Ko je bila pred to dejstvo postavljena bolnica Marta Šavli iz Podbrda, si ni znala predstavljati, kako se bo vsak drugi dan iz oddaljene Baške grape vozila do najbližjega dializnega centra in se pod večer vračala domov. »V teh naših krajih, kjer se ovinek drži ovinka, je vožnja še posebno neprijetna. Voziti bi se morala v Kobarid,« pripoveduje. Pred sabo je imela podobe izčrpanih bolnikov, ki se po celem dnevu vračajo domov, komaj malce odpočijejo, pa že morajo spet nazaj. Odločila se je, da to ne bo njena pot in da bo (peritonealno) dializo opravljala kar sama v udobju svojega doma.
»Veliko sem brala in poizvedovala o peritonealni dializi. Informacije, ki sem jih dobila, so bile zelo različne. Najbolj me je skrbelo, da ne bom smela delati na vrtu, ki ga imam zgoraj na hribu. To delo me veseli, pa tudi vesela sem svoje ekološko pridelane zelenjave in vseh stvari, ki zrastejo na mojem griču. Potem sem prišla v peritonealno ambulanto, kjer sem dobila nove informacije, veliko podpore in razumevajoče ter prijazno osebje, za kar sem jim še danes hvaležna. Ko sem v čakalnici ambulante srečala še bolnika, ki je prišel po zalogo raztopine, ker da odhaja za deset dni na smučanje, mi je odleglo. Če lahko on s tem smuča, bom tudi jaz še lahko odhajala v svoj vrt, sem si mislila,« pripoveduje o svoji odločitvi.
S trebušno membrano
Danes tovrstno dializo, pri kateri funkcijo ledvic opravlja membrana v trebušni votlini, doma v mali sobici opravlja že eno leto. »Zelo sem zadovoljna, brez pomišljanja bi se še enkrat odločila za to,« pravi. Dializno raztopino si zamenja trikrat na dan. Med pogovorom je na kavelj obesila vrečo s tekočino, dobro razkužila roke in si na usta nadela masko. Higiena je bistvenega pomena, da ne pride do okužbe ali vnetja. Nato je iz katetra, ki ga ima ustavljenega v trebušni votlini, najprej iztočila staro tekočino, v katero so se iz telesa izločile strupene snovi in voda. Naposled si je v trebušno votlino natočila novo. Čvrsto je nazaj zaprla kateter, stehtala iztočeno tekočino in jo zlila v straniščno školjko. »To je vse, sedaj sem prosta do štirih popoldne,« je dejala po slabih 20 minutah. Tokrat sva vmes klepetali, ko pa je sama, ta čas v roke vzame knjigo ali posluša glasbo. Ali pa zapiše kakšen pesniški stih. Prav v času njene bolezni, ki jo spremlja že desetletje in pol, so namreč nastale njene štiri pesniške zbirke. Marta je seštela, da je lani v povprečju na mesec prebrala tudi sedem knjig in pol, vmes pa veliko vrtnarila.
Marta je na seznamu za novo ledvico in čaka, da bo prišla na vrsto za presaditev. Včasih se ponoči zbudi, ker se ji zdi, da sliši glas telefona. Doslej so bile to le njene želje, ki so se zapletle v sanje, upa pa, da bo telefon tudi res kmalu pozvonil.
Martin zdravnik in vodja centra za peritonealno dializo v UKC Ljubljana prof. dr. Bojan Knap pravi, da ima peritonealna dializa pred hemodializo kar nekaj prednosti, res pa je, da ni primerna za vsakega ledvičnega bolnika. »Poleg tega, da jo bolnik izvaja sam in je pri tem neodvisen od drugih, tovrstna dializa tudi dalj časa ohranja lastno funkcijo ledvic, je manj stroga glede vnosa tekočine in hranil, omogoča več prostega časa in manj obremenjuje srce kot hemodializa. Ima pa omejen rok trajanja. Zdravljenje z njo je omejeno na šest do osem let, saj se peritonealna membrana počasi poškoduje in ne more več zagotoviti, da bi se strupi dovolj dobro očistili iz telesa,« razloži specialist internist. Pojasnjuje, da se pri nas zanjo bolniki večkrat odločijo takrat, ko čakajo na novo ledvico, predvsem mladi bolniki, ki so aktivni, študirajo ali delajo. Stroka pa si je enotna, da je zelo dobra tudi za starejše, saj manj obremenjuje srce in dalj časa dopušča delovanje lastnih ledvic kot hemodializa.
V Sloveniji se sicer zdravi okrog 1900 bolnikov z odpovedjo ledvic. Približno 1000 jih je na hemodializi, 700 jih ima presajeno ledvico. Podobno kot Marta Šavli peritonealno dializo doma izvaja še 84 bolnikov, njihovo število se počasi iz leta v leto nekoliko povečuje, še vedno pa velja, da je peritonealna dializa v primerjavi z bolj poznano hemodializo po nepotrebnem zapostavljena. »Naše strokovne in človeške izkušnje s peritonealno dializo so dobre, rezultati zdravljenja so v Sloveniji nad povprečjem Evropske unije, predvsem če primerjamo zaplete zdravljenja,« pravi prof. dr. Knap in pove, da Slovenija sodi med elito glede možnosti zdravljenja odpovedi ledvic po vseh primerljivih in mednarodnih kriterijih. V obeh univerzitetnih kliničnih centrih v Mariboru in Ljubljani se lahko pohvalijo tako z dobro klinično prakso kot z raziskovalno in pedagoško dejavnostjo. Ob tem so bolnikom na voljo sodobna terapija in tudi najdražja zdravila, kar tudi na razvitem Zahodu ni vedno samoumevno in pogosto.
Za boljšo dostopnost
V Sloveniji tečejo prizadevanja, da bi se peritonealna dializa še bolj razširila in da bi tudi tistim, ki jih je mogoče strah, da bi sami doma opravljali dializo, to omogočili s pomočjo asistence oziroma patronažne sestre. Prizadevanja doslej še niso padla na najbolj plodna tla. »Vzrok za to je na obeh straneh, tako na strani zdravnikov, ki preporedko pomislijo na to možnost zdravljenja, in tudi na strani patronažnih sester, ki jih večinoma primanjkuje in zato pogosto težko prevzamejo bolnika na peritonealni dializi,« pojasnjuje zdravnik nefrolog in predsednik Slovenskega nefrološkega društva prof. dr. Damjan Kovač. V društvu si prizadevajo tudi za to, da bi asistirano peritonealno dializo vpeljali vsaj v večje domove starejših občanov in tako mnogim prihranili naporne vožnje.
»Prihodnost in sedanjost peritonealne dialize pa je avtomatska,« pravi prof. dr. Knap. Gre za dializo, ko bo bolnik ponoči priključen na aparat, takrat bo potekalo čiščenje krvi, podnevi pa bo prost. »Aparat bo podatke o zdravljenju pošiljal v informacijski oblak in tako bomo 24 ur na dan tekočem s potekom zdravljenja naših bolnikov,« prihodnost napoveduje zdravnik.
