Doma je iz župnije Beltinci v Prekmurju, na redovno življenje v salezijanski družbi se je pripravljal v Želimljem, se leta 1984 vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in po dveh letih študija filozofije nadaljeval študij teologije na Teološki fakulteti Salezijanske papeške univerze v Torinu v Italiji in tam leta 1989 diplomiral iz mariologije. Leta 1990 ga je mariborski škof, msgr. dr. Franc Kramberger, v Mariboru posvetil v duhovnika.
Kasneje je bil imenovan za kaplana v župniji Rakovnik v Ljubljani, potem za dve leti odšel za kaplana v župnijo Sevnica, kasneje pa na Ig. Duhovniška pastoralna pot ga je nato vodila v Zabukovje nad Sevnico in nato v Maribor. Tam je bil župnik župnije sv. Janeza Boska, leta 2000 pa je bil imenovan za župnika v Veržeju. Od leta 2003 je bil župnik župnije Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani.
Murskosoboški škof je dober poznavalec prekmurske zgodovine, še posebno družbenih in cerkvenih razmer na prelomu iz 19. v 20. stoletje.
Posvečal se je pastorali družin, študentov in zakonskih skupin. S poljudnoznanstvenimi članki in pogovori sodeluje v nekaterih osrednjih slovenskih cerkvenih medijih. Za murskosoboškega škofa ordinarija ga je papež Benedikt XVI. imenoval novembra 2009.
V teh izrednih razmerah, ko so cerkve zaprle svoja vrata, ste se tudi duhovniki znašli v povsem novi situaciji. A se nekateri niste predali. Sami ste sedli v avto in se odpeljali po vaseh v Prekmurju ter iz avta blagoslavljali vernike…»V 1250-letni zgodovini krščanstva med Slovenci se najbrž še ni zgodilo, da bi škofje zaprli cerkve in tako vernikom onemogočili udeležbo pri bogoslužjih. Sedanji škofje smo to morali storiti zaradi epidemije in nevarnih posledic, ki so povezane z njo. Tudi zame je to zelo žalostno. Nekateri takšne odločitve škofov niso mogli sprejeti. Poskušam jih razumeti.
Sam pa sem si rekel: 'Če ljudje ne morejo k Jezusu, greva pa midva z Jezusom k ljudem.' Vzel sem monštranco s sveto hostijo, ki je živi Jezus med nami, se usedel v avto in tako sva v dveh nedeljah z Jezusom prepotovala celotno soboško škofijo. Napravila sva dobrih 400 kilometrov.
Pri tem sem molil rožni venec in druge priložnostne molitve, blagoslavljal vasi in ljudi, ki tam živijo. To popotovanje sem snemal prek facebooka. Nekateri so nama z Jezusom sledili, čakali ob poti in molili. To je bilo zelo ganljivo.«
Mnogi v teh dneh več molijo
Kako vidite vernike v tem času, kako jih čutite? Doživljajo tesnobo, morda jim vera pomaga, da postajajo močnejši?»Mnogi v teh dneh več molijo, kot so mogoče prej. Stiska je res velika, strah pa še večji. Ljudje so zelo hvaležni škofom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam za vsako spodbudno misel in molitev, predvsem pa obhajanje svete maše, ki jo lahko spremljajo prek televizije, radia in facebooka. Do zdaj smo vero dojemali kot nekaj zgolj zasebnega. V sedanji stiski pa je vera v veliko oporo tudi celotni družbi.«
Morda opažate, da se tudi ljudje, ki prej niso živeli v duhovnosti, zdaj obračajo k veri?»Ja, tudi to se dogaja. Vendar to najbrž ni osebna vera, temveč je preprosto iskanje poti iz stiske. Tako kot se otrok v nevarnosti zateče k očetu, ki ga mogoče prej ni spoštoval in priznaval za očeta, zdaj pa ga poišče, in ko ga najde, ga prosi za zavetje in tolažbo. Dober oče sprejme tudi nespoštljivega in neubogljivega otroka z ljubeznijo in ga zavaruje pred nevarnostjo. Bog, ki je naš oče, je do nas nepredstavljivo bolj pozoren in ljubeč. Seveda se iz te sedanje stiske pri marsikom lahko pozneje razvije tudi zelo osebna in zaupljiva vera.«
Velika noč simbolizira trpljenje Jezusa Kristusa in ponovno vstajenje. Iz tega se rodi novo upanje. Ali menite, da verniki živijo iz tega upanja v tem času?»Ne samo verniki, ampak tudi mnogi, ki so še iskalci Boga. Preprosto rečeno: drugega nam zdaj res ne preostane kot samo Bog. Vsi krepko potrebujemo božjo pomoč. Trpeči in umirajoči Jezus na križu, ki je Bog in človek, je edini garant, da je Bog z nami tudi zdaj, v tej naši veliki stiski.
