»Bila sem v Kranjski Gori, štiri dni pa v Avstriji.«
Pred turistično sezono ste svarili, naj ljudje ne hodijo na hrvaško obalo. Kot smo lahko videli, večina vaših nasvetov ni jemala resno, zdaj pa se je vendarle pokazalo, da bi jih morda morali.»Posledic kar dolgo časa ni bilo, število okuženih do pred štirinajstimi dnevi res ni bilo visoko. Ko se je sezona razmahnila in so Hrvati odprli meje, se je epidemično dogajanje pospešilo. Svoje so prispevali nočni klubi, kjer se niso okužili le obiskovalci, pač pa tudi zaposleni, ki so te okužbe raznesli še izven zabavišč.
Konec julija smo reševali vnose okužb iz Bosne, Srbije in Kosova in ko smo uvedli pravilne ukrepe, so se vnosi zmanjšali, sledil pa je val notranjih vnosov, ki se je nato začel zmanjševati. Nato so prišli hrvaški vnosi in zdaj pričakujemo ponovitev situacije, kot smo ji bili priča spomladi, ko so bile okužbe vnesene iz Italije in s seboj potegnile širjenje po državi.«
Če bi sami odločali, bi zaprli mejo s Hrvaško?»Eno je zdravniški nasvet politiki in opozarjanje na nove okužbe, politika pa na to gleda širše. Ozirala se je na pritisk notranje javnosti; ljudje se počutijo prizadete, če ne gredo na dopust na Hrvaško. To je pri nas kar neka vrednota in politika mora upoštevati tudi to. Potem so tu še politični odnosi s Hrvaško.«
Stroka bi torej verjetno vsaj štirinajst dni prej zaostrila pogoje potovanj na Hrvaško?»Če bi priprli mejo s Hrvaško 14 dni prej, bi se seveda izognili težavam, s katerimi se ukvarjamo zdaj, a stanje na Hrvaškem je bilo vse poletje enako in smo nekako upali, da bo tako tudi ostalo.«
Režim na mejah ima seveda svoje posledice, ne le turistične, tudi širše. Kaj se bo dogajalo v prihodnje?»Epidemija narašča v številnih evropskih državah, tudi v Italiji, prav tako v Franciji, nekaterih delih Španije… Treba bo razmisliti, kaj se da narediti. Evropska komisija sicer odsvetuje ukrepe na notranjih mejah, ampak kot vidim, tega ukrepa države niti ne upoštevajo tako dosledno.
Vsaka omejitev gibanja ljudi ugodno vpliva na epidemijo, manj je vnosov. Če se spomnite omejitev na občine pri nas; ukrep je bil sicer med ljudmi slabo sprejet, a vendarle je pomembno prispeval, da smo zmanjšali okužbe.«
Virus med mladimi
Izkazalo se je, da so trenutno največji problem okužbe mladih, ki virus jemljejo precej zlahka. Kako jim sploh dopovedati, da lahko okužbo širijo in ogrozijo življenje ranljivejših?»Gotovo jih moramo po socialnih omrežjih in drugih medijih, ki jih uporabljajo, spodbujati k drugačnemu načinu obnašanja. Res pa je, da virus mlade ljudi zelo malo prizadene, zato se niti ne zavedajo, kaj lahko povzroči pri starejših generacijah. Že lastnost mladih je, da so bolj egocentrični, nimajo izkušenj. Ta način razmišljanja je razumljiv.
Imam pa vtis, da so mladi danes precej drugačni od prejšnjih generacij. Današnji tridesetletniki so zrasli v okolju, kjer je bilo ogromno svobode in pravic, omejitev pa pravzaprav nobenih. Mi smo še živeli v družbi, kjer potovanja čez mejo niso bila sama po sebi umevna, kjer je bila omejena vožnja z avtom, doživeli smo devalvacije… Vsega tega smo bili vajeni. Tukaj je razlika. Mene te omejitve ne motijo oziroma ne posegajo v mojo življenjsko srečo. Ljudje, ki so živeli drugače, pa to težje razumejo.«
Mladina jeseni odhaja v šole, na fakultete… Množica mladih ljudi, zbranih na kupu. Bi lahko prišlo do večjih težav?»Osnovne šole niso problem, učenci niso bili v rizičnih okoljih, otroci tudi niso žarišča virusov, večja težava bo z odraslimi 'otroki', zaradi bioloških lastnosti in načina življenja, druženja, zabav in podobno. Res pa je, da je v taki starostni skupini možno nekaj pouka organizirati na daljavo. Ne pa vsega. Mi imamo na medicinski fakulteti na primer vaje s pacienti in treba se bo organizirati drugače.«
Kaj danes vemo o virusu sars-cov-2, česar nismo vedeli marca? Tedaj smo bili vsi nemočni, zdaj nekaj informacij vendarle imamo. Kaj se iz prvega vala lahko naučimo?
»Po eni strani je videti, da so jo države, ki so zgodaj zajezile epidemični val, odnesle bolje. Po drugi strani so iz analize, kjer so pogledali enajst evropskih držav in analizirali učinke ukrepov, kot so fizična distanca, izolacija bolnih, zapiranje šol, ugotovili, da najbolj učinkuje omejitev gibanja ljudi. To je bistveno bolj učinkovito, tudi če se uvede nekoliko kasneje. Analiza torej ni spodbudna, saj bi mi vsi seveda radi živeli čim bolj normalno življenje.«
Vprašanje je tudi, ali bomo s takšnimi restriktivnimi ukrepi, kot smo jih imeli spomladi, ekonomsko zdržali?»Ne bomo. Mnenje strokovnjakov je, da ekonomsko s ponovnim zaprtjem ne bomo zdržali. Vendarle bo treba sprejeti pot delnega omejevanja. Takega pristopa sicer v prvem valu nismo imeli, morda pa bo čas pokazal, da tudi tako gre. Veljalo bo pravilo kladiva in plesa. Torej prvi val, prve okužbe zatreti s kladivom, nato pa plesati z njimi. Zdaj je ta ples že takšen, da ga zdravstvena služba že težko zmore. Novi primeri segajo čez mejo zmogljivosti, skrbi nas, kako bo.«
Ste na infekcijski in drugih klinikah, kjer obravnavate pozitivne paciente za covidom-19, v tem času kaj povečali prostorske in druge zmogljivosti?»Imamo več respiratorjev, a prostorskih, zlasti pa kadrovskih kapacitet se ne da hitro izboljšati. Izobraževanje srednje medicinske sestre traja nekaj let, usposabljanje na primer zdravnika, ki zna delati z respiratorjem, pa traja več kot desetletje. Zato moramo reagirati pravočasno, saj se zavedamo šibkosti zdravstvenega sistema.«
Epidemija razgrnila razmere v domovih
Največji problem spomladanske epidemije so bili domovi za starejše in še vedno so. Kaj bi morali storiti?»Epidemija je razgalila situacijo, ki v domovih traja že leta in jo opažamo tudi pri nas v bolnišnicah. Tudi mene je do neke mere presenetilo, da je tako slabo.
V nekaterih, in ne tako redkih domovih, so sobe štiriposteljne, kadrovsko so podhranjeni, s tem pa je povezana higiena prostorov in tudi stanovalcev. Te razmere so takšne, da se mora družba zamisliti in čim prej reagirati.«
A čez noč se to ne da, je nemogoče.»Vsi, ki se s tem ukvarjamo, moramo maksimalno prispevati k dobrobiti posameznega stanovalca. Osnovno vodilo je, da ostane čim dlje v okolju, ki ga pozna – v svojem domu. To je njihov edini dom.«
Kako to doseči, če se pojavi okužba?»Pri šestdesetih do osemdesetih odstotkih bolnikov s covidom-19 virus poteka kot blaga bolezen. Če bi vse te ljudi premeščali v bolnišnice, bi lahko zaprli vsa druga področja zdravstva. Tega pa si seveda nihče ne želi. Treba je razumeti, da so akutnega zdravljenja v bolnišnicah deležni tisti, ki ga potrebujejo. Zato se mora v domovih za vse te, ki so blago bolni, vzpostaviti rdeča cona. V nekaterih domovih, kjer so takšno cono organizirali, se je epidemija ustavila.
