Da bi izbranci novih koalicijskih strank lahko sedli v fotelje državnih podjetij, bi bilo treba najprej zamenjati nadzorni svet (NS) Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki upravlja državne naložbe, vredne okoli 14 milijard evrov, od katerih jih je dobršen del strateških. Od petih članov NS se sicer trem petletni mandat izteče novembra 2027, preostalima dvema, ki sta bila imenovana letos, pa leta 2031. Zamenjava nadzornega sveta bi tlakovala pot zamenjavi uprave SDH, šele nato pa bi lahko sledile zamenjave članov organov nadzora in upravljanja v državnih podjetjih, kar se po navadi, ob spremembah vladajočih garnitur, tudi dogaja.
Nadzornega sveta SDH ni mogoče tako preprosto zamenjati. Po zakonu o SDH člane imenujejo poslanci državnega zbora, ti pa jih pred potekom mandata lahko tudi odpokličejo, oboje na podlagi predloga vlade. Za to morajo obstajati razlogi, kot so nevestno in nestrokovno delo, če se naknadno ugotovi, da ne izpolnjujejo pogojev za imenovanje …
Dejstvo, da nadzornega sveta SDH ni mogoče tako preprosto zamenjati, ampak morajo za takšno dejanje nastopiti tehtni razlogi, bi bilo lahko odgovor na vprašanje, zakaj je cilj vladajočih strank ustanoviti demografski sklad, čeprav so ideje o tem stare že več let. Poleg SDH se na demografski sklad načrtuje še prenos Kapitalske družbe in podjetja DSU, naslednika Slovenske razvojne družbe (Srd), ki se danes ukvarja z nepremičninskimi posli, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa je imela eno osrednjih vlog v privatizacijskem procesu.
Dobički demografskega sklada bi se namenjali dolgoročni stabilnosti in financiranju pravic iz pokojninskega sistema. Kad sicer del dobičkov nakazuje Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), ki za izplačevanje pokojnin del sredstev prejema iz državnega proračuna, kamor se stekajo dobički DSU in SDH. Dobičkonosnost lastniškega kapitala družb v upravljanju SDH je lani znašala 8,9 odstotka, medtem ko je letni načrt upravljanja predvideval 7,1-odsotno donosnost. V obdobju 2024–2026 bo SDH v Sklad za obnovo RS po poplavah nakazal okoli 250 milijonov evrov. Dividende družb v lasti in upravljanju SDH so lani znašale 513,1 milijona evrov, kar je bilo pet odstotkov več kot leto pred tem, v višini 418,2 milijona pa so bile nakazane državi.
Redni profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Sašo Polanec je prepričan, da bi bilo mogoče državno srebrnino bolje upravljati. »Močno koncentrirane državne naložbe v majhnem številu podjetij, kot jih imamo v Sloveniji, so v današnjem času težko upravičene. Država bi morala imeti bolj razpršene naložbe in ne bi smela biti tako pomembna lastnica posameznih podjetij, razen tam, kjer za to obstajajo jasni strateški razlogi.«
Ključno vprašanje po mnenju Polanca je, ali bi bilo državnega premoženja več, če bi država v preteklosti več vlagala v razpršene globalne sklade in manj v omejeno število domačih podjetij. »Po mojem mnenju je odgovor pritrdilen. Če država kot lastnica nima posebnih konkurenčnih prednosti, potem lahko z vztrajanjem pri koncentriranem lastništvu izgubljamo donosnost in prevzemamo nepotrebna tveganja.«
Strateški vidik ne sme biti opravičilo
Po prepričanju Polanca bi morale biti pri večini podjetij državne naložbe portfeljske. To pomeni, da država ni pomemben upravljalska lastnica, ampak finančna vlagateljica, ki premoženje razporeja glede na donosnost, tveganje in širše javne cilje. »Pomembnejše državno lastništvo je smiselno predvsem pri naravnih monopolih, kritični infrastrukturi, energetiki, vodnih virih, prometni infrastrukturi, varnosti preskrbe in dejavnostih, ki so ključne za delovanje države. Vendar se strateški vidik ne sme uporabljati kot splošno opravičilo za ohranjanje državnih deležev v vseh večjih domačih podjetjih. Za vsako naložbo bi moralo biti jasno pokazano, zakaj je strateška in ali istega cilja ni mogoče doseči z regulacijo, koncesijami ali pogodbenimi obveznostmi.«
Država ima pomembne deleže v podjetjih, kot so Petrol, Zavarovalnica Triglav in Krka. »Pri tem se odpira vprašanje, zakaj ima država na primer naložbo v Krki, ne pa tudi v Sandozu, ki je lastnik Leka in kotira na borzi, ali v drugih uspešnih farmacevtskih podjetjih, kot je danski Novo Nordisk,« je poudaril Polanec.
Po njegovem mnenju je posebno pomembno tudi vprašanje prihodnjih tehnoloških sprememb. Če bosta umetna inteligenca in avtomatizacija zmanjševali potrebo po delu oziroma ogrožali določena delovna mesta, bo treba zagotoviti vire za socialne transferje in druge oblike zaščite ljudi pred prenizkimi dohodki. Ena možnost je, da ima država prek sklada lastniške deleže v hitro rastočih visokotehnoloških podjetjih, tudi v podjetjih, povezanih z umetno inteligenco, je pojasnil Polanec.
Bistvo ni samo v tem, je nadaljeval, da država vlaga v podjetja z visokimi donosi. Pomembno je, da ima naložbe, ki prinašajo dohodek ravno takrat, ko ga ljudje na drugih področjih izgubljajo. »Če umetna inteligenca nekaterim podjetjem prinaša velike dobičke, hkrati pa zmanjšuje potrebo po določenih delovnih mestih, je smiselno, da ima družba prek sklada delež pri teh dobičkih,« je dejal Polanec in poudaril, da bi tako lahko del koristi tehnološkega napredka uporabili za ljudi, ki zaradi tega napredka izgubljajo dohodke.
Premoženje je treba optimizirati globalno
Slovenija ima podobne izkušnje že iz tranzicije. Liberalizacija trgov je povzročila propad nekaterih panog in podjetij, hkrati pa so nastali nova podjetja in nove dejavnosti. »Del kompenzacije za izgubljena delovna mesta so predstavljala nadomestila za brezposelnost, socialni transferji in upokojevanje. Tudi v prihodnje bi bilo mogoče podobne mehanizme deloma financirati iz sklada, ki ustvarja donose iz razpršenih naložb,« je dejal Polanec.
Glede ustanovitve demografskega sklada, na katerega bi država prenesla premoženje SDH, Kada in DSU, Polanec ni povsem prepričan, ali je optimalna rešitev en sklad ali več skladov. Prednost enega sklada je, da lahko lažje optimizira naložbe med različnimi področji: proda naložbe z nižjimi pričakovanimi donosi in sredstva usmeri tja, kjer so pričakovani donosi višji. Premoženje je treba optimizirati globalno, ne lokalno.
Po drugi strani ima enoten sklad tudi tveganja, je opozoril Polanec. Če je upravljanje slabo, lahko ena institucija povzroči veliko škodo. Prednost več organizacij je, da obstaja več odločevalcev, več različnih pogledov in večja konkurenca med njimi. Zato ni ključno samo vprašanje, ali naj imamo en sklad ali več skladov, temveč predvsem, kako zagotoviti kakovostno upravljanje, transparentnost, odgovornost in jasna naložbena pravila.«