Njena izjemna usposobljenost, nenehna želja po izobraževanju in napredku, motiviranost ter predvsem njena človečnost in neizmerna predanost bi vsem nam pravzaprav morali biti za zgled in v neskončen navdih. Pa vendar se pri svojem vsakodnevnem delu in dežuranju na urgencah, tako kot njene preštevilne kolegice in kolegi, ob vseh preostalih tegobah, ki smo jim v zadnjem času priča v slovenskem zdravstvu, sooča z enim izmed najbolj temeljnih ekonomskih problemov vseh časov. Naša Nadja se kljub vsej svoji vrhunskosti in predanosti sooča s tolikokrat v svetovni ekonomski literaturi opisanim problemom, v katerem se skriva izvor vseh težav, nepopolnosti in neučinkovitosti vsakega človeškega podjema – s problemom asimetričnih informacij. Sooča se z eno izmed najresnejših bolezni našega zdravstvenega sistema – s tako imenovano »infopidemijo« ali problemom pomanjkanja informacij, nujno potrebnih za hitro in učinkovito diagnostiko, odločanje ter posledično reševanje človeških življenj.
V Sloveniji nam namreč vse do danes, kljub dejstvu, da so bila sredstva EU za ta projekt na voljo že leta 2012, ni uspelo vzpostaviti enotnega, integriranega zdravstvenega informacijskega sistema. Situacija je še toliko bolj alarmantna, ker imamo znotraj samih bolnišnic celo več informacijskih sistemov, ki so popolnoma nekompatibilni, se med seboj ne »pogovarjajo« in so tako popolnoma neučinkoviti. Podobno je po vseh slovenskih zdravstvenih domovih. Z drugimi besedami: zares redka dobrina v našem zdravstvu so pravzaprav informacije! Predstavljajte si, da na urgenco pripeljejo bolnike, ki so nezavestni, nekooperativni, okajeni ali kako drugače prizadeti, zdravnik pa se mora hipno odločiti, kako ukrepati, da reši njihovo življenje. Pri tem se sooča z več vprašanji kot odgovori, saj nima na voljo informacijskega sistema, v katerem bi bila recimo zajeta vsa medicinska zgodovina nekega bolnika. Je pacient alergičen na kakšna zdravila ali substance, jemlje kakšna druga zdravila (recimo za redčenje krvi)? In kje je kakšen izvid, ki je bil recimo narejen pred dvema urama v isti ali kateri drugi bolnišnici ali zdravstvenem domu? Na koncu se mora zdravnik na urgenci v večji ali manjši meri odločiti samo na podlagi informacij, ki mu jih lahko posredujejo pacienti sami. Da pri tem niti ne govorimo o časovnih izgubah, zdravnikovih napakah in nepotrebnem, a zelo dragem podvajanju preiskav.
Vendar bodimo odkriti: naša informacijska podhranjenost vsekakor ni nikakršen svetovni unikum. Pred skoraj petindvajsetimi leti sta profesor Mark Smith in vodja urgence Craig Feied iz Washington Hospital Center pri svojem delu na urgenci spoznala, da je njihov glavni problem pomanjkanje pravih informacij. Čeprav sta vedela, kakšne informacije potrebujeta, le-te v kratkem času enostavno niso bile dosegljive. Te informacije sta lahko dobila recimo v dveh urah, v enem tednu, pri delu na urgenci pa sta lahko za bolnika usodni že samo dve minuti čakanja. Problemi in nepotrebne izgube življenj so bili tako pereči, da sta se odločila izboljšati tok informacij. Pri tem sta odkrila, da se sistemi, vključno z ročno zapisanimi diagnozami, skeniranimi slikami, izvidi, laboratorijskimi rezultati, srčnimi angiogrami, med seboj sploh ne »pogovarjajo«. Vedela sta tudi, da mora biti takšen sistem, kakršnega želita vzpostaviti, enciklopedičen, izjemno procesno in spominsko zmogljiv ter fleksibilen (inkorporirati mora katerokoli preteklo, sedanjo ali prihodnjo informacijo s kateregakoli oddelka). Lastnoročno in ob nenehnem nasprotovanju svojih kolegov sta tako vzpostavila prvi enoten, integriran informacijski sistem, ki je nato kasneje, zaradi svojih odličnih rezultatov, prerasel v vseameriškega.