Nekateri ob teh razmerah tega res ne zmorejo narediti, saj rdeča cona zahteva vzporedno ekipo kadra, ki pa ga ni. A drugi zmorejo. Vsak dom mora narediti načrt. Še bolj nujna kot rdeča cona, ki se lahko organizira tudi v drugih objektih, je siva cona.
Dom mora v trenutku, ko ima enega samega pozitivnega stanovalca s covidom-19, vse tiste, ki so bili z njim v stiku, nekje osamiti. Le tako se virus lahko ustavi. A to mora biti narejeno v nekaj urah. To od domov sicer zahteva, da nekoliko zmanjšajo obremenitev s stanovalci, kar seveda ni ekonomsko koristno, a drugače ne bo šlo. Večina domov želi sodelovati in se zavedajo, kaj se zgodi, če ne reagirajo. A vsi ne. Strokovna skupina se ukvarja s tem, da se vsi ti interesi uskladijo. Predvsem pa je treba razumeti, kako se bolezen širi.«
Niso vsi hitri testi ustrezni
V medijih smo lahko zasledili primer celjskega dečka, ki je kar 21 ur čakal na nujno operacijo, ker so čakali na rezultate testa na koronavirus. Imel je namreč vročino, ki pa je bila posledica vnetja in virusa. Zakaj se v takšnih primerih ne uporabi hitrih testov?»Na trgu so različni testi in niso vsi ustrezni. Imamo tudi hitre teste, ki so enaki molekularnemu običajnemu testu, vendar je čas za rezultat krajši. A na trgu jih ni toliko na voljo, zlasti ne za nas, ker smo majhen trg. Računamo, da jih bo v prihodnje več. Razvijajo tudi teste, ki bi bili molekularni in bi bili ob bolniški postelji in bi lahko pokazali rezultat v nekaj minutah. Razvoj je tu izjemno hiter. A če se vrnem k dečku… Opažamo, da nekateri zdravniki ne razumejo, da je hitrost obravnave odvisna od stanja pacienta. Če bolnik potrebuje oživljanje takoj, potem ni nobenega hitrega testa, ki bi bil narejen tako hitro, da bi zaradi tega reanimacijo odložili. Takšnega bolnika se obravnava hitro glede na njegovo stanje, šele potem lahko naredimo test in ga damo v ločeno bolniško sobo. Vsi zdravniki pa morajo obvladati uporabo ustrezne varovalne opreme, ki je zelo zanesljiva. To je nova zdravniška normalnost. Temu se je treba prilagoditi.«
Kako bo jeseni?
Kaj lahko pričakujemo jeseni, ko se bodo poleg koronavirusa pojavili še drugi virusi, gripa…? Bodo ljudje vedeli, kdaj lahko gredo v službo, če bodo na primer prehlajeni?»Do zdaj je v Sloveniji veljalo, da so ljudje bolni hodili v službo, zdaj tega ne bo smelo biti. Vsak prehlad je potencialen covid-19.«
Torej se bodo morali vsi posamezniki, ki bodo morda le malo prehlajeni, testirati?»Tako je. Če se bo koronavirus zelo razširil, potem to ne bo mogoče. Zdravstvo lahko pričakuje dvojno breme. Obravnave zaradi gripe in covida. Zanimivo pa je, da v Avstraliji, kjer je zdaj zima, opažajo, da imajo manj gripe, ravno na račun preventivnih ukrepov. Torej, ker ljudje nosijo maske, si razkužujejo roke… Gripa je manj kužna in ti ukrepi so ustrezni, če se bo proti gripi cepilo še več ljudi, je mogoče, da bo situacija bolj obvladljiva.«
Ste naklonjeni temu, da bi pozimi uporabljali maske tudi zunaj?»Če nikjer ni nikogar, potem ni potrebe, če pa se z nekom pogovarjate, pa četudi zunaj, potem je uporaba enako smiselna kot v zaprtem prostoru. Imeli smo primer, ko je zaradi zabave na prostem zbolelo nekaj deset ljudi. Če ste z nekom v tesnejšem stiku, je prenos možen tudi zunaj.«
