Zemljevid državne uprave naj bi se v prihodnjih letih precej spremenil. Ministrstvo za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj je sedež že preneslo v Maribor, kjer naj bi sprva delalo približno 70 zaposlenih, resor pa bo ostal tudi v Ljubljani in Štanjelu. Minister Borut Rončević je napovedal selitev celotnega ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino v Novo mesto, ministrstvo za okolje in prostor pa proučuje preselitev ministrstva oziroma njegovega vodstva v Celje ali ustanovitev regionalnega centra. Vlada je omenjala tudi selitev direkcije za vode v Celje ter direktorata za letalski in pomorski promet na Obalo.
Aktualne in prihodnje selitve vlada pojasnjuje z decentralizacijo. Kot so zapisali v odgovoru na naša vprašanja, je »ena od temeljnih vsebinskih prioritet, zapisanih v koalicijski pogodbi, tudi decentralizacija«, v pogodbi pa je navedeno, da bodo enote državne administracije in sedeži oziroma deli ministrstev delovali tudi v različnih slovenskih regijah.
Toda celovit načrt šele nastaja. Na ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo pojasnjujejo, da pripravljajo pregled državnega premoženja, lastnih prostorov in racionalnosti najemnin. Analiza naj bi upoštevala tudi dodatne stroške, denimo prevoz zaposlenih, vlada pa bo šele nato sprejela končne odločitve. Ena selitev je bila torej že izvedena, druge so napovedane, enotna analiza stroškov in učinkov pa še ni končana. Ali je fizična preselitev ministrstva zato že decentralizacija države, ali gre zgolj za prostorsko prerazporeditev državne uprave?
Ne decentralizacija, temveč dekoncentracija
Domen Žalac, sociolog s Fakultete za družbene vede, opozarja, da se pojem decentralizacije v slovenskem političnem prostoru uporablja zelo ohlapno. »Selitev ministrstva iz Ljubljane v drugo mesto sama po sebi še ni decentralizacija. Če ministrstvo ostane del iste centralne državne oblasti, če ohrani iste pristojnosti in če se politična moč ne prenese na regije ali lokalne skupnosti, ne govorimo o decentralizaciji, ampak predvsem o prostorski premestitvi oziroma dekoncentraciji državne uprave.«
Pri decentralizaciji se del političnega odločanja, finančnih virov in upravnih pristojnosti prenese na regionalno ali lokalno raven. Pri dekoncentraciji pa se prostorsko razpršijo organi centralne države, medtem ko razmerja moči ostanejo enaka. »Z drugimi besedami: zamenja se naslov ministrstva, ne pa nujno tudi način odločanja in razmerje moči v državi,« pojasnjuje Žalac.
O decentralizaciji bi lahko resno govorili šele takrat, ko bi se del odločanja, denarja in pristojnosti prenesel na regionalno raven. Slovenija pa politično in upravno vzpostavljenih regij nima. »Zato je nekoliko nenavadno, da se posamezne selitve ministrstev predstavljajo kot velik decentralizacijski projekt, medtem ko se vprašanje dejanske regionalizacije države že desetletja odlaga. Če decentralizacija pomeni samo to, da centralno državno institucijo fizično preselimo iz Ljubljane, smo pojem precej izpraznili.«
Zakaj prav Novo mesto?
Največ vprašanj odpira napoved selitve ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino v Novo mesto. Ljubljana ima največjo in najstarejšo slovensko univerzo, največ študentov ter najvišjo koncentracijo raziskovalnih institucij. To ne pomeni, da mora ministrstvo nujno ostati v prestolnici ali da druga središča ne potrebujejo močnejšega visokošolskega razvoja. Toda sama preselitev državnega organa ne bo ustvarila univerzitetnega okolja ali raziskovalne infrastrukture.
»Poleg tega so univerze avtonomne institucije, zato fizična bližina ministrstva za njihovo delovanje ni nujno posebej pomembna. Ministrstvo ni servisna pisarna univerze, ampak državni organ, ki mora oblikovati politiko za celoten visokošolski in raziskovalni sistem,« pravi Žalac. Zato se je po njegovem mnenju legitimno vprašati, zakaj prav Novo mesto in na podlagi katerih meril je bila lokacija izbrana. Minister Rončević je poklicno in institucionalno povezan z novomeškim visokošolskim in raziskovalnim okoljem, kar je v tem kontekstu vsaj povedno. »Seveda tega ni mogoče avtomatično razglasiti za konflikt interesov, je pa povsem legitimno pričakovati zelo jasno in transparentno obrazložitev, da selitev ni rezultat osebnih, političnih ali lokalnih povezav posameznega ministra,« poudarja Žalac.
