Čigavi so slovenski zasebni gozdovi?

Ponekod je nelastnikom gobarjenje prepovedano

Vendar dostop v zasebni gozd v Evropi ni zadosten pogoj za nabiranje gob ali kostanja. Lastniki gozdov morajo namreč tudi dovoliti nabiranje gozdnih dobrin v svojem gozdu, kot je urejeno na primer v Franciji in Italiji ter na Madžarskem in Nizozemskem, kjer je prosto nabiranje gob nelastnikom gozda prepovedano z zakonom. To delno pojasni velik obisk Italijanov v slovenskih gozdovih med gobarsko sezono. V Evropi je pogosta ureditev, da lastniki gozda lahko omejijo nabiranje gob tako, da to označijo na svoji posesti. Tako je denimo v Avstriji, Belgiji in Estoniji. Lastniki gozda imajo lahko tudi možnost sami določiti količino nabranih gob ali izključiti na primer komercialne nabiralce, kar je mogoče v Litvi in Švici ali na Danskem.

Vpliva na nabiranje gob nimajo lastniki gozdov v skandinavskih državah, Nemčiji in na Škotskem, Češkem ter Slovaškem. V Sloveniji lastniki gozda ne morejo prepovedati nabiranja gozdnih dobrin, zato pa jih zakonodaja ščiti z omejitvami, kot je na primer omejitev največje dovoljene količine nabranih gob na dva kilograma dnevno za osebno porabo na nabiralca, pridobitno nabiranje pa bi moral dovoliti lastnik gozda. Samo v primeru, če slovenski lastnik goji na primer kostanjeva drevesa zaradi svoje komercialne dejavnosti, lahko lokalna skupnost z odredbo prepove nabiranje plodov kostanja tudi drugim.

Nadzor dostopa drugih v gozd in možnost lastnika, da omeji nabiranje nelesnih dobrin v svojem gozdu, sta dva vidika pravice do izključevanja drugih uporabnikov iz koristi, ki jih omogoča gozd. Tretji pomemben vidik izključevanja drugih pri rabi gozdov, kot ene od dimenzij lastninskih upravičenj do gozdov, je možnost lastnika, da nadzoruje lov v svojem gozdu. V Sloveniji mora lastnik gozda dopustiti lov v svojem gozdu, za kar ne dobi nadomestila. Taka ureditev velja tudi v vseh državah naslednicah Jugoslavije, razen na Hrvaškem, pa tudi v Grčiji, Italiji, Poljski in Švici.

V številnih evropskih državah pa imajo lastniki gozdov popolne ali delne lovske pravice. Lastnik gozda lahko samostojno odloča, kdo lahko lovi v njegovem gozdu, ne glede na površino gozda, na Finskem, Švedskem, Norveškem, v Estoniji, Belgiji, Latviji, na Portugalskem in Škotskem. V nekaterih državah je pravica lastnika gozda do nadzora lova odvisna od velikosti posesti. Med temi so Avstrija, Nemčija, Danska, Francija, Češka, Slovaška, Španija in Nizozemska. V Bolgariji, Litvi in na Madžarskem lastniki nimajo pravice prepovedati ali omejiti lova, vendar dobijo denarno nadomestilo.

Slovenski lastniki gozdov imajo torej podobne pravice do izključevanja drugih pri koriščenju njihovih gozdov, kot veljajo pretežno v postsocialističnih državah, pri čemer Rusije ne štejemo, ker tam nimajo zasebnih gozdov. Raziskava lastninskih pravic v zasebnih gozdovih v 31 evropskih državah in posameznih deželah je pokazala, da imajo slovenski lastniki celo najmanj pravic izključiti druge uporabnike pri vstopu v gozd in koriščenju gozdnih dobrin.

Seveda imajo slovenski lastniki edini pravico izkoriščati les iz svojih gozdov, vendar je tudi ta pravica urejena v okviru gozdnega načrtovanja in s tem možnosti odločanja lastnikov o ciljih gospodarjenja z gozdom ter svobode odločanja pri izbiri dreves za posek, kar vse so vidiki upravljalskih lastninskih upravičenj, kot ene od dimenzij lastninske pravice.

