Odgovor na referendumsko vprašanje o pogojevanju denarne socialne pomoči (DSP) delovno sposobnim z aktivnim družbenokoristnim delom na prvo žogo sugerira že vprašanje samo.
Toda onstran populizma in manipulacij, ki jih predlagateljem očita opozicija, je zadeva precej bolj kompleksna in zahteva natančnejše poznavanje obstoječe zakonodaje in postopkov, ki že zdaj regulirajo DSP, vključujejo jasne mehanizme aktivacije in sankcije ob neupravičenem zavračanju; vloge DSP za zagotavljanje minimalne socialne varnosti; zdravstvenih, psihosocialnih, izobrazbenih in drugih ovir prejemnikov, ki vplivajo na njihovo socialno izključenost in zaposljivost, ki je ni mogoče preprosto enačiti z delovno sposobnostjo …
Brez podatkov o zlorabah
Pri presojanju je koristno ločevati tudi med prejemniki DSP in brezposelnimi. Niso namreč vsi prejemniki DSP brezposelni, saj revščina in socialna izključenost nista le težava brezposelnih. Med upravičenci do DSP je bilo v letu 2025 zgolj 26,1 odstotka registrirano brezposelnih.
Podatki Zavoda RS za zaposlovanje na drugi strani kažejo, da je letos julija od 43.257 registriranih brezposelnih 16.741 oseb (38 odstotkov) prejemalo DSP. Med temi je bilo več kot dve leti v evidenci brezposelnih prijavljenih 6655 oseb.
Toda brezposelni prejemniki DSP niso delovno sposobni »lenuhi« in »delomrzneži«, ki goljufajo državo in izkoriščajo poštene davkoplačevalce, kot bi bilo mogoče sklepati iz nekaterih zavajajočih izjav. Koliko naj bi bilo zlorab, javnosti predlagatelji referenduma niso nikoli pojasnili, prav tako niso predstavili nobenih podatkov in analiz, ki bi pokazale na obseg domnevnega problema in utemeljevale dodatno ukrepanje.
Prav tako referendumska kampanja ni prinesla nobenih konkretnih odgovorov predlagateljev o morebitni drugačni zakonski rešitvi, njeni strokovni utemeljenosti, izvedljivosti, oceni finančnih in drugih posledic, učinkih dodatnega pogojevanja DSP z družbenokoristnim delom na hitrejšo zaposlitev, kar bi bil prvi pogoj za informirano odločanje, so med drugim opozorili v Skupnosti centrov za socialno delo in Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije.
Zaradi kršitev iz evidence zavoda 800 oseb
Na zavodu za zaposlovanje ocenjujejo, da je med brezposelnimi prejemniki denarne socialne pomoči trenutno približno 1400 neposredno zaposljivih, 8500 zaposljivih z dodatnimi aktivnostmi in 6700 zaposljivih z intenzivno poglobljeno podporo, kar pomeni, da zaradi kompleksnih ovir potrebujejo veliko pomoči pri vračanju na trg dela, zato zavod te osebe pogosto timsko obravnava skupaj s CSD. Prav tako se te osebe že vključujejo v programe aktivne politike zaposlovanja, usposabljanja, izobraževanja, javna dela.
Med neposredno zaposljivimi prejemniki denarne socialne pomoči so, kot razlagajo, pogosto osebe, ki se znajdejo v trenutni finančni stiski in se pogosto že v nekaj mesecih zaposlijo (na primer mladi, ki po zaključku študija izgubijo status študenta in ne morejo več opravljati študentskega dela).
Na zavodu ukrepajo, kadar ugotovijo, da si oseba ne prizadeva, da bi se čim prej zaposlila (ni aktiven iskalec zaposlitve, se ne odziva na napotnice zavoda), oziroma si ne prizadeva razreševati ovir za vstop na trg dela (se ne želi udeležiti delavnic za krepitev veščin iskanja zaposlitve ali izobraževanj za dvig kompetenc …).