In kje je Slovenija? Kljub velikim naporom in porabljenim sredstvom nam v Sloveniji do danes še ni uspelo vzpostaviti za usodo urgentnih bolnikov življenjsko pomembnega, delujočega enotnega informacijskega sistema. Ti sistemi se med bolnišnicami in zdravstvenimi domovi še vedno razlikujejo in so v veliki večini primerov popolnoma nepovezani, muzealni in nekompatibilni. To je še toliko bolj šokantno ob dejstvu, da so na trgu že ta trenutek na voljo delujoči in preizkušeni sistemi, kot je recimo Microsoftov sistem Caradigm. Vpeljava takšnega sistema po empiričnih raziskavah za 25 odstotkov skrajša čas, ki bi ga morali zdravniki posvetiti administriranju, in za skoraj 50 odstotkov podaljša zdravnikov razpoložljivi čas za samo zdravljenje. Poleg tega za polovico skrajša povprečen čakalni čas pacientov, izboljša rezultate zdravljenja, skrajša zdravnikov reakcijski čas, zato omogoča hitrejšo, varnejšo in učinkovitejšo obravnavo ter reši številna življenja, ki bi bila sicer preprosto izgubljena.
Naslednji predlog za izboljšanje oskrbe bolnikov, klinično učinkovitost, večjo varnost bolnikov, učinkovitejše skrajševanje čakalnih vrst, optimalno izrabo finančnih sredstev in optimizacijo poslovanja pa je vpeljava v gospodarstvu in poslovnih vedah uveljavljenih mehanizmov »upravljanja ponudbenih verig« (angl. supply chain management) v sistem našega zdravstva. Pred nekaj leti je namreč analiza nizozemskih bolnišnic na veliko grozo in začudenje vseh vpletenih pokazala, da te sploh nimajo vzpostavljenega sistema sledenja in nadzora nad stanjem, zalogami, nabavami ter uporabnimi roki zdravil. Pokazala je tudi, da v bolnišnicah nimajo vzpostavljenega elektronskega sistema sledenja podatkom o tem, kje točno je v določenem trenutku določeni bolniki (na primer: na katerem hodniku neki pacient čaka na katero preiskavo ali kje bolnik čaka na prevoz s preiskave nazaj na svoj oddelek), podatkom o številu opravljenih preiskav ter o zalogah in rokih uporabnosti medicinskih pripomočkov in preostalega sanitetnega materiala. Zato je Nizozemska vlada skupaj z Erasmus Univerzo Rotterdam pred kratkim začela izvajati pilotni projekt, pri katerem med drugimi sodeluje tudi naša diplomantka Eva Jelovčan. Gre za pilotni projekt celovite vpeljave sistema upravljanja ponudbenih verig v vse nizozemske bolnišnice. Še več, tudi britanska vlada in njeno ministrstvo za zdravje (Department of Health and Social Care) sta pred kratkim začela s projektom »skeniranje-za-varnost« (Scan4Safety), ki dejansko pomeni vpeljavo sistema upravljanja ponudbenih verig v sistem britanskega zdravstva. Ta sistem upravljanja ponudbenih verig, pri katerem je vsak bolnik, vsako zdravilo, vsak medicinski pripomoček in material nenehno opremljen s črtnimi kodami (vsi prostori bolnišnic pa z bralci teh črtnih kod), potem omogoča, tako kot v vseh sodobnih industrijskih in gospodarskih procesih, nesluteno izboljšavo varnosti bolnikov, učinkovitosti zdravljenja, učinkovitosti bolnišničnega upravljanja, preprečevanje korupcije, skrajševanje čakalnih vrst, klinično in operacijsko učinkovitost ter nenazadnje ogromne finančne prihranke (tja do milijarde funtov v naslednjih nekaj letih). Na podlagi zapisanega se zato lahko vprašamo, koliko časa, neumnih izgovorov, konferenc in človeških življenj bo še potrebnih, da končno odpravimo to informacijsko nočno moro? Opremimo že enkrat našo Nadjo in stotine njenih kolegic ter kolegov z informacijskimi orodji za učinkovito, sodobno in uspešno zdravljenje naših ljudi. Znanja in ekspertiz je na naših univerzah in v gospodarstvu več kot dovolj, na potezi sta vlada in resorno ministrstvo.
Izr. prof. dr. Mitja Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani
