Že v preteklosti takih primerov ni bilo malo. Na prestižnih avtomobilih se je nekoč svetil napis Puch – šlo je za poklon Johannu Puchu, po domače Janezu Puhu iz Slovenskih goric, ki je v svojem času veljal za vodilnega svetovnega inovatorja pri razvoju motorjev za motocikle in avtomobile. Brata Avsenik sta definirala narodnozabavni zvok alpskega dela Evrope, Umek in Kanzyani sta (bila) kralja Ibize in drugih destinacij za partyje, gramofoni Kuzma so predmet poželenja svetovnih avdiofilov, Magnificovo Pukni zoro pa pojejo polni srbski stadioni in jo igrajo romski orkestri po gostilnah misleč, da gre za staro srbsko vojno pesem. Ljubljančan Željko Ivanek velja za enega bolj cenjenih stranskih igralcev v Hollywoodu, Katarina Čas je zaigrala v Scorsesejevem Volku z Wall Streeta, Mitja Okorn si je podredil veliki poljski filmski trg, Slavoj Žižek pa je svetovna intelektualna zvezda. Na dirkališčih formule ena in moto GP je zvok izpušnih sistemov Akrapovič sinonim za zmogljivost, Hyla iz ljubljanskih Črnuč je vodilni svetovni proizvajalec vodnih sesalnikov, vsa konkurenca je daleč zadaj, ribniški Inotherm pa proizvaja ena najboljših protivlomnih vrat na svetu.
In potem so tu športnice in športniki: Janja Garnbret, skakalna družina Prevc, Luka Dončić, Anže Kopitar, kolesarja Tadej Pogačar in Primož Roglič, nekoč pa alpinisti z vrsto prvenstvenih smeri v Himalaji, pa Ivo Daneu, Luka Dončić svojega časa, kraljica in kralji bazenov Sara Isaković, brata Petrič in Peter Mankoč, vladarji alpskih strmin Mateja Svet, Bojan Križaj in Rok Petrovič, pa smučarski skakalec Primož Peterka …
Znanost, ki je morala čez mejo
Skupni imenovalec vseh imenovanih in še koga je nuja po odhodu v svet. Prestop iz Slovenije v tujino je bil za Jureta Leskovca, danes profesorja računalništva na prestižnem Stanfordu, življenjska prelomnica. »Zahtevala je veliko prilagajanja, a mi je hkrati odprla izjemne priložnosti,« pove. Slovenija mu je dala trdno izhodišče – odlično osnovno- in srednješolsko izobrazbo ter radovednost, ki ga je gnala naprej. A če je želel raziskovati na najvišji svetovni ravni, je moral v okolje, kjer je to mogoče in kjer se zbirajo največji umi sveta.
V tujini je bil praviloma zelo dobro sprejet. Čeprav Slovenija marsikomu ni bila poznana, je to pogosto vzbudilo dodatno zanimanje in odprlo vrata za pogovor. »Pogosto sem moral razložiti, kje je Slovenija in kaj jo dela posebno – in to je bil pravzaprav lep trenutek za grajenje osebnih povezav,« pravi Leskovec. Po njegovem mnenju tujci hitro prepoznajo značilnosti, ki definirajo Slovence: delavnost, vztrajnost in odprtost.
»Seveda ni bilo vedno lahko – kulturne razlike, občutek tujstva, jezikovne ovire – a prav ti izzivi so me oblikovali in me naučili, kako pomembno je biti prilagodljiv, odprt in hkrati zvest svojim vrednotam in koreninam.« Danes še vedno čuti močno povezanost s Slovenijo, zato prek svoje dobrodelne organizacije ASEF pomaga mladim do boljše izobrazbe ter novih priložnosti in izzivov. »Z veseljem sodelujem pri projektih, ki povezujejo domače in mednarodno okolje,« sklene.
Laibach: globalni fenomen brez domače pomoči
Skupina Laibach, ustanovljena leta 1980, že več kot štiri desetletja izziva svet s svojo mešanico glasbe, umetnosti in politične ironije. Njihov nastop v Severni Koreji leta 2015 ni bil le koncert – bil je kulturni šok, ki je odmeval od New Yorka do Tokia. In kot povedo sami, so šele takrat postali znani povsod.
»Ko smo bili povabljeni, da nastopimo ob 70. obletnici osvoboditve Koreje izpod japonskega imperializma, smo se zavedeli, da smo zdaj tudi resnično skupina svetovnega kalibra, da nam je tokrat res uspelo premakniti meje nemogočega, pa čeprav smo do tedaj imeli že več kot tisoč nastopov v tujini,« pravijo Laibach. »Žal slovenska diplomacija ni menila enako kot svet – takrat je zunanje ministrstvo izrecno opozorilo diplomatska predstavništva, da nam morajo odreči vsakršno pomoč. Tako smo bili odvisni izključno od svojih diplomatskih zvez,« so kritični do Slovenije, ki je Laibachom in njihovi prepoznavnosti v tujini obrnila hrbet. Vendar dodajajo: »Za nas je umetnost pač fanatizem, ki zahteva vztrajnost in diplomacijo.«
Oblikovanje, ki potrebuje mednarodni prostor
Nika Zupanc, ena najprodornejših slovenskih industrijskih oblikovalk, je s svojo estetiko mehke provokacije oblikovala za globalne velikane, kot so Dior, Moooi, Natuzzi, Alessi in Driade. Njena pot v tujino pa ni bila zgolj rezultat želje po večjem trgu – bila je nuja.
»Industrijsko oblikovanje svojo polno vlogo uresničuje predvsem v mednarodnem kontekstu, kjer se oblikovalske ideje srečujejo z globalnimi proizvodnimi sistemi, tehnološkimi strukturami in kulturno raznolikimi trgi. V takem okolju oblikovanje postane relevantno – ne le kot ustvarjalni proces, temveč kot del širše, strateške miselnosti,« pravi.
Že med študijem na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je pod mentorstvom Saše Mächtiga (še en svetovni mojster, pomislite na znameniti kiosk K67) prepoznala, da preseganje lokalnosti ni zgolj akademska naloga, temveč eksistencialna zahteva. »Ta usmeritev se je kmalu izrazila v konkretnih korakih: prvo samostojno razstavo sem pripravila v Londonu, že naslednje leto, 2007, pa tudi v Milanu – mestu, ki predstavlja ključno središče svetovnega oblikovanja. Sodelovanje s platformo Salone del Mobile je pomenilo vstop v okolje, kjer oblikovanje ni ločeno od industrije, ekonomije in kulture, temveč je z njimi tesno prepleteno.«
Čeprav je v tujini njen opus umeščen in cenjen, v Sloveniji doživlja diametralno nasprotno izkušnjo. »Za moje delo tukaj predvsem znotraj državnih institucij in razpisov ni razumevanja. Celo več – zdi se, da je moj obsežni in večkrat mednarodno nagrajeni mednarodni portfolio zadnja leta velik trn v peti različnim komisijam, ki podeljujejo nagrade ali sredstva za razvoj novih projektov,« pove Nika Zupanc.
Za oblikovalko, ki prihaja iz okolja brez prepoznavne nacionalne oblikovalske identitete, je začeti na globalnem trgu težje kot drugod. »To pomeni počasnejšo pot, več osebnega tveganja in precej večjo angažiranost,« pojasni. Vseeno pa mladim oblikovalcem, ki razmišljajo o tujini, svetuje, da svoje delo opravljajo s strastjo, da so njihova dela doprinos k sami stroki, znotraj katere delujejo. »V tujini je veliko prostora, če imaš kaj povedati in si v svojem delu res dober, inovativen in strokoven.«
Ustvarjalci, ki povezujejo svetove
Zgodbe Nike Zupanc, Jureta Leskovca in Laibacha niso osamljeni primeri, temveč del širšega vzorca. Tudi številni drugi Slovenci so s svojim delom uspeli na najvišji ravni, pogosto brez institucionalne podpore, a z močno vizijo.
Lara Bohinc je v Londonu, po študiju na Royal College of Art in desetletju sodelovanja s Cartierjem, odprla lasten oblikovalski studio. Njena dela, ki združujejo funkcionalnost in umetniški izraz, premoščajo razdaljo med Sredozemljem in metropolo. Alan Hranitelj, ki je zasnoval skoraj 400 kostumografij, je kot edini Slovenec sodeloval s Cirque du Soleil – njegovi razkošni, simbolno nasičeni kostumi so postali zaščitni znak predstave Zarkana.
Tudi Tomato Košir je dokaz, da ima vizualna komunikacija lahko globalen domet. Njegova naslovnica za The Guardian »Age of Rage« je prejela prestižno nagrado Wood Pencil, njegov slog pa združuje grafično ostrino z družbeno zavestjo. Na področju kulinarike danes izstopa Ana Roš, ki je iz svoje Hiše Franko ustvarila eno najbolj priznanih restavracij v Evropi. Dve Michelinovi zvezdici in naziv najboljše kuharske mojstrice na svetu pričajo o tem, kako lahko z lokalnimi sestavinami nagovoriš globalne okuse.
Športniki, ki spreminjajo pravila igre
Čeprav nas svet pogosto najprej prepozna po športnikih, te zgodbe niso nič manj izraz vizije in trdega dela. Luka Dončić, Tadej Pogačar, Primož Roglič, Janja Garnbret, Jan Oblak – vsak od njih je v svoji disciplini postavil nov standard.
Dončić je s karizmo in nepredvidljivostjo osvojil ligo NBA in hkrati ohranil sproščenost fanta iz Ljubljane. Pogačar in Roglič s svojo različnostjo – eden z igrivostjo, drugi z nepopustljivostjo – predstavljata dve plati istega tekmovalnega duha. Janja Garnbret s svojo popolno kontrolo plezanja in mirnostjo pod pritiskom ruši stereotipe o tem, kaj pomeni biti športnica. Jan Oblak pa že vrsto let velja za enega najboljših vratarjev na svetu, tiho, zanesljivo in brez velikega pompa.
Vprašanje, ki sproži zgodbo
Vprašanje »Od kod si?« je lahko zanka – ali priložnost. Za mnoge Slovence je bilo izhodišče, iz katerega so pisali svojo zgodbo drugače: ne z močjo države, temveč z močjo ideje, dela in vztrajnosti. Slovenija ni država množic, je pa država ustvarjalcev. Ne proizvaja mas, temveč posameznike. In čeprav mnogi še vedno iščejo njen položaj na zemljevidu, jo tisti, ki ustvarjajo svetovne trende, že dobro poznajo. Morda je prav v tej tišini, ki sledi odgovoru »Iz Slovenije«, največja moč: tam, kjer drugi še iščejo definicijo, Slovenci že gradijo novo zgodbo.