Sogovornica, ki je tudi na čelu Zveze slovenskih društev za boj proti raku, je izpostavila dodatne možnosti zgodnjega odkrivanja bolezni. Te se odpirajo s prihodnjimi presejanji, je spomnila, a bo treba staviti na več rešitev.
V zdravstvu ste si zastavili ambiciozen cilj, odpravo raka materničnega vratu. Kako hitro ga bo mogoče doseči?
O letu, ko se bo to zgodilo, še ne moremo govoriti. Vse pa kaže, da bomo pri tem v Sloveniji med prvimi v Evropi. Že z obstoječim programom za zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb in raka materničnega vratu Zora nam je uspelo pojavnost močno zmanjšati. Tovrstnih diagnoz je po zadnjih podatkih 4,6 na 100.000 žensk, če podatke standardiziramo glede na starost, tako da smo primerljivi z drugimi državami. Meja, ki jo je za odpravo te vrste raka postavila Svetovna zdravstvena organizacija, so štiri diagnoze na 100.000 žensk.
Odprava raka materničnega vratu, ki na neki točki ne bo več veljal za javnozdravstveni problem, seveda ne pomeni izkoreninjenja bolezni, kakršno je človeštvo za zdaj doseglo le pri črnih kozah. Če bi se enako zgodilo pri raku materničnega vratu, ne bi bilo več potrebe po preventivnih intervencijah, a bosta presejanje za zgodnje odkrivanje bolezni in cepljenje proti človeškim papilomavirusom (HPV) še vedno potrebna.
Koliko lahko k zanesljivejšemu zaznavanju predrakavih sprememb prispevajo novi testi, ki bodo nadomestili citološke izvide brisov?
Na tak način bomo lahko pravočasno prepoznali in zdravili še več predrakavih sprememb. Možnost, da bi za rakom zbolela ženska z negativnim testom na HPV, bo obenem še manjša kot pri brisu, ki ni pokazal sprememb na materničnem vratu. Interval pri presejanju bomo lahko s tem varno podaljšali s treh na pet let.
Čeprav smo glede na pregledanost žensk drugi v Evropi, si želimo tudi še večje odzivnosti pri programu Zora. Raka materničnega vratu danes večinoma odkrijemo pri ženskah, ki se presejanja niso udeleževale ali pa se ga niso udeleževale redno. To ne pomeni, da ga včasih ne najdemo tudi pri ženskah, ki so bile vključene v presejanje, a ga pri njih zaznavamo bistveno bolj zgodaj. Zato ga lahko tudi z večjo verjetnostjo uspešno zdravimo. Povprečna starost ob diagnozi je pri udeleženkah presejanja 42 let, petletno preživetje pa je 95-odstotno. Pri ženskah, ki se na presejanje niso odzivale, je povprečna starost ob diagnozi 51 let, petletno preživetje pa 50-odstotno.
Podaljšanje intervala bo pomenilo, da se bodo ženske z ginekologi srečevale redkeje. Kdaj jih bo smiselno obiskati tudi prej kot po petih letih?
Podobna vprašanja smo si v Sloveniji zastavljali leta 2003, ko je dotedanje presejanje zamenjal današnji organizirani presejalni program. Interval je bil takrat z enega leta podaljšan na tri leta, pa se je pojavnost raka materničnega vratu do danes kljub temu vztrajno zmanjševala. To smo dosegli z veliko pregledanostjo žensk in s skrbjo za visoko kakovost vseh storitev, tudi s povratnimi informacijami za izvajalce presejanja. Zelo pogosto testiranje bi prisotnost virusa HPV pokazalo večkrat, a večina tovrstnih okužb izzveni. Zaznati skušamo tiste, ki vztrajajo in bi lahko nekoč povzročile raka. S HPV se v življenju sicer sreča skoraj vsak človek, lahko tudi večkrat.
V vsakem primeru mora ženska ne glede na rezultat odvzema brisa ali pa prihodnjega testiranja ginekologa obiskati, če ima simptome, kot so krvavitve po spolnih odnosih ali v menopavzi. Prav tako ob drugih ginekoloških težavah, ki jo skrbijo. To velja tudi za ženske, ki so bile cepljene proti HPV. Z vsem tem se možnost, da bi zbolele za rakom materničnega vratu, zmanjšuje, a nikoli nična.
Zakaj se začetek presejanja s starosti 20 pomika na 25 let?
V starosti od 20 do 24 let bi to okužbo odkrili pri vsaki četrti ženski, ki ni bila cepljena. Tak rezultat bi številne prestrašil. Ponudili bi jim lahko samo podatek, da bo večina okužb minila. Tem ženskam ne bi mogli dati nobenih zagotovil ali dodatnih možnosti obravnave, saj za okužbo ni zdravila. Evropska priporočila presejanje pred 25. letom zato odsvetujejo. Najti skušamo tiste spremembe, ki so za žensko resnično nevarne, okno za to pa je na srečo precejšnje. Od pojava prvih sprememb do raka razen pri zelo redkih izjemah mine približno desetletje.
Ginekologa si ženske, ki ga še niso imele ali pa so brez njega ostale po zdravnikovi upokojitvi, v nekaterih krajih težko izberejo na novo. Se bo dostopnost izbire z večjimi intervali pri presejanju povečala?
