Na eni od ljubljanskih osnovnih šol so tretješolci pisali test. Zanj so se morali naučiti vse o poštnih storitvah: kako pošljemo pismo, kje kupimo znamko, kam jo prilepimo. O tem, da lahko pismo pošljejo tudi po elektronski poti, se niso učili. Na neki drugi šoli so morali učenci našteti vrste ur: ročno, stensko, peščeno, budilko… Da je mogoče »na uro pogledati« tudi v spodnji desni kot računalnika ali na pametni telefon, učiteljica ni omenila. Ta dva drobca iz šolskega vsakdana zgovorno ilustrirata razkorak med šolo in življenjem. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, pa je, kako naj na šolah gredo v korak z drvečo informacijsko tehnologijo, da bo pouk življenjski in v skladu z zahtevami časa, hkrati pa v skladu z razvojnimi potrebami otrok.
Prakse po šolah so, kar zadeva odnos do informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), zelo različne. Ponekod se otroci že v prvi triadi naučijo odpirati, shranjevati in pošiljati datoteke, ponekod računalnika še omenijo ne, čeprav so šole v ta namen več kot solidno opremljene. Razlogov za to je več.
Eno ključnih nerešenih vprašanj je, kdaj je glede na ugotovitve nevrologov o škodljivosti digitalnih naprav za razvoj možganov sploh pametno te dopustiti. Sinapse v možganih se namreč dokazano bolje razvijajo, če pri učenju sodelujejo roke in vsa čutila, kot pa če se otrok uči prek zaslona. Ugledni nemški psihiater in nevrolog Manfred Spitzer je glede uporabe digitalnih naprav (računalnikov, mobilnikov, tablic…) nepopustljiv: »Do 18. leta ne bi smel noben mladostnik uporabljati pametnega telefona.«
»Na naši šoli smo z računalniki solidno opremljeni, v vsaki učilnici je vsaj eden, že v 4. razredu si učenci lahko izberejo predmet računalništvo. Toda staršem ga ne priporočam. Mislim, da moramo biti šole zelo previdne, kar zadeva informatizacijo. Otrokom lahko naredimo nepopravljivo škodo,« na previdnost opozarja predsednik združenja osnovnošolskih ravnateljev Gregor Pečan. »Tako kot ni problem, če otrok ne bo vžgal avta do 10. leta starosti, tudi ne bo nič zamujeno, če se bo z računalnikom v šoli seznanil malce kasneje.«
Nekateri učni načrti brez IKT
Nekoliko drugače meni Fani Nolimal, vodja oddelka za OŠ na Zavodu RS za šolstvo. Pravi, da se mora šola prilagajati stvarnosti, IKT pa je njen sestavni del. Zato na zavodu za šolstvo spodbujajo projekte za digitalno opismenjevanje otrok. Pripravili so tudi IKT-smernice za delo pri skoraj vseh predmetih. »Poti do znanja in veščin, ki jih zahtevajo aktualni učni načrti, so različne, učitelj pa je pri izbiri avtonomen. Toda razvoja IKT ni mogoče ignorirati. S sodobnimi digitalnimi programi in tehnologijami je na primer mogoče učinkovito spodbujati razvoj bralne pismenosti in digitalnih kompetenc. Še posebno ker so otroci za delo z računalnikom izjemno motivirani. Na Škotskem in v številnih drugih državah imajo v učilnicah po pet, šest računalnikov. Tam si učenci lahko preberejo navodila za samostojno učenje, tvorijo besedila ali si pogledajo simulacije različnih modelov, ki jih ni mogoče opazovati v bližini šole,« pripoveduje Nolimalova in prav tako opozarja: »Seveda pa je treba imeti mero, kombinirati različne didaktične načine, paziti na to, kaj učenci počnejo na računalniku, in skupaj z njimi v konkretnih situacijah oblikovati pravila o varnosti na spletu.«
Nolimalova poudarja, da vsi učni načrti med didaktičnimi priporočili vsebujejo tudi napotke glede rabe IKT. Toda naše brskanje po učnih načrtih je pokazalo, da to ne drži. V učnem načrtu za spoznavanje okolja je »digitalna kompetenca« zapisana le med cilji, v učnem načrtu za družbo pa je zgolj navedeno, da se cilji tega predmeta »povezujejo z vzgojo in izobraževanjem za informacijsko tehnologijo«. Tudi mnogi drugi učni načrti ne vsebujejo konkretnih napotil za rabo IKT. V učnem načrtu za likovno vzgojo je denimo najti le stavek, da morajo učitelji v tretji triadi eno likovno nalogo izvesti s pomočjo računalnika. In nič več. Nolimalovo so naše ugotovitve presenetile; domneva, da je prišlo do napake. Po njenem bi sicer lahko cilje v učnih načrtih večkrat uresničevali s pomočjo IKT: »V svetu učne načrte običajno prenavljajo vsakih deset let. Naši se bližajo tej starosti, saj so bili zadnjič vsebinsko prenovljeni leta 2008. Razmisliti bi bilo torej treba, ali ni že napočil čas za novo prenovo.« Ta seveda stane, kajti prenovljenim učnim načrtom morajo slediti tudi prenovljeni učbeniki.
Veliko računalnikov, premalo znanja
Da bi morali vnovič premisliti koncept uvajanja IKT v šole, kažejo tudi rezultati nekaterih raziskav. Po študiji OECD iz leta 2015 je Slovenija po opremljenosti z računalniki doma in v šoli na zelo visokem mestu, takoj za Dansko, Nizozemsko in Finsko. Zelo visoko smo tudi po količini časa, ki ga učenci preživijo na spletu, in številu digitalnih zasvojencev. Kljub temu smo glede na raven digitalne pismenosti v spodnji tretjini držav. »Raziskave kažejo, da pri nas otroci veliko več uporabljajo računalnik doma kot v šoli in veliko več za zabavo kot za zahtevnejše in bolj kreativne vsebine, na primer reševanje problemov. S premišljeno uporabo digitalnih veščin v šoli in ozaveščanjem glede nevarnosti bi lahko dvignili raven digitalne pismenosti,« ugotavlja Nolimalova.
Podobno razmišlja tudi učiteljica matematike in svetovalka na zavodu za šolstvo Amela Sambolić Beganović. »Če si današnja digitalna družba želi kreativce in kritične reševalce problemov, potem moramo narediti premik. Ne zadošča, če znajo mladi le poiskati informacije na spletu, urediti besedilo, napraviti prezentacijo, slikati in snemati.« V ta namen, pravi, bi morali vzgojiteljem, učiteljem in ravnateljem nenehno ponujati različne možnosti usposabljanja ter tako spodbujati razvoj pedagoške digitalne kompetence. Kot pravi, so bili na zavodu na dobri poti s standardom »e-kompetentni učitelj«, a je nato vse zastalo. »Morda bi veljalo razmisliti tudi o uvedbi računalništva z elementi opismenjevanja in računalniškega razmišljanja (computational thinking), ki bi bilo obvezno za vse učence v drugi in tretji triadi. Slovenski učni načrt za računalništvo kot obvezni izbirni predmet v tretji triadi je namreč star že 18 let!« Nekateri strokovnjaki, med njimi Miha Kovač, pa ob tem poudarjajo, da bi zavod za šolstvo moral med svoje naloge uvrstiti tudi sistematično spremljanje raziskav o vplivu digitalnega učenja na otrokov kognitivni in psihični razvoj.
