Bolniki s kožnimi težavami so med tistimi, ki morajo v slovenskem zdravstvu čakati še posebej dolgo. Na vrsto v dermatološki ambulanti v povprečju pridejo šele v dobrih devetih mesecih, v ljubljanskem UKC pa ob redni napotitvi na primer čakajo skoraj leto in pol. Na nekatere žilne operacije morajo v največji bolnišnici – če tam vztrajajo – čakati celo po sedem let. Bolnik v obdobju, ko čaka na tako operacijo, dobiva ustrezno kompresijsko terapijo, so poudarili v kliničnem centru.
Zdravniki odhajajo
Dermatologov, ki so na voljo bolnikom, je ob tem vse manj. Dermatološko kliniko ljubljanskega UKC so lani na primer zapustili trije zdravniki specialisti. »Rekli so, da ne zmorejo več in da so preutrujeni,« je dejala predstojnica klinike, primarijka Tanja Planinšek Ručigaj. Tik pred koncem lanskega leta je namesto nekdanjih 22 tam delalo le še 15 specialistov.
Zdravniki odhajajo že več let zapored. Bolnikov, ki potrebujejo pomoč te stroke, je medtem vse več. Vse več je tudi nujnih napotitev, ko morajo bolnika sprejeti takoj. »Če smo jih imeli leta 2016 okoli 500 na mesec, jih je zdaj okoli 900 na mesec.« Del nujnih napotitev, o katerih odločajo v osnovnem zdravstvu, je sicer povezan prav z dolgimi čakalnimi dobami. V tem primerih bolnik v resnici ne potrebuje pomoči še isti dan, a njegov zdravnik ne vidi druge rešitve, da bi prišel na vrsto v znosnem času, opaža Planinšek-Ručigajeva.
Zakaj dermatologi zapuščajo javno zdravstvo? Obremenitve so velike, hkrati pa je plačilo dermatoloških storitev izrazito nizko, kar zmanjšuje tudi zanimanje za koncesije. »V Ljubljani je čistih zasebnikov, ki nimajo koncesije, že več od dermatologov s koncesijami. Zaradi estetske veje je mogoče v tej stroki preživeti tudi na ta način,« opaža naša sogovornica. Spremenila se je tudi narava dela. »Zdravniki morajo pregledati po 40 bolnikov na dan, prihajajo pa ljudje z resnimi težavami, ki so povezane s sistemskimi obolenji. Zdravimo tudi bolnike z rakavimi obolenji, ki imajo prednost.« Pri manjših težavah je treba na pomoč čakati ali pa se ljudje odločijo za samoplačništvo zunaj javne mreže.
Del rešitve je v mladih zdravnikih, ki se bodo v zdravstvu zaposlovali v prihodnjih letih, potem ko se je število specializacij iz dermatologije že povečalo. »Preden bodo lahko ti dermatologi delali povsem samostojno, bo preteklo še nekaj časa. Rešitve bo treba zato poiskati tudi za vmesno obdobje,« je opozorila Planinšek-Ručigajeva.
Vrnjene koncesije javnim bolnišnicam?
Na ministrstvu za zdravje za zdaj niso seznanjeni s tem, da dermatologi zapuščajo bolnišnice. So pa potrdili, da sta dva zasebnika lani in predlani vrnila koncesiji, a se je to zgodilo zaradi bolezni in upokojitve. Koncesije v takih primerih najprej ponudijo javnim zdravstvenim zavodom, so spomnili na letos sprejeto zakonodajo, če ti ne zmorejo opraviti programa zdravljenj, pa lahko na razpisu poiščejo nove koncesionarje.
Na ZZZS napovedujejo spremembe pri financiranju dermatologije, tako da bodo namesto razdrobljenih storitev spodbujali celovitejšo obravnavo bolnika. Poleg tega bodo nekatera zdravljenja v prihodnje plačana v celoti: v javnem zdravstvu jih bodo lahko opravili, kolikor jih zmorejo. Na ZZZS ob tem dodajajo, da denar, ki je bil v minulem letu na voljo za ta del zdravstva, ni bil v celoti porabljen. Redni program v dermatološki specialistični ambulantni dejavnosti je bil izpolnjen v 98 odstotkih, enkratni dodatni program, ki je namenjen skrajšanju čakalnih dob, pa le v 15 odstotkih. Poleg tega so prvi pregledi v slovenskem zdravstvu že plačani v celoti. Tudi spremembe pri financiranju, ki jih pripravljajo v sodelovanju s strokovnimi združenji, tako ne bodo v celoti odgovorile na sedanje zagate v dermatologiji.