Kakšen je najbolj črn scenarij, ki se nam jeseni lahko zgodi?»Velik vpliv hladnega in vlažnega vremena, sočasno s prenosom gripe, večje število okuženih, veliko ljudi, ki potrebuje intenzivno zdravljenje in bistveno povečane čakalne dobe. Tega si ne bi želeli, zato bijemo plat zvona že v vsakim vnesenim primerom. To imamo pred očmi in zdi se nam odgovorno, da reagiramo.«
Čakajoč na ustrezno cepivo
Reši nas torej lahko le ustrezno cepivo. A rusko, kot kaže, ne…»Popolnoma nemogoče je ugotoviti, kakšno je rusko cepivo. Mi, ki verjamemo v transparentno znanost, kar pa ruska ni, takega načina ne podpiramo. Svet bi lahko pridobil z njihovo znanostjo, če bi imela ogledalo, a zdaj tega nima, tudi v primeru tega njihovega cepiva ne. Pomemben podatek je, da so preskočili zelo pomembno tretjo fazo preizkušanja cepiva in jo zamenjali kar s široko uporabo. Za zahodno kulturo je pretresljivo tudi, da je ruski predsednik cepljenju izpostavil svojo hčer. Če že koga, naj bi izpostavil sebe. Kulture pa so različne in to se je pokazalo tudi pri tej epidemiji.«
Kdaj bi torej resno cepivo lahko prišlo na trg?»Mislim, da bomo oktobra ali novembra izvedeli, ali sploh imamo cepivo oziroma ali je katero od teh, ki so v razvoju, dovolj učinkovito in varno. A vprašanj je še ogromno. Na primer, koliko časa bo trajala imunost? Se bomo cepili vsako leto ali vsak mesec? Ne vemo. Če razmišljamo optimistično, vložek, kot ga svet vlaga v razvoj tega cepiva, govori v prid temu, da bo končalo epidemijo, vendar je vprašanje dejanske učinkovitosti pri posameznih skupinah. Bo delovalo pri mlajših in starejših? Koliko časa? In tako naprej.«
Švedski model ni za naše okolje
Bi sledili švedskemu modelu boja z epidemijo, kjer so virusu izpostavili vse prebivalce, da bi tako dosegli kolektivno imunost?»Ta model kaže na kulturne razlike, seveda smo si ga vseskozi ogledovali in ga spremljali. Večina se z njim ne strinja, zlasti ne, ker je bila smrtnost zelo visoka. Na Švedskem je umrlo skoraj 10-krat toliko ljudi kot pri nas na število prebivalcev. Če bi prepustili virusu, da kroži po državi, bi lahko izračunali, koliko ljudi bi umrlo. Zadovoljna sem, da smo se odločili tako, kot smo se. Švedi so računali na svoj način življenja, kjer so starejši pozabljeni po domovih, osamljeni v stanovanjih… Tam ni toliko medgeneracijskega sožitja.
Izkazalo se je, da niso dosegli visoke prekuženosti, ogromno je bilo smrti, gospodarsko škodo pa so ravno tako imeli in na koncu so morali vendarle zapirati določene lokale, ustanove… Pri nas je bil prag sprejemanja smrtnosti postavljen zelo visoko, saj težko sprejmemo, da nekoga ne bi dali na respirator, na Švedskem pa je ta meja dosti nižja. Že tako so bili pri nas očitki, da smo nekatere pustili umreti.
Ne predstavljam si, kakšni očitki bi šele bili, če bi jih umrlo desetkrat toliko. Tega slovenski človek ne bi prenesel. Takšni smo, skrbimo za svoje ljudi. Vsako življenje je vrednota, skrbimo drug za drugega in tudi zato se mi zdi prav, da nismo sledili švedskemu modelu.«
