Preverili smo tudi, kje je Slovenija v tem pogledu v evropskem merilu, ali je sedanji cenovni stampedo primerljiv s katerim obdobjem v preteklosti, se hrana v trgovinah draži bolj kot pri živilcih in bolj kot cene surovin pri kmetih, kolikšen delež izdatkov gospodinjstev za življenjske potrebščine predstavljajo živila …
Najbolj poskočile cene olja, sladkorja in mleka
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) se je hrana oktobra letos v primerjavi z istim lanskim mesecem podražila za 17,7 odstotka, daleč najbolj (za petino ali več) jedilno olje (za 52,8 odstotka), sladkor (47,2), sveže posneto mleko (36), maslo (33,7), moka in drugi izdelki iz žit (24,1), hrana za dojenčke (23,9), sveže polnomastno mleko (23,6), goveje in telečje meso (23,5), jajca (23,2), perutnina, sir in skuta (22,7), sveža zelenjava (20,9), kruh (20,7) …
Glede na to, da imamo kupci občutek, da so cenovni skoki še precej večji, smo Surs povprašali, kako so prišli do navedenih odstotkov. Pojasnili so, da gre v tem primeru za letni indeks, ki kaže spremembe cen v tekočem mesecu glede na isti mesec prejšnjega leta, in dodali, da uradno izračunana inflacija, to je indeks cen življenjskih potrebščin, ni nikoli enaka osebni, občuteni inflaciji, saj upošteva potrošnjo gospodinjstev za povprečnega uporabnika.
Surs meri tudi mnenje potrošnikov. Novembra je kazalnik gibanja cen v zadnjih dvanajstih mesecih dosegel najvišjo vrednost, odkar ga spremljajo. To kaže, da podražitve občuti čedalje več potrošnikov. Po drugi strani se zadnjega pol leta postopno znižuje vrednost kazalnika gibanja cen v prihodnjih dvanajstih mesecih. To pomeni, da se število potrošnikov, ki pričakujejo višjo stopnjo inflacije, zmanjšuje.
V izračun inflacije
okoli 70.000 cen
Vsi največji trgovci, ki pri prodaji hrane in brezalkoholnih pijač skupaj predstavljajo 75-odstotni tržni delež, državnemu statističnemu uradu vsak teden pošiljajo podatke o prodanih izdelkih (vseh, ki jih imajo na policah, ne le prehrambnih) za vse svoje prodajalne v Sloveniji. Ti podatki vsebujejo podrobne informacije o vsakem prodanem izdelku – njegovo trgovinsko številko, opis, prodano količino in prodajno vrednost. Surs pri izračunu inflacije ne upošteva vseh podatkov, ki jih prejme od trgovcev. Spremlja gibanje cen tistih izdelkov, ki gredo najbolj v prodajo. V izračunu inflacije za hrano, pijačo in tobak upošteva okoli 70.000 cen. V Sursu so nam tudi pojasnili, da so cene živil pri posameznem trgovcu v vseh njegov prodajalnah po državi enake. To pomeni, da kupca v Ljubljani enako živilo na polici istega trgovca stane ravno toliko kot na primer tistega v Metliki.
In kje je Slovenija z vidika prehranske cenovne norije v evropskem merilu? »V zlati sredini, odgovarja agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar in dodaja: »Nimamo urgentnih razmer.« Za primerjavo z drugimi evropskimi državami se uporablja harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin. Po oktobrskih podatkih evropskega statističnega urada Eurostat je bila letna rast cen hrane v Sloveniji 17,9-odstotna in v EU 17,8-odstotna. Smo pa očitno lahko srečni, ker ne živimo v sosednji Madžarski. Tam so cene hrane daleč najbolj poskočile – kar za 45,2 odstotka. Sledile so ji pribaltske države. Na Hrvaškem se je hrana podražila za dobro petino, v Avstriji za 14,5 odstotka in v Italiji za 13,8 odstotka.
Dramatični premiki cen
hrane so bili in bodo
Oktobra je bila letna inflacija v Sloveniji 9,9-odstotna, k rasti cen pa so največ prispevale podražitve hrane, goriva in energije. Samo podražitve hrane in brezalkoholnih pijač (skupaj za 17,2 odstotka) so letno inflacijo zvišale za 2,8 odstotne točke. V Sursu so nam na vprašanje, ali je draženje hrane v zadnjem letu primerljivo s preteklostjo, morda z obdobjem po uvedbi evra, odgovorili: »Da, lahko rečemo, da sta generatorja inflacije enaka. Tudi leto 2008 je zaznamovala visoka inflacija, ki je bila posledica svetovne rasti cen kmetijskih proizvodov, hrane in nafte. V letošnjem letu so k visoki inflaciji pomembno prispevali še dražja električna energija, plin in drugi energenti.«
Cene hrane so brzele navzgor tudi leta 2007. Na to so, tako kot letos, vplivale predvsem podivjane cene surovin na svetovnih trgih. Niso pa bile edini krivec. Takrat je agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec za naš časopis povedal: »Očitno je, da so spremembe cen spodbudili svetovni in lokalni trendi v ponudbi in povpraševanju, pomembno vplivajo tudi špekulacije ter raven konkurence v agroživilski verigi, ne smemo pa zanemariti niti vpliva sprememb temeljnih makroekonomskih kazalcev. Zakrivali bi si oči pred resnico, če v Sloveniji med vplive ne bi uvrstili tudi uvedbe evra. Koliko pripisati čemu, pa brez bolj poglobljenih empiričnih analiz ni mogoče oceniti. Kratkoročni, dramatični premiki cen hrane so se namreč dogajali že v preteklosti in se bodo tudi v prihodnje.« Erjavcu je pritrdil tudi kolega dr. Aleš Kuhar, ki je dejal: »Zaokroževanje cen ob uvedbi evra se je deloma poznalo tudi pri hrani. To je davek, ki so ga plačali vsi, ki so sprejeli evro.«
So podražitve pretirane
ali neupravičene?