To bo predvsem razbremenilo ambulante. Ginekologi so danes različno obremenjeni, veliko pa jih je preobremenjenih. Ob prehodu na novo testiranje bodo lahko ženskam, ki iščejo njihovo pomoč, posvetili več časa, a se bo morala o novi organizaciji dela izreči njihova stroka.
V Zori nekajkrat na leto prekličemo vse na seznamu prostih ambulant, priloženem vabilu v presejanje, ki ga z Onkološkega inštituta Ljubljana pošljemo zamudnicam. Ženske nas včasih opozorijo, da si je v njihovi okolici težko izbrati ginekologa, a to ne velja za vso državo. Opažamo tudi razlike med starostnimi skupinami. Nekoliko starejše prebivalke so vztrajne in si ginekologa prej ali slej izberejo oziroma se naročijo na pregled. Za mlajše prebivalke je to očitno težje. Zmanjševanje pregledanosti mlajših žensk v presejalnem programu za raka materničnega vratu je težava v vsej Evropi. Tem generacijam se bo verjetno treba približati drugače, tudi z vidika navezovanja stikov z ambulantami.
So možnosti testiranja pri ženskah, ki ambulant ne želijo obiskati, že blizu?
Znana je možnost samoodvzema brisa na domu. Z njo sem se ukvarjala v svoji doktorski nalogi, odziv žensk je bil velik, nimamo pa še vseh odgovorov. Obisk ginekološke ambulante ostaja najboljša možnost. Ne nazadnje tudi ginekologi svoje pacientke radi vidijo v živo, da se prepričajo, ali je z njihovim zdravjem res vse v redu.
Kakšni so dosedanji učinki cepljenja proti HPV v Sloveniji?
Pri ženskah iz programa Zora, ki so bile v času raziskave stare od 20 do 25 let, je bilo v primerjavi z necepljenimi generacijami kljub polovični precepljenosti proti HPV pol manj predrakavih sprememb. S pravočasnim zdravljenjem raka preprečimo, a si želimo, da bi bilo manj tudi predrakavih sprememb. Ob zdravljenju je odstranjen del materničnega vratu. Ženska gre domov še isti dan in hitro okreva. Poseg ne povzroča težav z zanositvijo, poveča pa se tveganje prezgodnjega poroda. Ženske v teh primerih potrebujejo postopek, ki preprečuje prezgodnji porod, gre za tako imenovano cerklažo. Primarna preventiva, kar je cepljenje, je zato zelo pomembna.
Danes je cepljenje proti HPV brezplačno tudi za dečke. Katere vrste raka ti virusi povzročajo pri moških?
Raka penisa, zadnjika in ustnega žrela. Tudi pri ženskah ne povzročajo le raka materničnega vratu, ampak še raka nožnice in zunanjega spolovila. Tako kot pri moških lahko tudi pri njih povzročijo raka zadnjika in ustnega žrela. Medtem ko gre pri večini rakov pretežno za bolezen starejših ljudi, je pri rakih, ki jih povzročajo HPV, velik del bolnikov mlajših od 50 let. Bolniki imajo lahko tudi ob uspešnem zdravljenju posledice, pri ustnem žrelu gre lahko na primer za težave z govorom ali požiranjem, ki močno vplivajo na njihovo kasnejše vsakdanje življenje.
Novi evropski kodeks proti raku spodbuja uvajanje dodatnih presejalnih programov, ki bolezen zaznajo še pred prvimi simptomi. Katere možnosti so posebno obetavne?
Poleg presejanja za raka materničnega vratu sta danes uveljavljeni še presejanje za raka dojke ter za raka debelega črevesa in danke. Kodeks je izpostavil še tri možnosti presejanja, za pljučnega raka ter raka prostate in želodca. Pri pljučnem raku gre za preiskave pri »hudih« kadilcih in nekdanjih kadilcih z nizkodozno računalniško tomografijo (LDCT), ki jo spremljajo programi za odvajanja od kajenja. Pri raku prostate že obstaja priložnostno, tako imenovano oportunistično presejanje. Gre za možnosti določanja antigena PSA glede na nasvet zdravnika ali na željo moškega, ki pa se ne odražajo v zmanjševanju umrljivosti zaradi tega raka. Obenem to moškim povzroča neželene učinke po zdravljenju. To presejanje si želimo organizirati podobno, kot smo leta 2003 storili pri programu Zora. Rake prostate, ki so agresivni, znamo že razločiti od tistih, ki moškemu verjetno ne bodo povzročali težav. Danes v skladu s sodobnimi smernicami ne zdravimo več vseh rakov prostate.
Pri raku želodca, ki ga povzroča bakterija Helicobacter pylori, pa danes še nimamo vseh odgovorov. Med drugim je še vedno odprto vprašanje, v kateri starostni skupini in s katerim testom bi bilo smiselno uvesti presejalni program. V tem primeru je mogoče okužbo, ki povzroča tudi ulkuse in gastritise, uspešno zdraviti. Nove možnosti so obetavne, že zdaj pa vemo, da bo treba okrepiti tudi ozaveščanje o rakih in simptomih, ki bi lahko kazali nanje. V vseh teh primerih je smiselno staviti na več rešitev, ne samo na en ukrep.