Leta 1956 se je zaposlil na Radiu Ljubljana, njegova velika ljubezen pa je televizija, kjer je začel delati leta 1958 kot eden njenih pionirjev. Je avtor več kot desetih formatov zabavnih in glasbenih oddaj. Njegova oddaja TV Križanka je bila prvi format, ki ga je TV Ljubljana prodala v tujini, njegova oddaja Malo za šalo, malo zares pa prva, ki so jo predvajali v barvah. Skrbel je za številne prenose koncertov. A to je le delček vsega, kar je delal na TV Slovenija. Na nacionalni televiziji je bil v službi, še preden je ta začela oddajati, zato dobro pozna vsa njena obdobja:
»Očitno me v hiši še potrebujejo, če ne, me najbrž ne bi gledali. Prav zato se počutim krasno in morda je to razlog za mojo vitalnost. Sreča je, da me ne grabi kakšen alzheimer in mi spomin dobro služi. Rečejo mi arhiv na dveh nogah in me hodijo spraševat, kje se najde to ali ono s področja resne glasbe ali razvedrilnega programa. Upokojil sem se kot odgovorni urednik razvedrilnega programa. V času skupne države sem bil predsednik glasbene komisije jugoslovanske radiotelevizije. Takrat smo se največ kregali o tem, kdo bo dal kakšne programe v skupni jugoslovanski program. Kot Slovenca so me spoštovali, zato sem imel zadnjo besedo, ko so se Srbi in Hrvati prepirali za termine.
Na televiziji sem imel mnogo funkcij. Vedno me je zanimala tehnika. Tako sem pri planiških skokih in na dveh svetovnih prvenstvih (košarka, hokej) upravljal tisto mašino, ki upočasni sliko. Vedno sem skrbel, da smo imeli v naših oddajah kakšne tehnične trike. V osemdesetih letih smo snemali mednarodno oddajo Dunaj-Ljubljana, v kateri smo si ob pomoči izjemnih tehnikov privoščili, da smo imeli naš Big band v Cankarjevem domu, godala v studiu na Dunaju, štiri pevce v Ljubljani, štiri na Dunaju. Vse skupaj je igralo kot eno in se tako videlo tudi v sliki. Osemdeseta leta so bila tako za televizijo kot zame izjemno plodna. Imeli smo krasnega 'zunanjega ministra' Borisa Berganta, ki je navezal odlične stike z avstrijsko televizijo ORF. Z urednikom zabavnega programa Haraldom Windischem sva postala dobra prijatelja in ustvarila veliko skupnih projektov. Tako mi je uspelo s formatom Zlata vrtnica narediti pet mednarodnih oddaj z evropskimi televizijami (poleg nas Nemci, Avstrijci, Italijani, Madžari in Švicarji). To je bil poleg Evrovizije največji tovrstni projekt.«
Danes smo v Evropski uniji, a takšnega sodelovanja skoraj ni več. Kako to?»Tisti trenutek, ko smo se osamosvojili, je bilo mednarodnega sodelovanja konec, kar je res čudno. Kolega z bavarske televizije je leto pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo v stolnici v Würzburgu organiziral božično oddajo s predstavniki desetih dežel, ki so takrat vstopile v EU. Zasebno me je klical domov, naj mu pomagam pri sodelovanju slovenskega predstavnika, ker mu na njegovo vabilo z naše televizije sploh niso odgovorili. Uredil sem sodelovanje Alenke Godec. Tisto oddajo so nam potem podarili. Toda veste, kdaj so jo potem predvajali na naši TV? Enkrat februarja.«
Deset zadetkov gledali celo v ZDA
Na TV Slovenija ste ustvarili veliko formatov, izvirnih oddaj, med katerimi je največji uspeh dosegla sobotna TV-križanka.»Ta oddaja z Mišo Molk je tekla celih sedemnajst let. Med drugim smo imeli neznanega gosta, ki so ga gledalci ugibali po telefonu. To smo potem ukinili, ker je zaradi ogromnega odziva povzročilo neznanske težave pošti. No, pri tem ne gre pozabiti, da smo bili tedaj edina televizija in nismo imeli konkurence. Oddajo Deset zadetkov so predvajali celo v Ameriki na NBC kot primer formata, v katerem so program ustvarjali tudi gledalci. Med desetimi ponujenimi točkami so izbirali, kaj bi radi videli. V času, ko še ni bilo računalnikov, smo s pomočjo luknjanih kartic prišli do idealnega programa. To je šlo v zvezni program, tako da smo na oddajo dobivali več kot 380.000 dopisnic iz vse Jugoslavije, ki jih je pošta v vrečah vozila s tovornjaki. Podatke z dopisnic smo prenašali na luknjane kartice, za kar je bilo treba dopisnice žigosati. Tega je bilo toliko, da smo najeli študente, med katerimi je bil tudi nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. Zelo odmevne so bile oddaje Lepa naša domovina z Zlatkom Šugmanom. V njih smo se dotikali problemov trgovine, turizma, socialnega zavarovanja in kulture. Slednja pa ni šla v program, temveč je pristala v bunkerju (predvajali so jo šele po osamosvojitvi). Nastal je problem, sicer ne tako velik kot v novoletni oddaji leta 1968, ko je Menartov aforizem ('Radi bi vedeli, kakšno kilometrino dobijo tovariši, ki nas peljejo v komunizem') takoj odnesel urednika. Sam sem odšel le v Koper, kjer sem postal nekakšen ambasador koprske barvne televizije ter skrbel za del italijanskega programa.«
Danes so po besedah Dušana Hrena eden večjih problemov avtorske pravice.
