi strah skupin raziskovalcev – denimo skupnosti kemikov, ki so se že javno oglasili – da ob »prepovedi« objav v prestižnih plačljivih revijah ne bodo imeli več kje objavljati svojih člankov. Prav zato je Evropska komisija predvidela prehodno obdobje do leta 2023, v katerem bodo objave v plačljivih revijah, pod določenimi pogoji , še vedno dopustne. »Osebno se mi zdi skupen nastop financerjev predvsem v odnosu do komercialnih založb mednarodne znanstvene literature vendarle edina možna pot za postopen prehod v odprto znanost,« pove Pušnik.
