Po najnovejših podatkih ministrstva za pravosodje je bilo zadnji dan preteklega leta nerešenih še 91 denacionalizacijskih zadev, od tega 62 na prvi stopnji (z njimi se ukvarjajo ministrstva in upravne enote) in 29 v pritožbi na drugi stopnji ter na upravnem in vrhovnem sodišču. Med ministrstvi ima največ na debelo zaprašenih denacionalizacijskih grehov kulturno.
Decembra 1991 je začel veljati zakon o denacionalizaciji, s katerim naj bi država popravila krivice zaradi po drugi svetovni vojni nacionaliziranega zasebnega premoženja. Zakonodajalec je določil instrukcijski rok, po katerem bi morali upravni organi odločbo o denacionalizaciji izdati in jo upravičencu vročiti v enem letu po vložitvi pravilno sestavljene zahteve, vendar je še vedno nerešenih 91 zadev. Dolgotrajno odločanje tako povzroča nove krivice tistim, ki na pravico čakajo že debelih 32 let.
Ministrstvo za kulturo (MK) na prvi stopnji odloča o denacionalizaciji stvari, zavarovanih po predpisih o varstvu kulturne dediščine. »Rešenih denacionalizacijskih postopkov, ki jih je vodilo ministrstvo za kulturo, je 1010. Vseh petnajst nerešenih primerov predstavlja zadeve, ki so deloma že pravnomočno končane, deloma so bile po rešitvi vrnjene v ponovne postopke in zato še niso rešene. V postopkih na upravnem sodišču so tri zadeve, ena je prekinjena zaradi reševanja vprašanja državljanstva,« so nam pojasnili na MK.
Vprašali smo jih tudi, koliko uslužbencev pri njih rešuje preostale, najzahtevnejše denacionalizacijske zahtevke in ali so oziroma bodo sprejeli kakšne ukrepe, da bi odločanje pospešili. Iz njihovega odgovora bi lahko sklepali, da se jim nikamor ne mudi.
»V času reševanja glavnine denacionalizacijskih postopkov je na tem področju delalo več uradnikov. Trenutno se s preostalimi denacionalizacijskimi postopki ukvarja eden. Ob tem je treba poudariti, da glede na časovno dinamiko, ki je odvisna tudi od sodišč, en uradnik zadostuje,« so prepričani na ministrstvu za kulturo (MK).
Odločitev je odvisna od tega, kdo je na oblasti
Nedavno smo v Dnevniku poročali, da je med denacionalizacijskimi grehi MK tudi zahtevek križniškega reda za vrnitev križevniške cerkve v sklopu ljubljanskih Križank. Ministrstvo je doslej izdalo šest odločb. S štirimi je cerkev vrnilo križnikom, z dvema (zadnja nosi datum 18. januar 2024) jim je odmerilo odškodnino, zato se bo ta primer znova preselil na upravno sodišče, saj se bodo križniki pritožili. »V tem primeru ni problem, koliko ljudi dela pri zadevah, ampak kako kakovostno so izvedeni posamezni postopki in kakšna je obrazložitev v odločbi. Če je slaba in če prihaja do kršitev določb postopka, potem je jasno, da bo zadeva na sodišču padla in bomo spet na začetku. Pri križevniški cerkvi se na žalost dogaja to, da sodišče odločbo MK razveljavi, mu naloži, da izvede še določene dokaze, ministrstvo pa nato zgolj izda novo odločbo, ne da bi izvedlo konkretne dokaze. Njegove odločitve pa se razlikujejo glede na to, kdo je v času odločanja na oblasti. Žal na takšen način ne bomo kmalu zaključili tega denacionalizacijskega postopka,« je črnogleda Alja Šiška, pravna zastopnica križniškega reda.
