Otrok pripadnice romske skupnosti je na prvi šolski dan vstopil v drugi razred. Kot je zapisala, so ga sošolci takoj, ko so ga zagledali pred razredom, začeli zbadati. Vpričo mame in otroka so se začeli pritoževati in vzklikati, da nočejo, da je omenjeni otrok z njimi v razredu. Zmotilo naj bi jih, da je pripadnik romske skupnosti. »Ali je normalno, da otroci že pri sedmih letih delajo tako veliko razliko? Čemu se potem v višjih razredih starši pritožujejo glede nesramnosti Romov?« je poudarila.
Prepričana je, da odnosi med romsko skupnostjo in preostalimi učenci ne morejo biti dobri, če pa se diskriminacija začenja že v zgodnjih letih. Pritožbe nad romskimi otroki se namreč začnejo že v prvi triadi, odnosi pa se z leti le še poslabšujejo. Mamo romskega otroka zdaj skrbi, da bo deležen ponovnih neprijetnih komentarjev, in ob tem meni, da otrok ni sam kriv za svoje poreklo. Ob negativnem incidentu pa so starši preostalih otrok povedali, da se je diskriminacija dejansko začela že pred začetkom šolskega leta. Takrat so bili namreč seznanjeni s tem, da bodo otroke v drugem razredu razdelili v tri skupine, pri čemer so več romskih otrok razvrstili v en razred. Razlog za spremembo naj bi bila spremenjena organizacija zaradi velikega števila romskih učencev, ki ponavljajo razred.
Na šoli ne izhajajo iz narodne pripadnosti
Za komentar smo želeli zaprositi tudi ravnateljico Osnovne šole Šmihel Romano Šarec Rojc, a se na naše telefonske klice ni odzvala. Je pa za lokalne medije pojasnila, da so pri oblikovanju skupin sledili strokovnim in pedagoškim kriterijem ter organizacijskim možnostim šole. Pri tem naj bi upoštevali predvsem potrebe učencev, njihovo šolsko delo, učne in razvojne zmogljivosti ter zagotavljanje čim bolj spodbudnega učnega okolja in možnosti za kakovostno izvajanje pouka.
Ob tem je poudarila, da na šoli ne izhajajo iz narodnosti oziroma etnične pripadnosti. »Tudi romski učenci so del naše šolske skupnosti in pri oblikovanju skupin zanje veljajo enaka strokovna merila kot za vse druge učence. Če je prišlo do sprememb v skupinah, je bil njihov namen zagotoviti čim boljše pogoje za delo in učenje vseh otrok,« je dejala. Ob tem je dodala, da je za šolo pomembno ustvarjanje okolja, v katerem se otroci počutijo sprejete in vključene v šolsko skupnost.
Takšne izkušnje niso redkost
Z domnevno diskriminacijo na Osnovni šoli Šmihel je seznanjen tudi romski občinski svetnik Bojan Tudja. »Takšni incidenti romsko skupnost zelo prizadenejo. Takšno vedenje ni dobra popotnica za otroke, ki so danes morda v drugem ali tretjem razredu in bodo takšne vzorce lahko prenašali naprej. Iz lastne izkušnje lahko povem, da se je odnos do naših, romskih otrok zelo poslabšal. Podoben primer smo imeli pred dvema ali tremi leti tudi z mojo vnukinjo. Imela je tako hude težave, da je velikokrat, ko je prišla domov iz šole, jokala,« je povedal.
Večkrat naj bi se zgodilo, da so otroci vpričo učiteljev zmerjali romske otroke, jim govorili, da so »cigani« in da smrdijo. »Problem je tudi v tem, da se takšno vedenje dopušča otrokom in se potem širi iz razreda v razred. Ne vem, kam lahko to pripelje, vendar se bojim, da bi lahko pozneje prišlo do še hujšega problema. Rešitev bi bili predvsem pogovori in pravočasno ukrepanje,« je prepričan Tudja. »Če je moj otrok problematičen in napada druge otroke, bi bilo prav, da me šola o tem obvesti, me pokliče in se z menoj pogovori. Starši smo odgovorni za svoje otroke in otroci so v veliki meri odvisni od nas. Težave je treba reševati skupaj, ne pa jih ignorirati,« je še dodal.
Šolam ustreza, če Romov ni
Romski otroci so sicer pogosto deležni kritike, ker osnovne šole ne obiskujejo redno. »Pri tem je treba pogledati širšo sliko. Politika pogosto govori o tem, da romski otroci ne hodijo v šolo, vendar imam iz lastnih izkušenj občutek, da nekaterim učiteljem oziroma šolam tudi ustreza, če jih ni. Pred leti sem delal na ministrstvu za izobraževanje v Novem mestu in sem se srečeval z otroki iz šol, ki so jih obiskovali romski učenci. Ko so se pojavile težave, smo se o njih pogovarjali. Spomnim se primera enega ali dveh romskih otrok, ki sta bila večinoma zunaj na hodniku, ne da bi se kdo zares ukvarjal z njima,« je povedal.
Opazil je, da takšni otroci pogosto napredujejo, ne da bi usvojili osnovno znanje. »Zato ne razumem, kako naj bi bilo smiselno, da se zaradi zaostajanja učencev razrede še dodatno razdeli oziroma se iz dveh razredov oblikuje tri. Če bomo vse romske otroke dali v en razred in bo med njimi ena učiteljica, se bodo med seboj pogovarjali predvsem v svojem jeziku in bodo še bolj izolirani. Otroci morajo biti vključeni v okolje, kjer se učijo in uporabljajo slovenski jezik ter se družijo tudi z drugimi otroki,« je prepričan Tudja. Zdi se mu, da bi pri reševanju takšnih težav morala bolje sodelovati tudi lokalna skupnost.