Da Slovenija sodi med vremensko najbolj izpostavljene države, je znano več kot četrt stoletja. Na to je že leta 2001 na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni opozoril tedanji predsednik države Milan Kučan. »Poplačevanje vsakoletne škode ni perspektivna rešitev. Država tega ne bo zmogla, še posebej, če se v samem kmetijstvu nič ne spremeni, če se kmet in tudi kmetovanje ne bosta prilagodila novim razmeram,« je izpostavil.

Sta suša in pozeba res naravni nesreči?

Državni zbor je leta 2003 sprejel zakon o odpravi posledic naravnih nesreč, na podlagi katerega država kmetom izplača pomoč, če skupna ocenjena škoda presega 0,3 promila načrtovanih prihodkov državnega proračuna. V tem primeru razglasijo naravno nesrečo. Od leta 2003 so naravne nesreče kmetom povzročile 1,1 milijarde evrov škode, država pa jim je doslej izplačala okoli 163 milijonov evrov pomoči, od tega 103 milijone zgolj za sušo.

Posledica tega naj bi bile nemalokrat močno nabrekle ocene škode. Okoli osemdeset odstotkov pridelka skoraj vsako leto vzame pozeba, slovenskega vina in piva pa ni še nikoli zmanjkalo.

Pa sta suša in pozeba, ki slovensko kmetijstvo prizadeneta že skoraj vsako leto, res naravni nesreči? Računsko sodišče, ki je leta 2007 preverjalo smotrnost ravnanja države pri preprečevanju in odpravi posledic suše v kmetijstvu za obdobje 2000–2006, je že takrat ocenilo, da nista. »Čeprav je Slovenija ena najbolj vodnatih držav, je v zadnjih štiridesetih letih suša kmetijske pridelke prizadela kar 30-krat. Torej je suša stanje v naravi in nekaj, kar moramo vzeti v zakup, ne pa naravna nesreča, kakor jo opredeljujejo v Sloveniji veljavni predpisi,« so takrat poudarili na računskem sodišču. Če bi bila namreč suša v zakonodaji opredeljena kot neugodne vremenske razmere, bi finančna obveznost države do oškodovancev odpadla. A ker ni, vlade ob vsakokratni suši prizadetim izplačujejo državno pomoč in jih s tem posredno odvračajo od samozaščitnega ravnanja.

Državna pomoč brez učinka

»Če se neki vremenski dogodek pojavlja domala vsako leto, težko rečemo, da je to naravna nesreča. Suše, pozebe, neurja s točo so tveganje, ki ga moramo obvladovati. Če upoštevamo vsoto, ki jo država nameni za poplačilo škod in jo razprši med tisoče prizadetih, izboljšanja v praksi pa ne vidimo, verjetno ne bi smeli vsako leto ponavljati te zgodbe,« je v nedavnem intervjuju za Dnevnikov Objektiv ocenila agrometeorologinja dr. Andreja Sušnik in dodala: »V primeru ekstremnih dogodkov, kot so bili požar na Krasu leta 2022 in poplave avgusta 2023, država mora pomagati. Pri naravnih nesrečah manjših razsežnosti pa ne vem, ali ta pomoč v resnici pomaga pri preživetju malih kmetov. Država bo namreč prizadetim za lansko pozebo in sušo zagotovila pomoč le v višini približno dvajsetih odstotkov ocenjene škode. To so majhni zneski. Kmet s tem morda plača kakšno položnico, ne rešimo pa problema s škodo, ki mu jo domala vsako leto povzročajo naravne nesreče.«

V zvezi s sušo je Sušnikova poudarila, da je najboljša zaščita pridelka še vedno namakanje, ki pa zelo težko prodira k nam. Po ocenah strokovnjakov je za namakanje primernih okoli 200.000 hektarjev površin. Po podatkih državnega statističnega urada smo jih lani namakali le okoli 3800 hektarjev, ob tem, da ta podatek zajema tudi namakanje športnih igrišč in smučišč.

Kupovanje volilnih glasov

Ker je škode v kmetijstvu zaradi neugodnega vremena vedno več, kmetijska zavarovanja ponujata le še dve zavarovalnici – Triglav in Agro. Toda zavarovanih površin je zelo malo, in to kljub dejstvu, da država kmetom sofinancira zavarovalne premije. Trenutno kar 70-odstotno. Sofinancira jih za vse vrste naravnih nesreč, razen za sušo, zato je zakon o odpravi posledic naravnih nesreč do leta 2023 dovoljeval izplačilo državne pomoči le za sušo. Toda vlade so s sprejemanjem interventnih zakonov in odlokov pomoč kljub temu izplačevale tudi za točo in pozebo.

