Navsezadnje imamo tudi v Sloveniji primer srečneža s Štajerskega, ki je kar dvakrat zadel sedmico, na koncu pa je bil primoran za hrano prositi dobrodelne organizacije. Psihologinja in vodja oddelka za občo psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti prof. dr. Darja Kobal Grum svari, da je najslabša možnost, da ob dobitku pustimo službo in dotedanje življenje ter se predamo mamljivi zapeljivosti bogastva.
Zakaj ljudje pravzaprav igramo igre na srečo?»Človek se od otroštva rad igra. Kot otrok se skozi igro razvija, v odraslosti pa se mnogi ljudje želijo hote ali nehote vračati v to obdobje brezskrbnosti in igranja. In ena od različic vračanja v otroštvo so tudi igre na srečo.«
Kakšne občutke prinese zadetek na loteriji? Je doživljanje zmage povezano s posameznikovimi osebnostnimi lastnostmi?»Zagotovo. Vsak posameznik se niti ne odloči za to, da bo kupil loterijski listek, šel v igralnico ali igral s kartami. Razlike med posamezniki se torej kažejo že na samem začetku. Nato se tudi sami igralci med seboj razlikujejo; denimo po tem, kolikšne zneske namenjajo za igro. Nekateri srečko že iz navade kupijo ob nakupu dnevnega časopisa, drugi igrajo priložnostno. Nekateri vplačanih zneskov ne obešajo na veliki zvon, drugi se predvsem ob večjih vplačilih s tem radi pohvalijo. To je zelo odvisno od posameznikove osebnosti. Od te je na koncu odvisen tudi odziv ob morebitnem dobitku. In pa seveda od tega, kolikšen je dobitek – večji ko je, večja sreča preveva igralca. Ali bo posameznik o dobitku komu povedal, je prav tako odvisno od njegove osebnosti. Marsikdo nikomur ne pove, nekdo, ki je bolj družaben in rad govori o sebi, pa bo povedal vsem naokrog.«
Medtem ko se v Ameriki dobitniki radi javno pohvalijo s srečo, slovenski srečneži večinoma ostajajo anonimni. Zakaj?»To vprašanje je verjetno povezano s psihološkim profilom Slovencev. Zdi se, da stereotip o Slovencih kot skromnih in vase zaprtih ljudeh ni zgolj stereotip, ampak kar del našega doživljanja. Povsem mogoče je, da k temu prispeva naša pregovorna introvertiranost. Verjetno pa tudi bojazen pred nevoščljivostjo, ki v Sloveniji tudi ni zanemarljiva.«
Previdno z denarjem!
Kaj bi kot psihologinja svetovali nekomu, ki je na loteriji zadel visok znesek: je pametno, da pusti službo in se prepusti možnostim bogatega zadetka?»Zagotovo ni pametno pustiti službe in se posloviti od dosedanjega načina življenja. Velik znesek na lotu ali pri drugih igrah na srečo namreč močno vpliva na posameznika in na to, kako on doživlja samega sebe in svet okrog sebe. Priporočljivo je vse skupaj dobro prespati, nikakor pa ne prekiniti dotedanjega načina življenja, saj ima to lahko zelo negativne posledice. Nenadzorovano zapravljanje se lahko sprevrže v to, da posameznik že v nekaj letih zapravi ves dobitek in potem nima ne denarja in ne službe.«
Raziskave, ki so bile narejene v Ameriki in Nemčiji, kažejo, da je okrog 90 odstotkov srečnih dobitnikov že po desetih do petnajstih letih imelo manj denarja kakor pred zadetkom na loteriji.»Res je, če smo rojeni in vzgajani v skromnosti povprečnega Evropejca, nam tak znesek lahko resnično zamaje lastno identiteto. Posameznik ne ve več prav dobro, kdo je, in začne precenjevati samega sebe in svoje sposobnosti, namesto da bi ohranjal realno sliko o sebi.«
Je kakšna razlika med igralci lota in klasičnih loterijskih iger na srečo ter igralci, ki srečo iščejo v igralnicah, pri športnih stavah…?»Loto se dojema kot igra, ki jo igra veliko ljudi in v katero vlagamo manjše zneske. Zato bi težko igranje lota enačili z drugimi igrami na srečo. Kar pa ne pomeni, da nas tudi loto ne more zasvojiti. Olajševalna okoliščina je, da pri lotu natančno veš, koliko boš odštel za eno srečko, in izid je takoj znan, igra pa s tem končana. Pri igrah na srečo, kot so karte in kockanje, ki res vodijo v odvisnost, pa je igralec primoran nenehno vlagati več in več, in to v zelo kratkem času. Tveganje, da bo dobil ali izgubil, je zato toliko večje.«
Nevarna zasvojenost
Kje je meja zdravega igranja iger na srečo?»Meja zdravega igranja je zelo odvisna od vsakega posameznika. Najbolj ogroženi so ljudje, ki nenehno hlepijo po iskanju doživetij, to hlepenje pa potem zadovoljujejo z igrami na srečo. Ali bo posameznik potem prestopil mejo, je odvisno tudi od okoliščin, v katerih živi in deluje, od njegove genske predispozicije. Nevrologi in nevropsihološke raziskave ugotavljajo, da v možganih obstajajo področja, ki jih imenujemo področja nagrajevanja. Pri odvisnikih so ta področja bolj vzburjena in jih morajo zato nenehno poteševati.
Na splošno pa velja, da dokler nam igranje igre na srečo predstavlja neko zabavo oziroma razvedrilo, ni škodljivo. Če gremo nekajkrat v življenju v igralnico in to počnemo za zabavo, to ni nič tveganega. Psihološki problem pa postane v trenutku, ko nas igranje povsem preplavi, ko si glede na igranje organiziramo druge dnevne aktivnosti, ko mu začnemo prilagajati življenje, ko ne razmišljamo več o hrani, druženju, delu in drugem razvedrilu. Na koncu to postane tudi finančni in družbeni problem.«
Ali obstajajo podatki, koliko odvisnikov od iger na srečo je v Sloveniji?»Posebnega registra, ki bi to beležil, nimamo. Obstaja pa nekaj ambulant, ki se ukvarjajo z zdravljenjem odvisnosti. Kolegi psihoterapevti tako poročajo, da v njihove ambulante prihajajo tudi pacienti z zasvojenostjo ali nagnjenostjo k zasvojenosti z igrami na srečo. To je torej problem tudi v Sloveniji in si pred njim ne smemo zatiskati oči. Največ zasvojenosti predstavljajo spletne igre na srečo, teh je bistveno več kot klasičnih. Kar niti ne čudi: dostopne so 24 ur na dan, človeku pa za njihovo igranje ni treba niti vstati iz postelje.«
