V času študija, pri dvajsetih, je prvič postala tudi mamica. Nekaj let za tem je diplomirala še iz novinarstva, magistrirala iz socioloških znanosti in v Zagrebu uspešno zagovarjala doktorat iz filologije. Obetavna igralka in novinarka je postala profesorica in pisateljica. Danes je predvsem »doktorica« radostnega odnosa do življenja in poglobljenega soočanja s smrtjo. Oseba, ki bogati prostor in čas, v katerem živi.
Očeta njenih hčera za isto mizo
Prehodili ste pot od odpuščene novinarke do predstojnice katedre za novinarstvo na fakulteti za družbene vede, kar ste bili do upokojitve leta 2005.»Konec sedemdesetih sem bila novinarka Teleksa, katerega pisanje ni bilo všeč oblasti. Razglasili so me za buržoazno novinarko, obravnaval nas je marksistični center pri CK ZKS. In sem odletela z delavsko knjižnico iz Delove hiše. Mati samohranilka brez službe sem hodila pred Konzorcijem gor in dol. Moj avtobus številka 6 je že nekajkrat odpeljal, ko sem zagledala asistentko z moje fakultete Smiljo Amon. Vljudno me je vprašala, kako sem. Nisem ovinkarila: 'Popolnoma zanič in ne vem, kaj bo z mano. Ostala sem brez službe.' Ona pa: 'Ravno danes je izšel Uradni list, kjer je razpis za asistenta za novinarstvo. Tecite po Uradni list in se prijavite.' Verjetno sem se edina prijavila, saj sem takoj dobila službo za nedoločen čas. Takšnega luksuza danes ni več! Kmalu mi je predstojnik povedal, da je vsem žal, ker so me vzeli v službo. Izvedeli so, da sem med ustanovitelji Nove revije, mi dali rok, v katerem moram doktorirati, sicer me bodo odpustili. Zaprosila sem za ugledno nemško štipendijo, jo srečno dobila in še bolj srečno drugič zanosila. Z drugim očetom. Mala Tina je skupaj s 14-letno sestrico Ladejo ostala pri vnukinjama predanih mojih starših, jaz pa sem odšla na doktorski študij v Nemčijo. Kakšne bolečine sta ob tem doživljali moji hčerki in kakšne jaz, raje ne bom pripovedovala.«
Kje sta bila pa očeta?»Bila sta tipična odsotna očeta. Umetniški duši s svojskim načinom življenja. Veliki režiser in snemalec – prav zdaj je imel megauspešno retrospektivo kot doslej edini jugoslovanski režiser v prestižnem newyorškem muzeju MOMA – Karpo Godina in Martel Zupan, sin bolj znanega očeta Vitomila Zupana, s katerim sem imela takrat škandalozni intervju, pa je preskočila iskra strasti, hihi…«
V zbirki srčnic Iz trebuha in neba pišete, da je družina kot miza, za katero sedajo člani lačni in vstajajo nahranjeni. Pri vas ste večkrat sedeli tudi v razširjeni sestavi.»Meni je samoumevno, da za isto mizo sedita očeta mojih hčera, pa še mnogi iz naših življenj z otroki pa sedanjimi in bivšimi partnerji… Enkrat je bilo prav zabavno, ko sta bila v naši kuhinji sočasno na obisku dva aktualna in bivši snubec. V mojem srcu je veliko prostora za resnične ljubezni. Te imajo dovolj prostora in svobode, da živijo druga ob drugi. Če enkrat zares ljubiš, ljubiš za vedno.«
Pater Gržan kot svetnik
Znameniti glasbenik Leonard Cohen je med drugim šest let preživel v samostanu. Vendar se kljub stalnemu iskanju globine duhovnega nikoli ni odrekel predajanju telesnosti.»Zakaj bi se pa odrekel telesnosti? Saj smo erotična bitja! Znam pa to erotičnost transformirati v ustvarjalnost in radost bivanja. Dvomim, da je erotično neprebujen človek resnično srečen. Tudi jaz obožujem samostane. Rada hodim na duhovne vaje v tišini, zadnja leta k s. Marini k Svetemu Duhu pri Škofji Loki, kjer mi je Glas narekoval kar nekaj pesmi.«
Patra Karla Gržana ste poimenovali sejalec svetlobe…»Prijatelj p. Karli pravi, da so svetniki tisti, ki svetijo. Svetijo v naša življenja. On je zagotovo svetnik, saj razsvetljuje prostor, kamor koli pride! Poleg njega bi med živečimi svetniki izpostavila še Gabi Čačinovič - Vogrinčič. Ljudje potrebujemo svetilnike, ki nam kažejo smer. Žive vzore, da se lahko z njimi poistovetimo. Oba kritizirata neoliberalizem in potrošništvo ter terjata upor zoper bogatenje peščice najbogatejših in vse večji propad revnih. Zahtevata drugačne družbene dogovore in zaupata mladim, da bodo znali postaviti novo paradigmo sveta. Karli je še posebno dragocen, ker uči Slovence smeha. Premalo se smejimo.«
Nam z leti postaja življenje bolj jasno ali je vse več odprtih vprašanj?»Meni je vse bolj jasno. Najbolj pa postaja jasno – meni, ki sem včasih mislila, da vse vem – da skoraj nič ne vem. Tisto malo, kar vem, pa me je naučila prijateljica smrt. Spremljanje mnogih mnogih umirajočih.