Jezus je vstal od mrtvih tudi za letošnjo veliko noč, ki pa bo zelo drugačna od vseh prejšnjih. Letošnja velika noč je noč naše stiske. To je noč naše nemoči, strahov in morda celo obupavanja. In v to grozno noč vstopa vstali Jezus z zagotovilom, da je še vedno z nami v čolnu naše zgodovine, ki ga zdaj premetavajo valovi epidemije, migracij, potresov, pozebe, izolacij, saharskega prahu… Letošnja velika noč nas močno spodbuja, naj se še bolj oklenemo Jezusa, ki krmari ta čoln do pristana nebeškega Jeruzalema.«
Jasno je, da kristjani velike noči letos ne bodo praznovali tako kot doslej. Bi lahko kot zgodovinar povedali, ali se je to v preteklosti, na primer v času kuge, španske gripe in drugih nalezljivih bolezni, sploh že kdaj dogajalo?»Nazadnje, ko je trg svetega Petra v Vatikanu sameval na veliko noč, je bilo pred okoli 220 leti, ko je Rim zavzela Napoleonova vojska in je sam Napoleon v svojem napuhu posvetnega vladarja prepovedal javno obhajati velikonočno vigilijo.
V zadnjem tisočletju se je tako letos primerilo morda šele drugič, da v samem srcu krščanstva največji praznik ne bo praznovan, kot si zasluži – s papežem, drugod po svetu pa s škofi in duhovniki, ki bi zbrani množici razglašali vstajenjski aleluja!«
Jedi lahko ljudje sami blagoslovijo doma
Kljub temu da obredov v cerkvi letos ne bo, bodo ljudje pripravili velikonočne jedi in vsak po svoje doma praznovali ta praznik. Kaj jim priporočate?»Na veliko soboto, ob 15. uri, bodo duhovniki v zaprtih župnijskih cerkvah, brez prisotnosti vernikov, blagoslovili velikonočne jedi. Dobro je, da takrat doma molimo. Verniki lahko te jedi tudi sami doma blagoslovijo. Pripravljene so molitve za blagoslov, ki so dosegljive na www.katoliska-cerkev.si.
Na veliko noč, ob 8. uri zjutraj, bodo zvonovi zapeli po vseh cerkvah v Sloveniji. Tako nas bodo povabili k velikonočnemu zajtrku. Ob 10. uri bodo brez navzočnosti vernikov po vseh zaprtih stolnih in župnijskih cerkvah svete maše, pri katerih bomo lahko soudeleženi tudi prek TV Slovenija 2, Radia Ognjišče, TV Exodus, drugih lokalnih televizij in facebooka.
Škofje vse vabimo, da spremljajo prenos papeževega blagoslova urbi et orbi, ki bo ob 12. uri na TV Slovenija 1. Ker si ta dan s sorodniki in prijatelji osebno ne bomo mogli voščiti praznikov, bi bilo primerno, da to storimo po telefonu ali prek digitalnih sredstev.«
Mukotrpno obdobje
Čas, ko smo vsi bolj ali manj v osami, je čas za poglabljanje vase, tudi iskanje življenjskega smisla. Nenadoma bogastvo, materialne dobrine in drugo, po čemer smo hlepeli, niso več pomembni. Morda bo za nekatere to tudi sprememba življenjske poti, saj tudi po koncu epidemije ne bo več tako, kot je bilo. Tudi vi doživljate ta čas kot neke vrste katarzo, očiščenje, iz katere bo vzklilo nekaj novega, drugačnega?»Zame je to obdobje kar precej mukotrpno. Tega me ni sram priznati. Toliko bolj, ker mi je pred petimi meseci umrl stric, potem štiriletni sinček bližnje sorodnice, pred dvema mesecema pa še teta in moj dragi atek. Zelo zelo jih pogrešam. In zdaj še ta nesrečna epidemija. Vsak dan grem večkrat v svojo zasebno kapelo, kjer imava z Bogom krepke pogovore z nenehnim: Zakaj…?! To je moj boj z Bogom, ki pa me pomirja.
Verujem, da je tudi sedanji čas božji, vendar pa ta čas ni takšen, kot si ga je zamislil Bog. Pretresljivo je nedavno dejal papež Frančišek: 'Šli smo neustrašeno naprej in mislili, da bomo vedno zdravi v tem bolnem svetu.' V meni nenehno odmeva: 'Zaupaj. Vse se je moralo zgoditi. Boš videl, da bo prišel čas, ki bo Bogu po volji.'«
»Ob grozečem koronavirusu boleče in zelo trpeče spoznavamo, da nismo gospodarji nikogar in ničesar. Tukaj smo, kjer pač smo, ne zaradi usode, temveč zaradi poslanstva. In to poslanstvo ni naključje,« ste nedavno dejali. Kaj je torej poslanstvo vsakega med nami, kako ga najti?»Stiska, ki nas je zajela nepripravljene, nas spodbuja, da smo še bolj vztrajni in pogumni na poteh iskanja Boga ter drug drugega. Kdor ne more najti Boga, naj poišče človeka v stiski in bo našel Boga, ki v Kristusu trpi v tem človeku. To odkriti, razumeti in sprejeti je zdaj naše življenjsko poslanstvo.«
