»Nostalgično se spominjam zlate dobe rekreacijskega športa v prejšnjem stoletju. Pozimi so ljudje množično smučali, drsali, igrali hokej na ledu, poleti tekli, plavali. Bili so zdravi, računalnikov in drugih elektronskih naprav še ni bilo. Spominjam se, da sem kot mulec prišel iz šole, torbo zabrisal v kot in šel ven. Z vrstniki smo se vse popoldne lovili, igrali nogomet, košarko, se šli skrivalnice, domov smo prišli samo jest,« pripoveduje Gregor Hribar, profesor športa na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki je hkrati predsednik Odbojkarskega kluba Kamnik in med drugim nekdanji igralec odbojke in trener članske odbojkarske reprezentance.
Da je danes povsem drugače, ni težko ugotoviti. »Če smo šli včasih igrat odbojko ali nogomet, gredo danes otroci zmagat. Cilj ni več imeti se dobro, ampak nekoga premagati, biti najboljši. Za otroke, pa tudi za odrasle, ni več dovolj, da so dejavni, da v nečem uživajo, pri vsem želijo biti najboljši. Danes vlada teror odličnosti,« razmišlja pedagog Marko Juhant.
Tekmovalnost na vseh življenjskih področjih
Od včasih do danes se je družba precej spremenila in tekmovalnost se zajeda na vsa področja življenja. Današnji otroci po opažanjih psihologinje dr. Zdenke Zalokar Divjak niso več sami sposobni organizirati igre in prav to je pripeljalo do množičnega vpisovanja v organizirane dejavnosti. »V prvih razredih osnovne šole otrok po mojem mnenju ne potrebuje nobene vodene dejavnosti. Popoldne po šoli naj opravi šolsko delo, potem pa naj gre ven in se igra z vrstniki. A kaj, ko slednjih ni doma, ker so na dejavnostih,« opaža psihologinja. »Skoraj vsak športni klub ali društvo se ukvarja z dosežki, čeprav bi pri otrocih morali šele razvijati sposobnosti, motoriko, skrbeti za njihovo druženje in uživanje v gibanju. Za razvijanje posebnih talentov, če ima otrok tudi ustrezne osebnostne lastnosti, da bi lahko tekmoval, je kasneje še veliko časa,« je prepričana.
Po Juhantovem opažanju so za otrokovo tekmovalnost v športnih interesnih dejavnostih v veliki meri krivi starši, ki otroke k športu želijo vpisati prav zaradi tekmovanj, zato so tisti otroci in starši, ki tega ne želijo, v manjšini. Po mnenju Zalokar-Divjakove pa svoje naredijo tudi pogosto neustrezni športni pedagogi, ki se ukvarjajo z najmlajšimi – med njimi so takšni, ki so na tem mestu pristali po naključju, in takšni, katerih starši želijo na podmladku uresničiti svoje dotlej neuresničene ambicije. A prav otroci, ki so dobro vzgojeni in so vajeni spoštljivih medsebojnih odnosov, imajo z njimi največ težav. »Težko prenašajo vpitje, poudarjanje neuspehov, sankcije, kot so določeno število sklec za slabši rezultat in podobno. Prizadeta je njihova osebnost. Radi bi trenirali, ne prenesejo pa takšne obravnave. Zaradi neprijetne izkušnje dejavnost opustijo, negativne izkušnje pa prenašajo še na druga področja,« pravi Zalokar-Divjakova in dodaja, da se ne želijo vključevati v druge dejavnosti. Še bolj nevarne za njihovo samopodobo so takšne izkušnje pri otrocih, ki se o tem ne pogovarjajo s starši in pri takšni dejavnosti vztrajajo.
Tekmovanja najmlajših so neuradna
A stvari se spreminjajo, opozarja Hribar. »Prezgodnja tekmovalnost ubija vsestranski razvoj igralca in tudi razvoj njegove tehnike igranja, na primer odbojke. Trenerji imajo sicer navodila, da morajo delati na celostnem razvoju, tudi osebnosti športnika, a nekateri tega ne upoštevajo. V Olimpijskem komiteju Slovenije se zato trudijo, da v najnižjih športnih kategorijah ne bi igrali na rezultat.«
Blaž Perko iz Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (OKS-ZŠZ) pojasnjuje, da so pri njih že pred leti omejili starost za registrirane športnike, ki jim OKS-ZŠZ in država prizna uradni tekmovalni rezultat, na 12 let, to pa zdaj ureja tudi zakon o športu. »V določenih olimpijskih športnih panogah je zaradi specifičnosti meja spuščena na 10 let.« Pri posameznih nacionalnih panožnih športnih zvezah vodijo tudi tekmovalne sisteme za nižje starostne kategorije, vendar so ti sistemi z vidika OKS-ZŠZ in države neuradni. »Posledično te programe država ali lokalna skupnost ne sofinancira. To ne pomeni, da država ne sofinancira programov športa otrok pred 12. letom, to velja zgolj za tekmovalne programe,« opozarja Perko in dodaja, da so jih k ukrepom privedla tudi opažanja vse več pretreniranosti in poškodb pri mladih športnikih.
Prepričanje, da so tekmovanja za otroke škodljiva, pa ne drži, opozarja športna psihologinja Tina Jeromen, ki je bila včasih vrhunska plavalka. »Nekateri ne marajo tekmovanj. Ampak če nekaj počnemo, radi pogledamo okoli sebe in se primerjamo, pa naj gre za šport ali za pulover, ki smo ga spletli,« opozarja in poudarja, da je tekmovalnost del človekove narave, brez katere tudi napredka ne bi bilo. »Staršem se tekmovanj ni treba bati, le če si jih otroci ne želijo, jih k temu ni treba siliti. Mladim športnikom je običajno tekmovanje v užitek. Tam preverijo, ali so boljši ali slabši kot zadnjič, ali določene tekmovalce prehitijo ali ne. Na tekmovanju dajo vse od sebe, vidijo, kaj zmorejo. Obenem so v družbi enako mislečih,« izpostavlja. Otroci med sotekmovalci najdejo vrstnike, s katerimi se radi družijo, saj imajo skupna zanimanja. Prav to je dandanes za mlade velik izziv, športna tekmovanja pa jim pri tem lahko pomagajo, pravi Jeromnova.