Ob velikih podražitvah hrane leta 2007 je tedanji gospodarski minister Andrej Vizjak povabil na pogovor živilce in trgovce, saj je ugotovil, da so oboji cene nekaterih izdelkov zvišali bolj, kot bi jih smeli glede na podražitev osnovnih surovin. »Dobil sem nekaj podatkov Tuša, Mercatorja in živilcev. Iz marsikaterega je razvidno, da so si ob podražitvi osnovnih surovin domala vsi v tej verigi pri oblikovanju novih cen v absolutnem znesku dodali še kakšen odstotek,« je pred petnajstimi leti zaznal Vizjak. Se
to dogaja tudi ob tokratnih podražitvah, so povišanja maloprodajnih cen hrane upravičena ali nemara deležniki v prehranski verigi (kmetje, živilska industrija ali trgovci) pretiravajo in testirajo potrpežljivost in zmožnost potrošnikov?
V Sursu so pojasnili, da na višanje maloprodajnih cen hrane vplivajo tako cene surovin kot tudi inputov v kmetijstvu in stroški živilske industrije, vendar cene na trgovskih policah tem povišanjem ne sledijo takoj. To se zgodi s približno tri- do šestmesečnim časovnim zamikom. Septembra so bila denimo gnojila dvainpolkrat dražja kot pred letom dni, krmila za skoraj 40 odstotkov, energija in maziva za dobro tretjino … Podražili so se tudi rastlinski pridelki in živalski proizvodi. Cena žit je bila septembra letos za 54,3 odstotka višja kot lani v enakem mesecu, zelenjadnice so bile dražje za skoraj tretjino, krompir za slabo četrtino, povprečna cena mleka pri pridelovalcih pa se
je na letni ravni zvišala za 52,4 odstotka, na 0,51 evra za liter. Povprečna cena jajc se je dvignila za tretjino, prašičev za 32 odstotkov, živalskih proizvodov za skoraj 45 odstotkov, pravi uradna statistika.
Cene navijajo do maksimuma
Agrarni ekonomist Aleš Kuhar je poudaril, da tako kot vsi drugi tudi kmetje, živilska podjetja in trgovci cene navijejo do maksimuma, če jim trg to omogoča, omogoča pa jim zaradi fame. »Če so ljudje prepričani, da
se bo hrana dražila, se to tudi zgodi. Res je sicer, da so cene energentov nenormalno visoke, zato vsi v agroživilski verigi dražijo, ali so vse podražitve upravičene ali ne ter kdo draži bolj in kdo manj, pa je težko objektivno razsoditi,« je povedal Kuhar.
Po njegovi oceni je bilo letošnje poletje, kar zadeva cene kmetijskih surovin, za kmete zelo ugodno, saj so močno poskočile.
Sam je naredil izračun za mleko in ugotovil, da maloprodajne cene mlečnih izdelkov, torej mleka, jogurtov, skute in sira, niso toliko zrasle kot odkupne cene mleka. V povprečju, seveda. Za luknjičav sir slovenskega proizvajalca na primer tega namreč ni mogoče trditi. V svoji tovarniški prodajalni ga je še letošnje poletje prodajal po slabih šest evrov za kilogram, zdaj stane blizu deset evrov. Pri klasičnih trgovcih je kilogram njegovega sira prej stal okoli dvanajst evrov, zdaj je cena ponekod poskočila tudi na šestindvajset evrov.
Aleš Kuhar je leta 2011 opozarjal na slovenski fenomen presežnih podražitev. »Debelijo se trgovski pribitki, zato se podražitev maloprodajnih cen hrane ne pozna vzdolž vse agroživilske verige, torej pri kmetih in predelovalni industriji, ampak ostaja trgovcem,« je takrat opozoril Kuhar. Pri tokratnih podražitvah je zaznal opazno zadržanje stroškovnih sunkov navzdol po agroživilski verigi. Od avgusta lani so cene v kmetijstvu (brez sadja in zelenjave) zrasle bolj kot stroški, cene predelovalcev manj kot cene kmetov, vendar bolj kot cene na trgovskih policah. Na vprašanje, ali je kdo dražil tudi na zalogo, bi lahko po Kuharjevem mnenju objektivno odgovorili le s preračuni, ki pa terjajo veliko dela, zato to pristojnih v državnih pisarnah ne zanima.
