Ministrstvo za kulturo je po zavrnitvi zahtevka RTV Slovenija za izplačilo proračunskih sredstev za glasbeno produkcijo javnosti sporočilo, da so se v medijih pojavile zavajajoče navedbe. Pojasnilo je, da zahtevka, ki ga je prejelo 16. junija, ni zavrnilo zato, ker sredstev ne bi hotelo izplačati, temveč zato, ker za nakazilo po prvotni odločbi ni bilo ustrezne pravne podlage. S tem je ministrstvo sicer potrdilo, da je bil zahtevek zavrnjen, obenem pa zavrnilo razlago, da gre za vsebinsko ali politično zadrževanje sredstev. Po njihovih navedbah je bil razlog pravne narave: zahtevek ni bil v skladu z odločbo z začetka junija, ki je določala, da se sredstva za obdobje od 1. januarja do pravnomočnosti odločbe RTV Slovenija nakažejo v enkratnem znesku po pravnomočnosti odločbe.
Toda pojasnilo odpira novo vprašanje. Ministrstvo je namreč dan po zavrnitvi zahtevka izdalo dopolnilno odločbo, s katero je odločbo z začetka junija dopolnilo. Vanjo je dodalo določbo, da je podlaga za nakazilo sredstev sklenjena pogodba med ministrstvom in RTV Slovenija. Predlog pogodbe naj bi javnemu zavodu poslali ta teden.
Pogodba je jedro spora
Ministrstvo je tako pravno podlago, na odsotnost katere se je sklicevalo ob zavrnitvi zahtevka, uredilo naknadno. S tem želi, kot navaja, čim prej zagotoviti financiranje dela glasbene produkcije, ki se ne financira iz RTV-prispevka. Hkrati pa rešitev znova vodi k pogodbi, ki je že od pomladi jedro spora med državo in RTV Slovenija.
Novela zakona o RTV Slovenija, sprejeta decembra lani, namreč določa, da se glasbena produkcija javnega zavoda iz državnega proračuna sofinancira v višini štirih odstotkov vrednosti zbranega RTV-prispevka na leto. Gre za približno štiri milijone evrov. Uprava RTV Slovenija vztraja, da obveznost izplačila izhaja neposredno iz zakona in da dodatno pogodbeno urejanje z državo kot ustanoviteljico ni potrebno. Ministrstvo pa meni, da je pogodba nujna izvedbena podlaga za nakazilo. Zaplet zato ni več samo vprašanje tekočega financiranja. Postal je tudi vprašanje razmerja med državo in javnim zavodom. Če država z zakonom določi financiranje, nato pa izplačilo veže na dodatni dogovor, se odpre vprašanje, kje se konča tehnična izvedba in kje začne možnost vplivanja na javni zavod.
Spomin na STA
Ob zapletu z RTV Slovenija se zato odpira tudi primerjava s financiranjem Slovenske tiskovne agencije v času prejšnje vlade Janeza Janše. Primera nista enaka, vendar je podobnost v mehanizmu očitna: najprej zakonska obveznost financiranja javne službe, nato spor o pogodbi in izvedbeni podlagi, medtem pa javni medij ostane v finančni negotovosti.
Pri STA je urad vlade za komuniciranje izplačila zavračal med drugim z argumentom, da pogodba za opravljanje javne službe ni bila sklenjena. Sedmi protikoronski zakon pa je določal, da se STA za leto 2021 sredstva zagotovijo ne glede na to, ali je pogodba sklenjena. Vrhovno sodišče je pozneje poudarilo, da mora država financiranje zagotoviti po zakonu in da vprašanje, kateri organ bo nakazilo izvedel, ne more biti izgovor za neplačevanje.
Takratno ravnanje vlade je bilo razumljeno kot finančno izčrpavanje STA in pritisk na javno službo, ki bi morala delovati neodvisno od vsakokratne oblasti. Prav zato bo pri RTV Slovenija pomembno, da se sedanje pojasnjevanje, zavračanje očitkov in dopolnjevanje odločb ne razvije v podoben vzorec: zakon nekaj določi, denar pa pride šele, ko javni zavod pristane na dodatne pogoje.