Brez zavedanja umrljivosti ne zmoremo biti zares hvaležni za življenje. Brez zavedanja, da lahko umremo naslednji hip, se nam zdijo nepomembne reči veliki problemi, teža življenja večkrat strašna. Človek lahko res polno živi in vsak trenutek doživlja radost bivanja, če se zaveda svoje minljivosti. Neizpodbitno dejstvo je, da bomo vsi umrli. Prav danes mi je ena oseba v hiši hospica solznih oči izpovedovala, kaj vse obžaluje: 'Nisem naredila tega, onega…, zdaj je pa že prepozno.' Objela sem jo in rekla: 'Za to je prepozno, za marsikaj še ni. Ste vsem, ki jih imate radi, povedali, da jih imate radi? Ste odpustili vsem, ki ste jim kaj zamerili? Ste se opravičili za vse, za kar mislite, da bi se morali? Ste se zahvalili? Vse to lahko še naredite!' Mi pa s tem lahko začnemo že zdaj. Vsak dan sproti.«
Vsak ponedeljek ste dejavni v hiši hospica. Kaj je vaše poslanstvo?»Prostovoljci želimo lajšati duševne in duhovne bolečine umirajočih bolnikov. Jih podpreti, da zadnje obdobje življenja preživijo v potrditvi, da je njihovo življenje imelo smisel. Moje delo je družabništvo, kar pomeni, da se z našimi stanovalci pogovarjam, dokler še lahko govorijo, a najpomembnejši pogovor je itak dotik, ko človeka držimo za roke, ga božamo, mu brišemo slino, ki mu teče iz ust… Lahko pa, in to je zame ena najlepših izkušenj, ob izteku življenja samo mirno in čuječe sedimo ob njem. Takrat opazujem njihov dih in se s svojim dihanjem skušam odzivati nanje. Opazujem mimiko obraza in se z umirajočimi potopim v tišino in mir. So trenutki, ko ob njih zmorem izstopiti iz časa in prostora ter moja duša dobi za hip izkušnjo večnosti. Ko umrejo in jim zatisnem oči, postane soba sveti prostor in jaz globoko hvaležna za privilegij, da sem v tej svetosti. Ja, umirajoči so me naučili, kaj je pomembno v življenju.«
Pisanje pisem
Ljudje umirajo na različne načine.»Izkušnje spremljanja umirajočih potrjujejo pravilo, ki ima seveda izjeme, da kakor živimo, tako tudi umremo. Na primer alkoholik, ki je pretepal svojo ženo in otroke, bo morda doživljal predsmrtno agonijo in kričal; ne od telesne bolečine, ampak ga bo duša bolela zaradi hudega, kar je storil. Preprosta blaga kmečka ženica brez vseh šol, ki je rada delala na njivi in skrbela za svojo družino, pa umre z angelskim nasmehom. Smrt ima najbolj resničen obraz. Vse maske odpadejo. Kariera, jahta v pristanišču…, ničesar ni več. Pred smrtjo je samo resnično obličje tega, kar človek zares je. Ljudje, ki so veliko ljubili, pod vekami nesejo tja čez to ljubezen. Zato se njihov obraz smehlja.«
Z nekom, ki je umrl, ohranjate poseben stik.»Z umrlimi se pogovarjam. Zelo priporočam pisanje pisem. Pred leti sem bila ob osebi, ki bi po zdravstveni diagnozi že morala umreti, a ni mogla. Predlagala sem, da piševa pisma. Narekovala mi je pismo za svoje otroke, pismo možu, ki mu ni mogla oprostiti. V njem je izrazila odpuščanje in na koncu povedala, da ga ima rada. Gospa se je umirila in umrla. To, ta katarza, je bila eden mojih najbolj pretresljivih trenutkov spremljanja umirajočega.«
Kako naj se jaz pogovarjam s svojim pokojnim očetom? Zdaj sem dvajset let starejši, kot je bil on, ko je teden dni pred mojim rojstvom umrl v prometni nesreči. Kdo je v najinem odnosu starejši?»Pogovarjajte se kot s svojim očetom. Predlagam, da mu napišete pismo: 'Dragi oče, zelo sem žalosten, ker te nisem nikoli spoznal. Še danes te pogrešam. Veliko stvari bi ti rad povedal in ti jih v tem pismu tudi bom…'«