Na ministrstvu sicer vsakršne očitke zavračajo. Kot so pojasnili, je bila »občina Novo mesto pač tista občina, ki se je odzvala na javno povabilo predsednika vlade kot možna lokacija za sedež ministrstva,« in da »ministrstvo s projektom sledi koalicijskim zavezam«. Izpostavili so že, da bodo učinki »pozitivni tudi za prometno sicer močno obremenjeno prestolnico, finančni vidik pa pozitiven oziroma nevtralen«.
Simbolna gesta ne rešuje težav
Podobno vprašanje se odpira pri selitvi ministrstva za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj v Maribor. Drugo največje slovensko mesto je že pomembno univerzitetno, kulturno, upravno in prometno središče ter ima več institucionalne teže kot številna druga območja države. »Zato je nekoliko ironično, da se prav selitev v Maribor predstavlja kot izraz regionalne kohezije,« pravi Žalac. Če bi država želela poslati močnejši signal prostorskega uravnoteženja, bi bilo po njegovem mnenju morda smiselneje razmišljati o Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Trbovljah, Črnomlju ali drugem območju, ki se spoprijema z večjo razvojno, demografsko in institucionalno perifernostjo. Selitev v Maribor zaradi tega ni nujno nesmiselna. Večje regionalno središče ima več kadrov, boljše povezave in ustreznejšo infrastrukturo. Toda vlada bi morala pojasniti, ali želi okrepiti regionalno središče, zmanjšati stroške najemnin v Ljubljani, približati upravo vzhodnemu delu države ali spodbuditi razvoj šibkejših območij.
Enako nejasna je morebitna selitev ministrstva za okolje in prostor oziroma njegovega vodstva v Celje. »Celje je pomembno regionalno središče, vendar sama namestitev ministrstva v Celju ne bo rešila degradiranih območij, poplavne varnosti, prostorske razpršenosti, stanovanjske krize ali neučinkovitega prostorskega načrtovanja. Obstaja nevarnost, da se kompleksni razvojni problemi reducirajo na politično privlačno, vendar predvsem simbolno gesto,« opozarja Žalac. Selitve bi, kot pravi, imele drugačen pomen, če bi bile del enotne državne strategije, ki bi primerjala lokacije, dostopnost, kadre, prostore, stroške in pričakovane regionalne učinke. »Trenutno pa selitve delujejo precej parcialno, kot da si posamezni resorji izbirajo svoje regionalne sedeže glede na politične okoliščine in preference trenutnih ministrov. To ni policentrični razvoj, ampak prej politično in institucionalno improviziranje.«
Selitev državnega organa pomeni več kot spremembo naslova: urediti je treba prostore in organizacijo dela ter določiti, kje bodo potekali sestanki in sprejemale odločitve. Če se preseli le del zaposlenih, ključne funkcije pa ostanejo v Ljubljani, lahko nastaneta dva upravna centra istega ministrstva. »Če bo ministrstvo formalno preseljeno, velik del zaposlenih, sestankov in odločanja pa bo še naprej ostal v Ljubljani, lahko hitro dobimo podvojene pisarne, več službenih poti, dodatne najemnine in več organizacijskih zapletov. V takem primeru ne dobimo ne decentralizacije ne učinkovitejše uprave, ampak dražjo in bolj razpršeno centralizacijo,« pravi Žalac.
Selitve lahko v posamezna okolja prinesejo delovna mesta in okrepijo njihove upravne funkcije, vendar le, če vključujejo dejanska delovna mesta in pristojnosti ter so del širše strategije. Sicer ostanejo predvsem simbolne poteze. Vlada tako že spreminja zemljevid državnih institucij, ne da bi predstavila tudi zemljevid prenosa moči. »Premakniti ministrsko tablo je razmeroma preprosto. Decentralizirati državo pa pomeni bistveno globlje poseči v njeno politično, finančno in upravno ureditev.«
