Dr. Gregor Prosen je predstojnik urgence UKC Maribor in vodja delovne skupine ministrstva za prenovo nujne medicinske pomoči. Z njim smo se pogovarjali o smiselnosti širitve mreže pediatričnih urgenc in o tem, zakaj vztraja pri predlagani vzpostavitvi satelitskih urgentnih centrov, ki je v javnosti dvignila toliko prahu.

V Zdravstvenem domu Ljubljana vidijo rešitev za sedanje težave pediatrične nujne pomoči v vzpostavitvi pediatričnega urgentnega centra. Kako daleč so načrti o teh centrih, kdaj bi se lahko začeli odpirati?

Vsi se verjetno strinjamo, da so pediatrični urgentni centri nujnost, pri čemer pa vsi verjetno ne morajo biti odprti 24 ur na dan. Edini problem je, da v sedanjih urgentnih centrih zanje ni prostora. Celje je imelo ugodnejšo situacijo – ko so gradili nov urgentni center, so se jim sprostili prostori internistične prve pomoči.

Razširjeni strokovni kolegij za pediatrijo je določil osnovne pogoje za delovanje pediatričnih urgentnih centrov. Kdaj jih bo mogoče v celoti izpolniti, če sploh?

Pediatrični urgentni centri po infrastrukturni plati načeloma niso tako zahtevni kot urgentni centri za odrasle, saj med drugim ne potrebujejo dodatnega reanimacijskega prostora – ta bo tudi v prihodnje načeloma v običajnem urgentnem centru. Prav tako ne potrebujejo posebnega poškodbenega oddelka, ker sta pri odraslih že nameščena rentgen in potrebna infrastruktura. Upam, da bo izgradnja tehnično lažja tudi zato, ker je narava obolenj med otroki takšna, da večinoma potrebujejo​ pregledovalnice, opazovalnico in veliko čakalnico. Reanimacij je pri otrocih k sreči zelo malo. S tega vidika bi lahko bili pediatrični urgentni centri lažje uresničljivi kot kompleksni urgentni centri.

V sklopu urgentnega centra Splošne bolnišnice Celje že deluje pediatrični urgentni center, a se tudi tam soočajo s hudimi kadrovskimi težavami. Kje vidite rešitve?

Celjski pediatrični urgentni center nam je bil sicer vseskozi zgled. V projekt so šli z dobrimi in optimističnimi nameni, v prepričanju, da ga mesto in regija potrebujeta, da bo rasel in da se bo stroka razvijala. Žal verjetno niso našli sistemskih vzvodov za rast in zagotavljanje kadra. Bazena urgentnih pediatričnih zdravnikov nimamo. Kakor slišim, delo v celjskem pediatričnem urgentnem centru opravljajo pediatri, ki imajo tako jeklene živce, da jih zanima supraspecializacija iz urgentne pediatrije in so pripravljeni delati v turnusih ter dežurati. Mogoče lahko nekaj dodatnih kadrov zagotovijo z uveljavljenjem polne obveze dežurstva.

Kaj bo treba storiti, da tudi bodoči pediatrični urgentni centri ne bodo preobremenjeni z nenujnimi obravnavami zaradi premajhne dostopnosti v primarni pediatriji?

Vemo, da bodo morali med koncem tedna in prazniki sodelovati vsi v regiji. Druge rešitve ni. Če bo tam delalo le šest mazohistov, se dolgoročno ne bo izšlo. Menim, da je mogoče smiselne rešitve iskati v subspecializaciji urgentno usmerjenih pediatrov, ki jih bo treba dodatno motivirati, da ostanejo v urgentnih centrih kot jedro tima in razvoja. Obenem bi se verjetno morali vključevati tudi preostali pediatri. Druga možnost je uveljavljanje obveze dežurstva. Je pa treba sprejeti dejstvo, da niso vsi za delo na urgencah, niti si vsi tega ne želijo.

Kako preprečiti, da pediatrični urgentni centri ne bodo podaljševali čakalnih dob v subspecialističnih ambulantah, kot se zdaj dogaja v Celju?

Zelo preprosto. Z regionalnim sistemom vključevanja. Vsi v regiji se morajo vključevati, saj kadrovsko to drugače ne bo izvedljivo. Državljani morajo razumeti, da brez reforme nujne medicinske pomoči, za odrasle in otroke, ne bo šlo. Nočne dežurne službe bi torej morale biti združene, viri skoncentrirani, da bi lahko prebivalci v regiji v celostnem smislu dobili več.

Trdite, da je nočna dostopnost zdravnika v vsakem zdravstvenem domu komoditeta, in ne nudenje prave nujne pomoči.

Da, in to vedno podkrepim s shizofrenim dejstvom, da je v državi manj kot deset lekarn zares odprtih 24 ur na dan in sedem dni v tednu, obenem pa imamo 50 nočnih dežurnih točk. To je v nebo vpijoča asimetrija. Tu se vsak opazovalec dogajanja vpraša, kakšna nelogična ureditev je to, kakšen smisel ima – še posebej pri oskrbi kritično bolnih ali poškodovanih, kjer je zares nujen pravočasen dostop do primerne oskrbe, ne nujno do določenega profila! Če nujno potrebuješ neko predpisano zdravilo, se moraš tako ali tako odpeljati v večje mesto v lekarno ali si napoten v bolnišnico. Če ga ne potrebuješ, pa bi lahko s pregledom počakal tudi do jutra.