V Sloveniji je gozdnogospodarski načrt obvezen za vse lastnike gozdov in ga plača država ter izdela javna gozdarska služba. Tako ureditev poznajo tudi v Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Hrvaškem, Madžarskem ter Slovaškem oziroma predvsem v postsocialističnih državah. Na drugi strani so države, v katerih zakonodaja v nobenem primeru ne zahteva gozdnogospodarskega načrta. Med temi so Nemčija, Finska, Švedska in Norveška. Med obema skrajnostma so države, v katerih je gozdni načrt obvezen samo v primeru, če se lastnik gozda poteguje za finančno pomoč države pri gospodarjenju z gozdovi (na primer Avstrija, Belgija, Danska, Irska, Škotska, Nizozemska), in države, v katerih je načrt obvezen za gozdno posest, ki preseže predpisano površino gozdov (na primer Francija, Švica, Poljska, Bolgarija in Češka).

Z gozdnogospodarskim načrtom je povezana tudi svoboda lastnika pri določanju ciljev gospodarjenja z gozdom, pri čemer slovenski lastniki gozdov sicer lahko v načrtovalskem procesu izrazijo svoje cilje, vendar nimajo pravice končnega odločanja. Gozdarske načrte namreč na koncu podpiše ministrica, pristojna za gozdarstvo, ali predsednik vlade, prej pa jih na različnih ravneh pripravi in sprejme javna gozdarska služba oziroma Zavod za gozdove. Podobna ureditev velja tudi za Bolgarijo, Hrvaško, Grčijo ter na Češkem, Slovaškem in Madžarskem. Grčija ni ravno bivša socialistična država, a je delež zasebnih gozdov tam razmeroma majhen. Svobodno odločanje o ciljih gospodarjenja z gozdom velja na Finskem, Švedskem, Danskem, Nizozemskem, Norveškem in v Španiji. V večini drugih gozdarsko razvitih držav, kot so Avstrija, Belgija, Nemčija, Estonija, Francija, Švica ali Portugalska, pa lastniki gozdov svobodno oblikujejo svoje cilje v okviru splošnih zakonskih omejitev (na primer največja velikost poseka na golo, najmanjša starost sestojev ob poseku).

Ne pozabite klimatskih sprememb!

Gozdno načrtovanje se v Sloveniji zaključi z obveznim označevanjem dreves za posek, ki ga na stroške države izvede javna gozdarska služba v sodelovanju z lastnikom gozda. Podobna je ureditev na Hrvaškem, Portugalskem in v Grčiji. V Bosni in Hercegovini, Srbiji, Bolgariji, Romuniji in Italiji lastniki plačajo označevanje dreves za posek javni gozdarski službi ali pa ga v nekaterih državah opravijo sami, če izkažejo usposobljenost za to opravilo, kot velja v Franciji, Litvi in Španiji. Večinoma pa so v Evropi lastniki gozdov samostojni pri izbiri dreves za posek: takšno ureditev imajo Avstrija, Belgija, Nemčija, Švedska, Norveška, Finska, Danska, Irska in Estonija. V gozdarstvu se tako ob opazovanju stoječih dreves lahko vprašamo, čigava pravzaprav so. Slovenski lastnik gozda ima sicer izključno pravico izključiti druge osebe pri poseku lesa, vendar sam prav tako ne sme posekati dreves, dokler ne dobi odločbe javne gozdarske službe ali dokler jih ne okuži lubadar.