»To vprašanje ni urejeno. Na to sem opozoril vodstvo RTV Slovenija, a menda zaradi številnih drugih problemov še ni prišlo na vrsto. Pravni zastopniki lahko za ponovitev ene oddaje zahtevajo toliko denarja, da si RTV tega preprosto ne more privoščiti. V arhivu je ogromno stvari, ki bi jih ljudje še danes z veseljem gledali, toda zaradi neurejenih avtorskih pravic ni mogoče. Morali bi pogledati, kako imajo to urejeno po Evropi. Saj je jasno, da je te zadeve treba plačati, vendar v nekih razumnih okvirih.«
»Zmetano skupaj«
Koliko kaj gledate televizijo?»Še vedno veliko spremljam programe TV Slovenija, a sem strahotno razočaran nad tem, kako je vse zmetano skupaj. To je moja največja zamera današnjemu televizijskemu programu. Občutek imam, da je pomembno samo to, da se minutaža izide in nekako pridemo do 22. ure in Odmevov. Kako je program sestavljen, ko recimo po neki strašno resni oddaji sledijo kakšni grozni oglasi, očitno nikomur ni kaj dosti mar. Nekoč so bili na televiziji zaposleni ljudje (zadnji je bil Drago Pečko, pred njim pa Beno Hvala), ki so bdeli nad tem, da je imel program rep in glavo. Tudi pri ponavljanju oddaj gre samo za polnjenje programa.«
Kaj mislite o razvedrilnem programu? Koliko ima ta sploh svojih oddaj?»Svojih pravzaprav nič, temveč kupujejo tuje licence. Danes na slovenski televiziji ni ljudi, ki bi ustvarjali lastne oddaje. Dosti preprosteje je kupiti formate zunaj. Pogosto rečem, da sem mogoče prestar, ko spremljam nekatere oddaje, v katerih se bolj zabavajo voditelji, gostje in žirije kot gledalci. Sami sebi so hecni in se režijo na ves glas. Saj je lepo, da se imajo dobro tudi ustvarjalci oddaj, a to, kar je zdaj, je pretirano in na trenutke deluje že malo bebavo. Tudi oddaje, kot je nedeljski Vikend paket, se spopadajo s problemom malega naroda in težko sestavijo omizje z gosti, ki bi bili zanimivi, duhoviti, zato se zaradi tedenskega pojavljanja velikokrat ponavljajo. Narobe je, da se danes nihče ne pogovarja o tehničnih in manipulativnih napakah, ki jih sam pri spremljanju oddaj opazim kar precej. Ko sem bil odgovorni urednik razvedrilnega programa, smo imeli ob torkih sestanke, na katerih smo se pogovarjali o oddajah, ki so bile, in o tistih, ki bodo. Kritizirali smo tisto, kar je bilo slabo, pohvalili, kar je bilo dobro. Danes tega ni. Po drugi strani pa, vsa čast nacionalni televiziji, ki ponuja na ogled še kaj drugega kot turške nadaljevanke, saj so na sporedu tudi odlični dokumentarni in drugi filmi, da lahko vidimo kaj kulturnega, potopisnega, zanimivega … Žal so te pogosto ob prepozni uri, da bi si jih ljudje lahko privoščili.«
Zdi se da so bili pred desetletji na nacionalni televiziji bolj ustvarjalni, o čemer Dušan Hren pravi: »Kako lahko denimo nekega urednika ocenite na podlagi tega, koliko ur je bil prisoten v hiši. To je nemogoče. Za urednika mora odgovorni urednik vedeti, ali dela ali ne, je dober ali ne. Nekdo pride ob sedmih zjutraj, se štemplja, sede za računalnik, igra igrice in brska po spletu. Če zdrži do sedmih zvečer, je to dvanajst ur in izpade priden kot hudič. Sam sem ves čas razmišljal, kaj, kje in kako bi se dalo narediti. Na proslavi, ki so jo priredili ob moji devetdesetletnici, sem direktorju dejal, da sem na televizijo vedno hodil delat. Če bodo ljudje hodili delat, ne v službo, potem se ni bati, da programi ne bi bili dobri, uredniki pa bodo dolgo živeli, ker bo delo njihov hobi, kot je meni …«