Benjamin Schlauer, nekdanji dolgoletni direktor Agro zavarovalnice, ki je slovenska podružnica avstrijske kmetijske zavarovalnice Österreichische Hagelversicherung, je pred časom za Dnevnik dejal, da interventni zakon ni rešitev. »Je le potuha kmetom, da svoje proizvodnje ne zavarujejo. Obseg zavarovanih kmetijskih površin se pri nas giblje med 25 in 33 odstotki, v Avstriji pa med 72 in 93 odstotki. S tega deleža se ne premaknemo, zato sem že številnim kmetijskim ministrom svetoval: napišite v zakon o kmetijstvu, da tisti, ki kmetijske proizvodnje nima zavarovane, ne sme jokati, ko mu toča, pozeba, suša ali vetrolom vse uniči, saj je imel enake pogoje – enak delež sofinanciranja zavarovalnih premij – kot sosed. Toda slovenske vlade si z interventnimi zakoni in drugimi ukrepi kupujejo politične glasove, zato tega vozla nihče ne preseka. Sam menim, da je treba interventni zakon sprejeti takrat, ko pride do škode državnih razsežnosti. Takrat je smiselno, da se vključi država in pomaga,« je pred petimi leti dejal Schlauer.

Vina in piva pozebam navkljub ne zmanjka

Se je v tem času kaj spremenilo? Je. Na slabše. Vlada Roberta Goloba je poleti 2023 spremenila zakon o odpravi posledic naravnih nesreč tako, da država kmetom denarno pomaga tudi v primeru toče in pozebe, pred katerima lahko zavarujejo svojo kmetijsko proizvodnjo pri komercialnih zavarovalnicah. Poleg tega ministrstvo za kmetijstvo (MKM) sofinancira naložbe v namakalne in oroševalne sisteme, protitočne mreže … Razlika je zgolj v tem, da so v primeru suše kmetje do državne pomoči upravičeni, če so imeli vsaj tridesetodstotni izpad pridelka, v primeru pozebe pa je spodnja meja pri 80 odstotkih.

Posledica tega naj bi bile nemalokrat močno nabrekle ocene škode. Okoli osemdeset odstotkov pridelka skoraj vsako leto vzame pozeba, slovenskega vina in piva pa ni še nikoli zmanjkalo, je ob tem pripomnil eden dobrih poznavalcev tega področja. Kmetijska inšpekcija je napihovanje škode odkrila po suši v letu 2022. Inšpektorji so tedaj prijavljeno škodo v vinogradih primerjali s prijavljeno količino pridelka grozdja, mošta in vina, ki jo morajo pridelovalci do 20. novembra v tekočem letu sporočiti pristojni upravni enoti. Potem so podatke iz registra o količini pridelka za zadnja tri leta preračunali in jih primerjali s podatki o prijavi škode zaradi suše v letu 2022. Ker je bila škoda močno napihnjena, državne pomoči vinogradnikom na koncu niso izplačali, hmeljarjem pa so sprva ocenjeno škodo naknadno znižali. 

Napihovanje škode

Januarja letos je bilo zelo burno na sestanku državne komisije za ocenjevanje škode v kmetijstvu, na katerem so obravnavali oceno škode po lanski suši in pozebi. V zvezi s sušo so člani komisije opozorili, da je Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije Upravo RS za zaščito in reševanje (uprava) šele 17. septembra 2025 pozvala k začetku ocenjevanja škode. Ker takrat kmetijskih pridelkov ni bilo več na poljih in občinske komisije za ocenjevanje škode niso imele podatkov o odstotku poškodovanosti kmetijskih kultur na ravni katastrskih občin, je uprava odgovorila, da dejanske škode ni mogoče oceniti. To pomeni, da so do končnih številk, ki so bile podlaga za izračun pripadajoče državne pomoči, prišli z oceno čez palec. Ta je pokazala, da je suša lani v 126 občinah prizadela 4354 oškodovancev in 36.948 hektarjev kmetijskih površin. Škodo, ki presega 30 odstotkov običajne letne kmetijske proizvodnje, so ovrednotili na 42.343.846,47 evra, prizadeti pa naj bi dobili 8,4 milijona evrov državne pomoči ali le slabo petino ocenjene škode. To kaže, da se državni proračun šibi pod stroški. Še bolj kot pri suši so bili člani državne komisije za ocenjevanje škode kritični glede lanske pozebe. Opozorili so, da je bila že šesta zapored in sedma v desetih letih, zato so se vprašali o smiselnosti ocenjevanja škode zaradi nečesa, kar po njihovem mnenju ni več naravna nesreča, ampak pričakovani dogodek. Podobno kot pri pozebi 2024 so se spotaknili ob izjemno visoko oceno škode na jabolkih. Uprava je zato MKM in inšpektorat za kmetijstvo zaprosila, naj preverita donose pridelovalcev jabolk. Vladi so predlagali, naj prouči upravičenost ocenjevanja škode na trajnih nasadih, saj državni proračun zagotavlja denar za vodna zajetja in posledično za oroševanje. Zavzeli so se tudi za to, naj država denar namesto za odškodnine namenja za preventivo. x

Priporočamo