Z upoštevanjem vseh treh opisanih dimenzij pravice do upravljanja s premoženjem imajo slovenski lastniki gozdov tako manj pravic do upravljanja s svojim gozdom kot lastniki v vseh tako imenovanih zahodnih državah v Evropi in nekaj več kot v državah naslednicah Jugoslavije ter drugih bivših socialističnih državah, kot so Poljska, Bolgarija in Romunija, v katerih pa je delež zasebnih gozdov pomembno manjši kot v Sloveniji. Zato se zastavlja vprašanje, kdo je pravzaprav lastnik slovenskih zasebnih gozdov in kakšna je vloga lastnikov pri upravljanju z gozdovi.

Nabiralci gob in kostanja ter tudi drugi obiskovalci gozda v Sloveniji so lahko zadovoljni s prostim režimom dostopa v gozd in izkoriščanja nelesnih gozdnih dobrin, vprašanje pa je, ali je to tudi najboljša ureditev, ki dolgoročno zagotavlja trajnost gozdov. Predvsem klimatske spremembe bodo pomembno vplivale na gozdove, ki pa se bodo samozadostni, kot so, na dolgi rok seveda prilagodili spremenjenim okoljskim razmeram. Vendar imajo uporabniki gozdov in gozdnih dobrin svoje predstave o tem, kakšen gozd si želijo. Zato bo treba posegati v razvoj gozdov, kar lahko opravijo samo lastniki gozdov. Ti pa so zadnja desetletja razmeroma pasivni pri gospodarjenju s svojim gozdom, in to ni samo slovenska posebnost. Vlaganja v zasebne gozdove v obliki obnove in gojenja gozdov so v Sloveniji zelo skromna ter dosegajo približno četrtino strokovno načrtovanih posegov, kadar ni naravnih ujm.

Tudi količina posekanega lesa je bila desetletja precej pod možnim posekom, kadar ni bilo pomoči žleda in lubadarja. In nenazadnje se spreminjajo tudi tržne razmere v gozdarstvu, ki zahtevajo inovativnost lastnikov gozdov. Interes lastnikov gozdov za lastne gozdove se je zmanjšal tudi zaradi padca relativnih cen lesa, ki v sedanjosti dosegajo tretjino ravni cen lesa pred šestdesetimi leti, in novih možnostih pridobivanja sredstev za preživljanje zdaj že prevladujočih nekmečkih lastnikov gozdov, kar se ponekod v Evropi kaže v opuščanju gospodarjenja z gozdom.

Vlaganja v gozdove in nove tehnologije pridobivanja lesa ter trženje gozdnih dobrin in storitev so seveda odvisni od lastnikov gozdov. Javna gozdarska služba si sicer prav tako pripisuje zasluge za stanje slovenskih gozdov, vendar nima pravih sredstev za stvarno obvladovanje skoraj milijon hektarjev zasebnih gozdov. Zaradi omejenih pravic lastnikov gozdov do koristi od gozdnih dobrin in malo neposrednega odločanja pri gospodarjenju z lastnim gozdom se lahko zmanjšata občutek njihove povezanosti z gozdom in odgovornost, kar vodi do manjše dejavnosti v zasebnem gozdarstvu, kot bi bila družbeno zaželena.

V Sloveniji kratkoročno ne moremo napovedati spremembe režima lastninskih pravic do gozdov. Razpoloženje javnosti je v Sloveniji pretežno naklonjeno sedanji ureditvi gospodarjenja z njimi. Lastniki gozdov ne vlagajo dovolj javnopolitičnih virov (časa, osebja, denarja, informacij itd.) v javnopolitični proces za spremembe v lastno korist, kar lahko tudi kaže, da si ne želijo zares novih pravic. Tudi politiki nimajo pomembnih spodbud za spreminjanje vsebine lastninskih pravic, saj to pomeni distribucijski konflikt z negotovim rezultatom glede njihovega položaja. Javna gozdarska služba, ki je zdaj najpomembnejši posamezni institucionalni dejavnik v slovenskem gozdarstvu, pa sama tudi ne bo predlagala zmanjšanja svojih pristojnosti in obsega dela. Tako bo slovensko gozdarstvo, se zdi, pričakalo korenite okoljske in tržne spremembe z razmeroma pasivnimi lastniki gozdov.