»Kar zadeva papirologijo, sem dolgo poskušal biti na tekočem z možnostmi in zahtevami, v zadnjih letih pa se temu kolikor mogoče izmikam. Doma smo izstopili iz vseh kmetijskih ukrepov, pri katerih ne verjamemo v dejanske pozitivne učinke, marsikaj na našem območju in pri zmerno intenzivni govedoreji pa tudi ne pride v poštev. Zaradi papirologije v širšem smislu sem povlekel že marsikatero potezo tudi v svoji službi, ki jo trenutno še opravljam v omejenem obsegu. Moja izbira na tem področju je umik, za borbo nisem nikoli nabral dovolj somišljenikov, da bi lahko karkoli spremenil,« pravi.
Slovenskim kmetom birokracijo vsiljuje Bruselj ali domača kmetijska politika?Eno in drugo. Domača kmetijska politika bi lahko zahteve in postopke z veliko energije in volje prilagodila, da bi bili bolj življenjski. Pogosto smo bolj papeški od papeža, za domačo politiko – ne le kmetijsko – je vsekakor lažja pot poslušnosti, prilagodljivosti njim nadrejenim kot pa borba majhnih korakov. Takšno ravnanje ni značilno le za kmetijstvo, ker pa so skupna pravila prav v kmetijstvu najbolj podrobno razdelana, imamo tu zelo resne probleme.
Kmetije in kmetijski svetovalci so prepričani, da so za neznosno birokracijo krivi pravniki, ki po njihovem vodijo Slovenijo, in »asfaltni« agronomi, ki se po končani fakulteti zaposlijo na agenciji za kmetijske trge ali ministrstvu in s kmetijstvom nimajo praktičnih izkušenj.Deloma to najbrž drži, v precejšnji meri pa je v Sloveniji tudi stanje duha takšno, da sosedu ne želimo posla olajšati, ampak mu raje nagajamo. Dnevnik bi izhajal na precej manj straneh, če ne bi neprestano poročali o takšnih zgodbah.
Je v drugih državah, denimo v Avstriji, v tem pogledu kaj boljše?Zavedanje, da je napredek možen le, če se trudimo za skupno dobro, je tam zagotovo precej močnejše kot pri nas. Strokovnjaki na področju kmetijstva, ki so na odgovornih položajih, imajo – če govoriva o sosednji Avstriji – praviloma za seboj tudi precej bogate praktične izkušnje. V Sloveniji pri kadrovanju praktične izkušnje ne pomenijo nič, so kvečjemu negativna kvalifikacija.
So vam jasni vsi ukrepi, za katere lahko kmetje dobijo denar od agencije; poznate vse njihove šifrante?Seveda ne in me čedalje manj zanimajo. Mislim, da je v Sloveniji zelo malo tovrstnih poznavalcev, najbrž jih je še največ iz vrst kmetijskih svetovalcev. Takšna usmeritev razvoja dejavnosti, tudi kmetijske, po mojem mnenju vodi v slepo črevo, ki je že v stanju akutnega vnetja. Specialistov za zdravljenje te bolezni v Sloveniji ne vidim. Najbolj poklicani za reševanje so nad tem bolezenskim stanjem prej navdušeni kot zaskrbljeni.
Na koga so v Sloveniji pretežno usmerjene kmetijske subvencije: na mlade, majhne, ekološke kmete…, na delniške družbe?Pretežno niso usmerjene na nikogar, ampak želimo vsem dati vsaj nekaj in z dodatnimi »operacijami« dajati vtis, da smo se posebej potrudili tudi prav zanje. Vsak z dovolj zvezami in vztrajanja (lahko) pristavi še svoj lonček. Ker se večina denarja razdeli na površine, največji seveda vedno odrežejo največji kos pogače, neodvisno od tega, kakšen sistem gospodarjenja prakticirajo. Skrbeti pa bi nas moralo predvsem to, da je glavni cilj takšne politike čim boljše javno mnenje, ne pa dejanska blaginja in napredek družbe v celoti.
Mlada Dnevnikova kolumnistka Nataša Kramberger, ki je tudi sama začela kmetovati, je med drugim zapisala: »Slovenska kmetijska politika nima usmeritve. Še huje. Nima ne repa ne glave. Ne ve, kaj bi rada, in ne more se odločiti, kam bi šla.« Se strinjate z njo? Kakšno rešitev predlagate? Kaj bi po vašem mnenju prinesla morebitna ukinitev subvencij?V slovenskem kmetijskem prostoru nisem dejavnik, ki bi predlagal rešitve, toliko manj za probleme, ki jih nismo ozavestili in pri katerih se pretvarjamo, da jih nimamo. Precej pogosto imam občutek, da Orwellovo Leto 1984 z vse več vidikov postaja norma današnjega sveta. Oblast na vseh ravneh poskuša sisteme ohranjati pod nadzorom in skrbi predvsem za to, da se ne snamejo s tečajev. Temu so namenjene tudi kmetijske subvencije. Posebno tako razpršene glede na njihov namen, kot jih poznamo pri nas. Njihova ukinitev bi prinesla streznitev, nekakšno katarzo. A bolj kot v njihovo ukinitev verjamem v to, da jih bomo prodajali z drugačnim imenom in opravičevanjem. So preveč pomemben element socialnega ravnovesja, da bi si kdorkoli v hierarhiji želel narediti odločne reze.
