Vprašanje, ali bi Slovenija Kitajski lahko izročila »tajvanske kriminalce«, ki so bili vpleteni v goljufije v klicnih centrih, ostaja nerazjasnjeno. Naši sogovorniki v vladnih krogih, ki so poznavalci pravil izročanja osumljencev drugim državam, si izročitve (za zdaj) ne morejo predstavljati. Slovenije s Kitajsko ne povezuje noben sporazum o izročanju, zato kot podlaga za izročanje veljajo mednarodno pravo in konvencije, ki ščitijo človekove pravice. Kitajska na področju človekovih pravic velja za »težavno«. Dodaten zaplet je, da večino oseb iz klicnih centrov, ki so od Kitajcev izvabljale velike vsote denarja, Slovenija šteje za žrtve trgovine z ljudmi in ne za »kriminalce«, kot jim pravi Kitajska. Konvencije pa ščitijo tudi organizatorje klicnih centrov, ki so nesporno kriminalni.
En primer zavrnjen zaradi nevarnosti mučenja
Praksa na tem področju je skopa, a (za zdaj) govori proti izročitvi. »V letih 2008 do 2018 so pristojni organi Republike Slovenije obravnavali dve prošnji LR Kitajske za izročitev iskane osebe,« so nam sporočili s pravosodnega ministrstva. »Izročitvi nista bili dovoljeni, ker niso bili izpolnjeni posamezni pogoji za izročitev,« so dodali.
Po dostopnih podatkih je bila v lanskem primeru, ko je bil v Sloveniji prijet državljan Tajvana Y. W. (Tajvance Kitajska šteje za svoje državljane), izročitev zavrnjena. Na Kitajskem je namreč zahtevo za izročitev izdalo tožilstvo, po slovenskih standardih zaščite osumljencev pa bi jo moralo izdati sodišče. Y. W. je bil sicer prijet na podlagi mednarodne tiralice, ker se je v Španiji ukvarjal z enakimi finančnimi prevarami, kot so bile nedavno razkrite v Sloveniji. Slovenija ga Kitajski ni izročila, temveč ga je po petih mesecih pripora lani poleti izpustila. Po dostopnih podatkih se je Y. W. vrnil na Tajvan.
Ni jasno, ali gre v primeru osumljenca, za katerega specializirano državno tožilstvo trdi, da je organizator celotne mreže klicnih centrov in »je v Republiko Slovenijo prihajal občasno, sicer pa je deloval in še vedno deluje iz Tajvana in se tam tudi nahaja«, za isto osebo. Je pa ravno primer Y. W. slovenske kriminaliste napeljal na preiskavo, ki se je letos zaključila z aretacijami. Izvedeli smo še, da se je za Y. W. v času, ko je bil v Sloveniji, hkrati zanimal tudi tajvanski konzulat na Dunaju. Tajvanske oblasti – ki jih na zahtevo Kitajske večina držav ne priznava, vendar z njimi sodelujejo – je zanimalo, ali bi Y. W. lahko prevzele, da bi mu sodili na Tajvanu. Tudi ta poskus, vsaj uradno, ni bil uspešen.
Podrobnosti o drugi omenjeni zahtevi po izročitvi nam ni uspelo izvedeti; smo pa izvedeli, da Slovenija te osebe Kitajski ni izročila zaradi potencialne kršitve tretjega člena evropske konvencije o človekovih pravicah – prepovedi mučenja.
Dr. Zunyou Zhou: denar morajo vrniti Kitajcem
»V podobnih primerih obravnave telemarketinških goljufij na Kitajskem smo zaznali veliko kršitev človekovih pravic osumljencev, zlasti kršitev pravice do poštenega sojenja,« je za Dnevnik povedal William Nee, raziskovalec Amnesty International iz Hongkonga, ki je specializiran za sodne procese na Kitajskem. Zanikal je sicer možnost, da bi storilcem grozila smrtna kazen, kar bi bil najslabši teoretično možen izid sojenja. »Največji problem na Kitajskem so neustrezno pravno zastopanje obtožencev, težave z neodvisnostjo sodstva in ter splošno razširjena uporaba mučenja in drugih vrst slabega ravnanja, da bi izsilili priznanja obtožencev,« pravi Nee.
Naš drugi kazenskopravni sogovornik, dr. Zunyou Zhou, vodja azijskega oddelka na Inštitutu Maxa Plancka za mednarodno kazensko pravo v nemškem Freiburgu, priznava, da ima na področju »mednarodnih standardov človekovih pravic Kitajska pred seboj še dolgo pot«. Vendar, pravi, to še ne pomeni, da država osumljencev ne bi smela izročiti Kitajski. »Če bi upoštevali pomisleke zaščitnikov človekovih pravic, kot je William Nee, Kitajska ne bi mogla nikoli, v nobenih okoliščinah, od nobene države zahtevati izročitve osumljencev,« je ogorčen Zhou. »A treba je zaščititi tudi interese žrtev goljufij na Kitajskem,« je poudaril.
Lani je, kot so poročali mediji, Španija dovolila izročitev skupaj več kot tristo oseb, prijetih v goljufivih klicnih centrih. Večina jih je bila Tajvancev. Glede na število je malo verjetno, da so bili vsi organizatorji; ali so bile med njimi tudi žrtve trgovine z ljudmi, ni jasno. Zhou sicer zatrjuje, da bo obstoj trgovine z ljudmi preverjala Kitajska. Če ugotovi, da so bili izvajalci goljufij v resnici žrtve, naj bi bila »kazen milejša ali pa bodo oproščeni«.
Glede možne kazni, ki osumljencem grozi na Kitajskem, je Zhou zagotovil, da »po kitajskem kazenskem zakoniku smrtna kazen za finančne goljufije od leta 2015 ni več predvidena« (če bi komurkoli grozila smrtna kazen, ga Slovenija absolutno ne bi izročila, op.p.). Tudi če bi bili obsojeni zaradi »ogrožanja nacionalne varnosti« Kitajske, vsaj v zadnjih dvajsetih letih za takšno dejanje nihče ni bil usmrčen, je zagotovil. Smrtna kazen je v takšnem primeru sicer predvidena, a naj se ne bi izvajala.
Zhou pa je izrazil prepričanje, da bi Slovenija morala Kitajski izročiti tudi Tajvance. »Pretekle izkušnje kažejo, da Tajvan, politični rival, celo sovražnik Kitajske, nima motivacije za to, da bi resno obravnaval tovrstne zločine. V podobnih primerih tajvanske oblasti storilce kaznujejo zelo milo, obdržijo lahko ukradeni denar, kitajski oškodovanci pa ne dobijo povrnjene škode,« pravi Zhou, medtem ko bi po sodbi na Kitajskem denar morali vrniti.