Ista odvetnica križnike zastopa tudi v denacionalizacijskem postopku, nanašajočem se na cerkev sv. Duha v Črnomlju. Zaplenili so jim jo leta 1955, občina jo je obnovila, ministrstvo pa jo je z dvema odločbama, izdanima leta 2006 in 2016, v naravi vrnilo križnikom. Upravno sodišče je odpravilo obe, zadnjo 23. januarja 2018. To je storilo zato, ker je ministrstvo križnikom naložilo, da morajo občini Črnomelj zaradi vlaganj v cerkev plačati slabih 80.000 evrov odškodnine in dodatno še obresti. Toda upravno sodišče je ocenilo, da občina do tolikšne odškodnine ni upravičena, saj upravni organ ne bi smel upoštevati vlaganj v nepremičnino po letu 1991, torej po uveljavitvi zakona o denacionalizaciji. Zadevo je zato ministrstvu vrnilo v ponovno odločanje, temu pa v šestih letih še ni uspelo spisati nove odločbe.
Desetletni mrk
O tem, ali en sam uradnik res zadostuje za trenje številnih najzahtevnejših denacionalizacijskih orehov, se najverjetneje sprašujejo tudi v odvetniški pisarni Arah Piano, ki v denacionalizacijskem postopku, nanašajočem se na grad Krumperk pri Domžalah, zastopa družino Pogačnik. Konec prihodnjega meseca bo od oddaje zahtevka za vračilo celotnega grajskega posestva minilo dvaintrideset let. MK je odločbo o vrnitvi gradu izdalo zelo hitro, 6. septembra 1993, o preostalih nepremičninah tik ob gradu, vključno z nekdanjo grajsko konjušnico, pa še vedno ni (pravnomočno) odločilo. »To pomeni, da o tistih nepremičninah, ki neposredno služijo gradu oziroma gospodarskemu izkoriščanju ter skupaj z gradom predstavljajo najvitalnejši del posestva, še vedno ni odločeno,« nam je dejala pravna zastopnica družine Pogačnik dr. Metka Arah.
Pristavila je, da je vrhovno oziroma upravno sodišče že večkrat presojalo o zakonitosti in pravilnosti odločb, ki jih je v postopku denacionalizacije izdalo MK. Prvič je vrhovno sodišče odločalo na podlagi tožbe denacionalizacijskega upravičenca, vložene leta 1995, nazadnje pa je upravno sodišče na podlagi tožbe, ki sta jo vložili Univerza v Ljubljani in biotehniška fakulteta (slednja ima na Krumperku hleve s perutnino, konje, od leta 2005 tam poleti pasejo govedo in vztrajajo, da to posestvo nujno potrebujejo za vzgojno-izobraževalno in raziskovalno delo), odločalo leta 2014. Po tem datumu ministrstvo za kulturo v ponovljenem postopku še ni odločilo. To zadevo edini uradnik na MK, odgovoren za denacionalizacijo, torej rešuje nadaljnjih deset let. »Po več kot tridesetih letih odločanja v postopku upamo in pričakujemo, da bo vlada zagotovila ustrezno kadrovsko in strokovno podporo odločanju v še odprtih denacionalizacijskih postopkih,« odvetnica Metka Arah trka na vest odgovornih za velikanske denacionalizacijske zamude.
Je znameniti baron upravičenec ali ni?
Med denacionalizacijskimi dolgovi ministrstva za kulturo je tudi ljubljanska graščina Kodeljevo. Odvzeli so jo Antoniu Codelliju, ki je v Ljubljano pripeljal prvi avto, po njem se imenuje tudi predel Ljubljane. Država temu znamenitemu baronu in cenjenemu izumitelju več kot četrt stoletja ni priznavala statusa denacionalizacijskega upravičenca, ker njegovim potomcem ni uspelo dokazati, da je bil slovenski državljan. Sledila so nasprotujoča si stališča različnih državnih organov, ali gre pri denacionalizaciji za vzajemnost med Slovenijo in Hrvaško ali ne. Zadeva se je preselila na upravno sodišče, reševanje tega denacionalizacijskega zahtevka pa je posledično vnovič zastalo.
