Ministrstvo za kulturo je od Slovenske škofovske konference (SŠK) prejelo pobudo za popis predmetov v skoraj 3000 cerkvah in kapelah po Sloveniji. Gre za cerkveno opremo, kot so mašni plašči, kelihi in svečniki. V popis bi po pojasnilu SŠK vključili predmete, ki imajo kulturnozgodovinski pomen. Pri starem mašnem plašču bi strokovnjaki denimo lahko ugotavljali, kdaj je nastal in kako dobro se je ohranil.

Župnije po navedbah SŠK že vodijo lastne sezname opreme, delne strokovne popise pa so v preteklosti opravile tudi pristojne ustanove. Novi popis bi po predlogu potekal po škofijah, za enotna strokovna merila pa bi skrbela škofovska konferenca. Na SŠK si pri tem želijo sodelovanja umetnostnih zgodovinarjev, konservatorjev in strokovnjakov za dokumentiranje dediščine ter pomoči državnih ustanov.

Na ministrstvu prejeti dokument za zdaj obravnavajo kot pobudo. »Ministrstvo zgolj na podlagi pobude ne more neposredno dodeliti sredstev,« so pojasnili. Takšne projekte praviloma sofinancirajo prek javnih razpisov in pozivov. Posamezne naloge bi lahko vključili tudi v programe dela pristojnih javnih zavodov. Katera pot bi prišla v poštev, z ministrstva niso sporočili. V škofovski konferenci pravijo, da obseg in način izvedbe še nista določena, zato stroškov in deležev financiranja ne morejo oceniti. Iz odgovorov obeh ustanov tudi ni razvidno, ali je SŠK predlagala, naj država plača cel popis.

Cerkev želi popisati predmete v skoraj 3000 cerkvah. Bo račun plačala država?

Na ministrstvu prejeti dokument obravnavajo kot pobudo. Fotografija je simbolična. Foto: Bojan Velikonja 

»Menimo, da je sodelovanje države na tem področju smiselno, saj je sakralna kulturna dediščina pomemben del skupne slovenske kulturne dediščine,« so na to temo zapisali pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK). Pri tem se sklicujejo na 11. člen sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih. Ta določa, da država, občine in cerkvene oblasti sodelujejo pri ohranjanju in vzdrževanju kulturnih dobrin v cerkveni lasti. Kolikšen del stroškov naj bi pri tem prevzel kdo, člen ne določa.

Predmeti bi tudi po popisu ostali v cerkveni lasti. Če bi država zanj prispevala denar, se zato postavlja vprašanje, kaj bi z zbranimi podatki pridobile javne ustanove, ki skrbijo za dediščino. Konservatorjem bi katalog denimo lahko pomagal presoditi, kateri predmeti potrebujejo zaščito ali obnovo. Za zdaj ostaja odprto, kdo bi izbral izvajalce, kdo bi upravljal katalog in kdo bi po končanem popisu plačeval njegovo vzdrževanje.

Če bi država prispevala denar, se postavlja vprašanje, kaj bi z zbranimi podatki pridobile javne ustanove, ki skrbijo za dediščino.

Kaj bi popisali najprej

V Muzeju krščanstva na Slovenskem pri pripravi ali presoji pobude niso sodelovali. V njihovi matični zbirki so tudi predmeti, ki pripadajo posameznim župnijam, denimo Bledu in Dovjemu. Direktorica Nataša Polajnar Frelih je pojasnila, da jih lastniki cerkva in drugih sakralnih objektov lahko povabijo, naj ocenijo posamezne predmete ali zbirke in jim svetujejo, kako jih varovati. Na prošnjo lastnikov muzej popiše tudi manjše zbirke.

Po mnenju direktorice bi bilo smiselno začeti pri starejših in kakovostnejših predmetih. Pri izbiri bi upoštevala njihovo redkost, zgodovinski pomen, umetniško vrednost in stanje ohranjenosti. Velik del starejše in kakovostnejše dediščine je že raziskan in predstavljen v umetnostnozgodovinski literaturi. »Novejše raziskave pa dokazujejo, da so še vedno mogoča kakšna nova odkritja in interpretacije,« je poudarila.

Novi popis bi po predlogu potekal po škofijah, za enotna strokovna merila pa bi skrbela škofovska konferenca. Na SŠK si pri tem želijo sodelovanja umetnostnih zgodovinarjev, konservatorjev in strokovnjakov za dokumentiranje dediščine ter pomoči državnih ustanov.

Kdo bi lahko uporabljal podatke

Predmeti iz cerkva bi s popisom dobili strokovne opise, treba pa bi bilo določiti tudi, kje bi bili zbrani. Nataša Polajnar Frelih kot možen zgled navaja muzeje, ki podatke o predmetih vodijo v dokumentacijskih programih, kot je Galis. Država je v nacionalni strategiji za muzeje in galerije predvidela še register premične kulturne dediščine, ki bi povezal podatke o muzejskih zbirkah po Sloveniji. Ali bi bilo mogoče vanj vključiti podatke iz cerkvenega popisa, za zdaj ostaja odprto.

Župnije in druge cerkvene ustanove bi po oceni direktorice potrebovale denar za opremo, računalniške programe in njihovo vzdrževanje, predvsem pa ljudi, ki bi predmete pregledali in popisali. Pri tem bi poleg umetnostnih zgodovinarjev sodelovali denimo kustosi in restavratorji, za posodabljanje zbirke in dostop do nje pa bi skrbeli informatiki. Direktorica meni, da bi pri tem lahko pomagale državne ustanove, ki pa imajo tudi same premalo ljudi in denarja. Škofovska konferenca za zdaj še nima odgovora, ali bi zbrane podatke poleg lastnikov lahko uporabljali tudi raziskovalci, konservatorji in širša javnost.

Priporočamo