Hospic Ljubljana, ki letos praznuje 10. obletnico delovanja, ostaja svetilnik dostojanstvene oskrbe umirajočih. Kot je izpostavil direktor hiše dr. Marjan Sedej, so v tem času pospremili 2032 ljudi, organizirali več sto družinskih konferenc in v programih žalovanja pomagali približno 8238 svojcem. Samo v lanskem letu se je v hospicu poslovilo 274 ljudi, od tega 60 odstotkov iz drugih slovenskih regij, kar poudarja pomen te ustanove za vso državo. Povprečna ležalna doba, ki je bila ob odprtju pred desetimi leti 14 dni, se je v zadnjem letu skrajšala na manj kot 9 dni.
Trend poznih napotitev bolnikov
Sedej je ob predstavitvi podatkov opozoril na vse bolj izrazit trend poznih napotitev bolnikov. Kar 40 odstotkov sprejetih v hiši preživi manj kot štiri dni, v lanskem letu pa je 82 ljudi umrlo po podpisu pogodbe, a še pred dejanskim sprejemom. »To pomeni, da ljudje prihajajo v res zadnji fazi,« je dejal. V strukturi bolnikov prevladujejo onkološki bolniki – teh je 82 odstotkov, največ z rakom pljuč, na drugem mestu je rak trebušne slinavke. Preostanek predstavljajo nevrološke in druge interne bolezni.
Posebej je poudaril, da so starosti umrlih pogosto nižje, kot si javnost predstavlja. »Bolezen ne izbira, saj je povprečna starost ljudi, ki jih pospremimo, 60 let,« je opozoril in dodal, da je prav zato razmislek o dostojanstvu v zadnjem obdobju življenja toliko pomembnejši. Ob tem je izpostavil tudi delo s svojci: lani so sodelovali s 1240 družinskimi člani in pripravili 80 družinskih konferenc ter ponudili podporo v procesu žalovanja. »To ni moja zasluga. En človek ne naredi nič,« je dejal Sedej in se zahvalil ekipi zaposlenih in prostovoljcev. Delo v hiši je po njegovih besedah izjemno psihološko zahtevno – ob koncih tedna in praznikih je največ smrti, kar pomeni dodatno obremenitev za zaposlene. »Moraš biti malo poseben, da to zmoreš,« je dodal, a hkrati poudaril, da hiša v desetih letih ni dobila nobene pritožbe, prav tako ni bila vpletena v kak škandalozni dogodek.
Regije morajo pokazati pripravljenost
Predsednik strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj je odkrito priznal, da ga je stanje hospic oskrbe v Sloveniji presenetilo. »Ko sem izvedel, da imamo samo en hospic in da še ta nima urejenega financiranja, me je bilo sram,« je dejal. Primerjave z državami, kot so Avstrija, Italija in Poljska, so pokazale velik razkorak – Poljska ima po njegovih navedbah približno 400 hospic ustanov. »Pri vseh velikih besedah o svetosti življenja nismo sposobni sistemsko urediti tega področja,« je bil kritičen.
Po njegovih besedah so na strateškem svetu dosegli soglasje, da mora hospic postati ena prvih nalog v okviru vzpostavljanja zdravstvenih regij. A Brecelj opozarja, da država ne sme prevzeti vse odgovornosti brez vključevanja lokalnega okolja. »Regije morajo pokazati pripravljenost, urediti prostore in sodelovati. Ne želim, da je to samo še en državni zavod brez duše,« je dejal in poudaril razliko med paliativno oskrbo in hospicem: »Ne enačite tega s paliativno oskrbo – to ni isto.«
Ljubljanski župan Zoran Janković je spomnil na začetke objekta, ki je bil mestni občini podarjen z namenom oskrbe umirajočih. Po začetnih zapletih je projekt zaživel šele z vključitvijo Sedeja in Lekarne Ljubljana. »Ni šlo samo za denar. Ključna je bila odločitev, da je Marjan Sedej sebe dal v ta projekt,« je poudaril. Po njegovih besedah je on tisti, ki je »tem stenam dal dušo«, izkušnje desetih let pa so neponovljive.
Področje hospicev neurejeno na državni ravni
Predsednik vlade Robert Golob je napovedal pomemben premik: ustanovitev javnega zavoda Hospic Slovenija. »Slovo od življenja je bilo dolgo tema, ki smo se ji izogibali. Če verjamemo v humano družbo, je skrajni čas, da naredimo odločen korak naprej,« je dejal in dodal, da je bilo področje hospicev do zdaj povsem neurejeno na državni ravni. Prepričan je, da je čas, da to skrb prevzame nase država skozi proračunska sredstva in poskrbi, da se te dobre prakse lahko uzakonijo povsod po Sloveniji.
Golob je dodal, da je strateški svet za zdravstvo skupaj z ministrstvom za solidarno prihodnost pripravil rešitev, z ustanovitvijo javnega zavoda pa si po besedah Goloba želijo, da se enaki standardi za ustanovitev hospicev uveljavijo v vseh zdravstvenih regijah, kjer obstajajo pobude za njihovo vzpostavitev.
Po Golobovih besedah je cilj, da bi v dveh do štirih letih v vseh regijah zagotovili dostop do primerljive oskrbe. Model, ki se trenutno kaže kot najhitrejši, predvideva, da lokalne skupnosti zagotovijo infrastrukturo, država pa financira tekoče delovanje in zdravstveno oskrbo. »Ni pomembno, kdaj bo zavod ustanovljen. Pomembno je, kdaj bomo postavili naslednjo hospic hišo,« je poudaril.
Milijon evrov letnega stroška
Sedej je ob tem razkril tudi finančne okvire delovanja. Leta 2025 je hiša razpolaga s približno 845.000 evri, vendar to ne vključuje vseh stroškov, saj številne strokovne in administrativne službe zagotavlja Lekarna Ljubljana. Realna ocena letnega stroška za 12-posteljno hišo je približno milijon evrov. Velik del zdravstvene oskrbe krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, čeprav so se v preteklosti pojavljale administrativne ovire, denimo pri prevozih bolnikov iz drugih regij.
Na koncu je Sedej poudaril, da je obisk predsednika vlade simbolni prelom. »To ni več stvar posameznikov ali ene ustanove. To je stvar države in kulture zrele družbe,« je dejal. Hospic se po njegovih besedah ne konča s trenutkom smrti, temveč šele takrat, ko dostojanstveno urejeno telo zapusti hišo.
Desetletnica Hiše Ljubhospic tako ni bila le obujanje spominov na prehojeno pot, temveč jasna napoved nove faze – širjenja dobre prakse na državno raven. Če bo napovedana ustanovitev javnega zavoda uresničena, bi lahko Ljubljana v prihodnjih letih dobila družbo še v drugih regijah. »Iz Maribora in Novega mesta so že prišli do nas po konkretne informacije. Zanimanje kažejo tudi na Gorenjskem in Obali, prav tako v Murski Soboti in Rakičanu,« je povedal Sedej in spomnil, da so svoje znanje in izkušnje pripravljeni še naprej deliti.