Od lanskega avgusta dolgotrajno oskrbo živali v zavetiščih prvih šestdeset dni financirajo občine, od 60. do 180. dne država, po 180. dnevu pa 35-odstotno država in 65-odstotno lastniki zavetišč. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) je predlagala takšno spremembo zakona o zaščiti živali, da bi bilo zavetišče do plačila podaljšane oskrbe po 180. dnevu od namestitve živali upravičeno le, če bi veterinar praktik dokumentirano ocenil, da žival ni neozdravljivo kronično bolna in nima slabe zdravstvene prognoze.
Nevladnikov se bojijo kot hudič križa
»Zakonski predlog je v redu, vendar pod pogojem, da bo v njem natančno napisano, v katerih primerih se izda odločba, da je žival neozdravljivo bolna. Odločbo naj izda uradni veterinar. Naj tega ne prelagajo na terenske veterinarje, sicer bodo skočili po konci nevladniki, na koncu bomo pa zavetišča spet največji morilci. Pri nas imamo nekaj psov z vedenjskimi motnjami, zato jih ni mogoče oddati. Te živali trpijo. Ne moremo jih družiti z drugimi. Nameščene so samostojno, odločbe o evtanaziji pa ne upa nihče napisati. Terenski veterinarji to prelagajo na inšpektorje, vsi skupaj pa se bojijo nevladnih organizacij,« je razmere za Dnevnik opisal Dušan Hajdinjak, vodja trebanjskega zavetišča za zapuščene živali Meli in predsednik združenja vseh slovenskih zavetišč.
»Zdravimo tudi polomljene in uboge pse. Stroški za vsakega od njih znašajo od 2000 do 2500 evrov, na koncu pa žival pogine, namesto da bi jo veterinar takoj uspaval, a tega ne upa narediti,« je dodal Hajdinjak in se vprašal, ali ni mučenje, če psa, za katerega je veterinar ocenil, da ne bo preživel, operirajo, šivajo, mu »šraufajo« kosti... »Ker v zavetiščih ni prostora, bi ga radi sprostili s tem, da bi nekomu naprtili, da pse evtanazira. Država si skuša po pilatovsko umiti roke na račun nekoga drugega. Kriva je, ker je nevladne organizacije spustila predaleč. Vsak nevladnik, ki sedi za računalnikom in brska po facebooku, je namreč postal strokovnjak, uprava za varno hrano pa se jih boji kot hudič križa,« je bil kritičen Hajdinjak.
Kaj je neozdravljivo bolna žival?
Polona Samec, vodja horjulskega zavetišča, se sprašuje, kaj je neozdravljivo kronično bolna žival s slabimi zdravstvenimi obeti, za katero po 180. dnevu država ne bi več sofinancirala podaljšane dnevne in veterinarske oskrbe. »Naj povedo, kaj je neozdravljivo, naj dajo seznam neozdravljivih bolezni, da se bomo lahko sploh pogovarjali o tem, ali je to prav ali ne,« je pozvala Samčeva.
Ocenjuje, da bodo pri izvajanju tega zakonskega določila težave. »Nastala bo histerija med nevladniki,« je napovedala Samčeva in izpostavila primer nemškega ovčarja iz njihovega zavetišča. Ima genetsko bolezen, saj mu slinavka ne deluje najbolje. »Bolezen je neozdravljiva, toda če uživa dietno hrano in zdravila, bo njegova življenjska doba normalna. Strinjam se, da je naš nemški ovčar neozdravljivo bolan. Ni pa niti strokovno niti sicer opravičljivo, da bi tega mladega psa z genetsko boleznijo, značilno za to pasmo, evtanazirali. Oddamo ga pa tudi težko, saj se ljudje načeloma ne odločajo za posvojitev psa, za katerega vnaprej vedo, da je bolan. Mi ga ne bomo uspavali, toda če bodo takšne bolezni štele med neozdravljive, od države zanj po 180. dnevu ne bomo dobili niti centa,« je poudarila vodja horjulskega zavetišča. Vprašala se je tudi, kaj bo s psi, ki imajo psihične težave. »Imamo kar nekaj takšnih živali, ki jih ni mogoče oddati, so pa fizično popolnoma zdrave. Kaj pa to?« se je vprašala.
UVHVVR: Ne uvajamo novih razlogov za usmrtitev živali
Polona Samec meni, da je cilj predlagane zakonske spremembe, nanašajoče se na financiranje podaljšane oskrbe živali po 180. dnevu, sprostiti prostor v zavetiščih. »To bo delna vrnitev k evtanaziji,« je pripomnila. Na UVHVVR to zanikajo.
»Predlagana sprememba ne uvaja novih razlogov za usmrtitev živali in ne določa evtanazije zaradi dolžine bivanja v zavetišču, starosti živali ali pomanjkanja prostora. Predlog ureja izključno pogoje za upravičenost do plačila stroškov podaljšane oskrbe po 180. dnevu od namestitve živali v zavetišče. Pogoji za dovoljeno usmrtitev živali so že določeni v 26. členu zakona o zaščiti živali in novela vanje ne posega. O morebitni evtanaziji je mogoče odločati samo na podlagi zakonsko določenih razlogov in strokovne veterinarske presoje,« so za Dnevnik pojasnili na UVHVVR.
O zdravstvenem stanju bodo presojali terenski veterinarji
Po navedbah uprave je namen predlagane zakonske spremembe jasneje opredeliti pogoje za financiranje podaljšane oskrbe zapuščenih živali iz državnega proračuna, pri čemer je temeljno merilo dobrobit posamezne živali. »Predlog izhaja iz načela, da je treba zdravstveno stanje živali, možnosti zdravljenja, prognozo in pričakovano kakovost njenega življenja presojati individualno. Namen določbe je poleg dobrobiti živali tudi zagotoviti, da se javna sredstva za podaljšano oskrbo namenjajo živalim, pri katerih je nadaljnja oskrba v zavetišču skladna z njihovo dobrobitjo, zdravstvenim stanjem in pričakovano kakovostjo življenja. Dolgotrajno bivanje v zavetišču ne sme postati nadomestilo za iskanje novega skrbnika. S predlagano določbo zakona o zaščiti živali bo zavetišče upravičeno do sofinanciranja podaljšane oskrbe po 180. dnevu za tiste živali, ki niso neozdravljivo kronično bolne oziroma nimajo slabe zdravstvene prognoze,« so pojasnili na UVHVVR.
Dodali so, da bodo to presojo opravljali veterinarji praktiki na podlagi strokovne veterinarske ocene zdravstvenega stanja živali. »Za ta namen bo Nacionalni center za dobrobit živali (NCDŽ) pripravil strokovne opredelitve in priporočila za enotno in objektivno presojo zdravstvenega stanja živali. Ocena se bo vedno izvajala individualno za vsako žival posebej, ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja, pričakovanega poteka bolezni, možnosti zdravljenja in vpliva bolezni na dobrobit živali,« so sklenili na UVHVVR.