Bodo pediatri prisotni tudi v
načrtovanih satelitskih
urgentnih centrih?

Kranj, Domžale in Velenje so danes na primer že tako velika mesta, da bo pediater v tamkajšnjih satelitskih urgentnih centrih verjetno potreben, morda ne ves dan, čez konec tedna pa denimo podnevi.

Ste vodja delovne skupine, ki je pripravila elaborat prenove nujne medicinske pomoči. Ta je neuradno pricurljal v javnost, iz njega pa izhaja, da bi zaprli približno polovico dežurnih služb, ki so v bližini urgentnih centrov, med drugim v Žalcu, Šentjurju, Laškem, Radgoni, Ljutomeru, Lendavi … Preostalih dvajset bi kadrovsko okrepili. Takšna kadrovska okrepitev bo zahteven projekt.

Najprej naj poudarim, da je v javnost pricurljala šele »beta verzija« in da končne odločitve o mreži satelitskih urgentnih centrov še ni. Drži, da bo to za naš sistem kadrovsko zahtevno, saj bodo ekipe morali zagotoviti lokalni zdravstveni domovi. Ti bodo marsikje imeli težave pri pridobivanju ekipe zgolj za nujno medicinsko pomoč. Za ponazoritev: za vzpostavitev ene ekipe, ki nudi storitev 24 ur na dan sedem dni v tednu, potrebujemo več kot pet posameznih zdravnikov. Srednje velik zdravstveni dom pa ima približno ducat zdravnikov, kar pomeni, da bi jih morala morda polovica delati v satelitskem urgentnem centru.

Težko bo in brez reforme se bo sistem zrušil kot hišica iz kart. Predvsem pa nikjer ne omenjamo, zakaj je vredno, da sistem prenovimo. Tiste regije, ki bodo sposobne regionalne perspektive, ki bodo uspele skoncentrirati vire in podpirati svoj regionalni satelitski urgentni center, bodo ogromno pridobile! Pridobile bodo raven in kakovost nujne zdravstvene oskrbe, ki zunaj urgentnih centrov še ni bila vidna! Kar brez koncentracije virov in stroke ni možno.

Utemeljite to trditev.

Zavedati se morate, da v sistemu nujne medicinske pomoči obstaja ostra ločnica med viri in zmožnostmi, ki jih lahko bolniku nudimo v urgentnem centru, in tem, kar lahko ponudijo v povprečni dežurni službi lokalnega zdravstvenega doma. Tu je že sedaj prisotna ogromna neenakost, na katero presenetljivo nihče ne opozarja! To, kar je dostopno v dvanajstih mestih, in to, kar je v številnih manjših krajih po Sloveniji, je neprimerljivo! Ustanovitev satelitskega urgentnega centra, ki koncentrira vire neke regije, predvsem pa jih osredotoča na kritično bolne oziroma poškodovane, je ogromen korak k zgladitvi teh neenakosti.

Žal mi je, da mediji in predvsem politika tega ne razumejo oziroma tega prebivalcem ne predstavijo. Da pošteno ne razložijo, da polovica dežurnih mest res ne bi več obratovala, bi pa zato – poudarjam – celotna regija imela več! Sistem nujne medinske pomoči je predvsem državotvoren sistem, ker tukaj ni prostora za ozke lokalne interese. Sistem nujne medicinske pomoči je veriga, ki naj omogoči kar najboljšo možnost preživetja in se razteza od vasi z njenimi prvimi posredovalci do urgentnega centra in bolnišnice desetine kilometrov vstran. Sistem nujne medicinske pomoči je orkester, kjer ni prostora za soliste. Naj izdam še »skrivnost«: ime »satelitski urgentni center« izvira iz predpostavke, da se mora satelit predvsem strokovno opirati na urgentni center v regiji. Če sklenem: prepričan sem, da bomo zmogli, saj bo nekaj pozitivnih zgledov spodbudilo še preostale – ko bo prva regija spoznala, kaj je pridobila.

Je težave urgenc sploh mogoče reševati brez povečanja dostopnosti ambulant družinske medicine?

Najbolj optimističen odgovor je: verjetno zelo težko, realno gledano pa ne, razen če bi se zmanjšalo povpraševanje po storitvah na primarni ravni. S starajočo se populacijo si slednje težko predstavljam.

Urgentne centre je doslej
obiskovalo veliko ljudi brez
osebnega zdravnika. Bodo
ambulanteza neopredeljene
po vašem mnenju pomenile
bistven premik?

Bistven premik morda ne, zdi pa se, da gre za rešitev v pravo smer. Te ambulante bodo lahko najbrž rešile del problema. Morda še primernejša rešitev je že ponujena motivacija za opredelitev dodatnega števila pacientov nad predpisanim količnikom. Verjetno bi kolegom v družinski medicini pomagalo tudi, da se jih odreši nekaterih administrativnih bremen, ki bi jih lahko prevzel kakšen drug profil. Ker potem bi lahko manj klikali z miško in se več pogovarjali s pacienti. Tako bi lahko več delali to, za kar so se tako dolgo šolali. A to naj raje povedo kolegi s primarne ravni. x