»V letu 2026 smo zaradi ugotovljenih kršitev prenehali voditi 797 brezposelnih oseb, prejemnikov DSP, v evidenci zavoda. Center za socialno delo je z izmenjavo podatkov med zavodom in CSD o tem seznanjen in lahko odvzame DSP.«
Že veljavna zakonodaja namreč jasno določa, da je do DSP upravičena le oseba, ki si materialne varnosti ne more zagotoviti zaradi objektivnih okoliščin, na katere sama ne more vplivati. Po oceni zakonodajno-pravne službe državnega zbora je referendumsko vprašanje zato s tega vidika protislovno.
»Če je namen predlaganega vprašanja zajeti osebe, ki so delovno sposobne, nimajo objektivnih ovir za delo in so brezposelne oziroma brez zadostnih sredstev iz razlogov, na katere lahko vplivajo, ni jasno, kako bi bile te osebe sploh lahko prejemniki DSP po veljavni ureditvi,« so zapisali.
DSP je nujna socialna varovalka
Zakonodajno-pravna služba je prav tako opozorila, da bi bilo pri morebitni zakonski ureditvi treba upoštevati jedro 50. člena ustave (pravica do socialne varnosti). DSP je temeljni socialnovarstveni prejemek, ki ga posameznik oziroma družina potrebuje za zagotovitev najosnovnejših življenjskih potreb, prek te pomoči se zagotavlja tako imenovani življenjski minimum za preživetje. S tega vidika bi utegnilo biti sporno pogojevanje. Med tem, da je aktivno opravljanje družbenokoristnega dela pogoj za pravico do DSP, in tem, da se pravico do DSP poveže z aktivnim opravljanjem družbenokoristnega dela, je po opozorilu pravnikov namreč bistvena pomenska razlika. O povezovanju in ne pogojevanju govorijo tudi na ministrstvu za demografijo, delo in socialne zadeve.
Kdo bi presojal kompleksne okoliščine?
Prav tako se odpira vprašanje, kdo in kako bi ugotavljal »delovno sposobnost« in »objektivnost«. V skupnosti centrov za socialno delo in društvu socialnih delavk in delavcev so opozorili, da bi moralo biti pred odločanjem natančno določeno, kakšne sistemske spremembe se predvidevajo ter kdo in po kakšnih merilih bo presojal dejansko zmožnost za delo. »Številni prejemniki so formalno sicer delovno sposobni, a se v vsakodnevni praksi soočajo s kroničnimi boleznimi, duševnimi stiskami in dolgotrajno socialno izključenostjo, zato je nujna strogo individualna obravnava vsakega posameznika. Za zdaj ostaja neznanka, kateri organ, s kakšnimi kadrovskimi viri in po katerih strokovnih merilih bi presojal te kompleksne okoliščine.«
Določiti bi bilo treba tudi, kdo bi zagotavljal ustrezna dela, kdo bi upravičence vanje razporejal, kdo bi izvajanje spremljal, kako bi bila urejena varnost in zdravje pri delu ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu in kako bi se ravnalo v primerih oseb z različnimi ovirami. Bi to za seboj potegnilo stroške, ki bi bili nazadnje višji od prihrankov?
Nevarnost brezplačne delovne sile
Dr. Vesna Leskošek, upokojena profesorica fakultete za socialno delo, ki se je v referendumsko kampanjo vključila kot predstavnica Amnesty International Slovenije, je odprla vprašanje, ali bi šlo v tem primeru za nekakšno prisilno delo, novodobno suženjstvo.
»Družbenokoristno delo je namreč delo zastonj, brez pogodb o zaposlitvi, ki zagotavljajo delavske pravice, dostojno plačo in druge pripadajoče koristi. Delavci bodo delali za denarno pomoč, ki je za odraslega posameznika 507,43 evra. Minimalna plača pa znaša 1481,88 evra bruto,« je opozorila za Dnevnik.
Te pasti se zavedajo tudi na pristojnem ministrstvu. Po njihovem mnenju bi ustrezno organizirana družbenokoristna dela sicer lahko predstavljala enega od ukrepov aktivnega vključevanja delovno sposobnih upravičencev do DSP, vendar pa ta ne bi smela imeti kaznovalne narave, povzročati stigmatizacije, razvrednotiti pomena prostovoljnega dela ter ne bi smela nadomeščati rednih oblik dela.