To so ljudje, večinoma naši otroci ali vnuki, ki nimajo nikakršne osebne izkušnje z nastajanjem nove državne skupnosti, in bržčas jim je 35 let po koncu osamosvojitvene vojne to samohvalisavo spomeničarstvo prav tako tuje, kot je bilo petintrideset let potem tuje nam, njihovim staršem. Televizijske kamere, mikrofone, objave na družbenih omrežjih in prepir ta čas potrebujejo samo okoreli spomeničarji. Mi in naši otroci pa hočemo obetavno prihodnost. In enotnost, ki je s tem, da preštevajo in razvrščajo zgodovinske prapore, stari ne zagotavljajo, ravno nasprotno. Pač, leta so tu in zato slabše slišijo.
Ali je to starizem? Nikakor ne. Starost v tem oziru ni biološka, ampak je, ko se sprašujemo o sposobnosti doumevanja realnosti, zgolj intelektualna funkcija. Mi, ki se imamo za bolj leve, in tisti, ki se imate za bolj desne, smo naše otroke vzgojili na enak način: v spoštovanju svobode in v ljubezni do Slovenije, naše skupne države. Pomeni, da si vsi delimo skupne, povezovalne vrednote. Politike, ki danes razvrščajo plebiscitne glasove iz začetka 90. let, je treba pomiriti: za samostojno Slovenijo smo danes še vedno večinsko vsi živi in je verjetno po logiki plebiscitnih rezultatov tudi 88 odstotkov vseh že mrtvih (če si medtem v vicah niso premislili). Večina živih in mrtvih je torej še vedno Za, kar je zelo spodbuden rezultat.
Za glasujemo, ker se zavedamo, da je Slovenija uspešna država, a ker smo slovenceljni, si to povemo na uho. Taka je zaradi nas vseh, ki vanjo verjamemo, sploh ne zaradi zaslug katerekoli vsakokratne oblastne garniture. V Sloveniji živimo dobro in varno, ekonomsko bi lahko bili uspešnejši, administrativno pa bolj učinkoviti – če že kaj, je to še edini preostanek naše plansko-administrativne preteklosti. Če bi nam rojenice pred desetletji ponudile današnje gospodarske, socialne in še celo neprijazne politične parametre, bi jih zagotovo sprejeli in vojna za osamosvojitev ne bi bila potrebna. Nismo Švica in tudi nikoli ne bomo, smo pa državna skupnost, ki se nam je ni treba sramovati. Nekaj stvari smo naredili narobe, a več smo jih naredili prav. Enotno si delimo tudi probleme, ki nas povezujejo. Na tuje odhajajo naši otroci, popolna zdravstvena oskrba je vse težje dostopna tako volilcem SDS kot volilcem Levice, ostarelim rdečim in črnim so na voljo iste javne usluge, podivjana narava nam vsem enako neusmiljeno odkriva strehe in mi vsi jih solidarno prekrivamo. In ne nenazadnje – naše gazele so še vedno zapostavljeni agensi družbenega razvoja.
Vse to smo mi, državljanke in državljani naše republike. Dan državnosti je naš praznik in povsem vseeno naj nam bo, pod kateri prapor nas bodo razvrstili. Vsi zmagoviti slovenski prapori so naš navdih. Praznujte navdih!
Uredništvo Dnevnika