Evropski sistem trgovanja s pravicami za izpuste toplogrednih plinov je bil ob ustanovitvi leta 2005 ključno orodje evropske komisije v boju proti segrevanju ozračja in podnebnim spremembam. Podjetja danes kupujejo kupone kot nekakšne odpustke za izpuste okoli 12.000 evropskih naprav. Če je ob koncu leta 2010 cena kupona znašala 13,9 evra za tono izpustov, konec leta 2018 pa 24,26 evra, je na borzi v torek popoldne vrednost kupona dosegla ceno 29,1 evra. Denar se steka v podnebni sklad.
Z vse višjimi cenami naj bi sistem onesnaževalce prisilil k uporabi čistejših tehnologij in energentov. »Trgovanje samo sicer ne omogoča zmanjševanja emisij, vsaj ne neposredno, omogoča pa, da udeleženci stroškovno najugodneje dosežejo zmanjšanje emisij toplogrednih plinov,« pravijo na agenciji za okolje (Arso). Pa deluje?
Niso vsi enaki v sistemu
Po dostopnih podatkih je bilo v 31 državah, ki so vključene v sistem, leta 2017 izpuščenih 1649 milijonov ton ogljikovega dioksida, lani pa 1587 milijonov. Iz tega bi lahko sklepali, da sistem deluje. »Da bi mehanizem deloval, mora biti cena kuponov tako visoka, da se manj učinkovitim premogovnim elektrarnam zaradi previsokih stroškov ne bi več splačalo proizvajati električne energije. Posledično bi se podražila tudi cena električne energije in s tem bi postala bolj rentabilna proizvodnja elektrike iz plinskih elektrarn,« menijo v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ). To naj bi vodilo v zmanjševanje proizvodnje elektrike iz zastarelih in neučinkovitih termoelektrarn in k povečevanju proizvodnje iz plinskih. V zadnjem obdobju se to postopoma že dogaja.
A upravljalci naprav ne kupijo vseh svojih kuponov. Določen delež jih dobijo brezplačno, vendar iz leta v leto manj; če so družbe vse do leta 2013 dobile približno 80 odstotkov potrebnih kuponov, jih bodo leta 2020 le še 30 odstotkov. Preostale morajo kupiti na trgu. Termoelektrarne in toplarne od leta 2013 brezplačnih kuponov zaradi uporabe fosilnih goriv ne dobijo več in morajo vse potrebne kupone kupiti na borzi v Leipzigu ali na sekundarnem trgu. Mehanizem naj bi z ekonomsko logiko omejeval uporabo fosilnih goriv, toda: »Ponekod termoelektrarne še vedno prejemajo brezplačne kupone (Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Litva, Poljska, Romunija, op.a.) in ta mehanizem posledično nima učinka,« izpostavljajo v TEŠ.
Kaj trgovanje pomeni za družbe?
Največji slovenski onesnaževalec, TEŠ, je leta 2005 prejel 4.740.366 brezplačnih kuponov, kar je zadostovalo za vse njihove potrebe. Leta 2010 so dobili 4.300.824 brezplačnih kuponov, dokupiti so jih morali približno desetino oziroma 474.423, so povedali. Lani so kupili 3.924.163 kuponov, saj termoelektrarne za proizvodnjo električne energije niso bile več upravičene do brezplačnih kuponov, jih pa v TEŠ še vedno prejmejo za proizvodnjo toplote. »Cena kuponov se letos giblje okoli 27 evrov za tono, kar znese za približno štiri milijone ton izpustov za TEŠ 108 milijonov evrov,« so sporočili iz termoelektrarne. Kljub temu, priznavajo, energetskega menedžerja, ki bi optimiziral proizvodnjo iz okoljsko bolj obremenjujočih virov, nimajo.
Izkupiček v razvoj novih tehnologij
V Energetiki Ljubljana, kjer kupujejo kupone tako za enoto TOŠ (parovodni sistem) v Šiški kot za Termoelektrarno-toplarno (TE-TOL) v Mostah, so letos do konca junija nabavili 180.000 emisijskih kuponov, vrednih 4,06 milijona evrov. Lani so morali zagotoviti 666.219 emisijskih kuponov, 143.896 so jih prejeli brezplačno, 522.323 pa kupili za 8,5 milijona evrov. Podobno kot v TEŠ so ob začetku uvedbe sistema leta 2005 in leta 2010 prejeli toliko brezplačnih kuponov, da so pokrili vse izpuste v TOŠ. »Za TE-TOL je bilo leta 2005 treba kupiti 21.869 kuponov, povprečna cena pa je znašala 20 evrov. Leta 2010, ko smo zmanjšali porabo premoga s prehodom na lesne sekance, so bili vsi izpusti toplogrednih plinov pokriti z brezplačnimi kuponi,« dodajajo.
Energetskega menedžerja (s certificiranim mednarodnim standardom) sicer nimajo, so pa »v družbi zaposleni ljudje, ki imajo strokovna znanja, zelo dobro poznajo tehnologijo, tako da lahko učinkovito pomagajo pri izboljšanju energetske učinkovitosti«, zatrjujejo. V Energetiki Ljubljana se usmerjajo predvsem v zmanjšanje porabe energentov in bolj obremenjujoče zamenjujejo z energenti z manjšimi izpusti; izpuste žveplovega dioksida so znižali z uporabo sekancev in premoga z nizko vsebnostjo žvepla, razlagajo. »V teku je investicija v delno zamenjavo premoga z zemeljskim plinom. Pri vsaki novi investiciji se pregleda stroškovna postavka glede na nakup emisijskih kuponov,« so zapisali.
»Vendar menimo, da bo moral prehod iz nizkoogljične družbe v brezogljično dobiti nov zagon z razvojem tehnologij, ki bodo omogočale izrabo obnovljivih virov s perspektivo celotnega življenjskega cikla in hranilnikov energije. Mogoče bi moralo trgovanje z emisijskimi kuponi imeti večjo korist v razvoju teh tehnologij,« dodajajo.
