Mogočno se postavlja nad mestom, tako da je opazen že od daleč, ne glede na to, s katere strani pridete v Celje. Od daleč se zdi, kot da bi bile na grajskem vrhu pretežno razvaline, šele bližnji pogled pove, da gre za posebno kamnito gradnjo z debelimi zidovi in značilnima visokima stolpoma, palacijem in Friderikovim stolpom, ki sta med seboj povezana s pokritim hodnikom.
Celjski grad se najprej omenja v štirinajstem stoletju kot Purch Cylie, pozneje kot vest Cili, castrum Cilie. Že pred tem naj bi bilo na hribu grajsko poslopje. Prvotni grad je verjetno zgorel in propadel v bojih med gospodi Žovneškimi in Aufensteinovci. Prav Žovneški so po dedni pogodbi dobili grad leta 1334 in so v svojih letih bivanja trdnjavo na griču spreminjali v udobnejše stanovanjsko bivališče in uradno domovanje. Okoli leta 1400 so dodali štirinadstropni obrambni stolp in ga pozneje poimenovali Friderikov stolp. Na vzhodni strani dvorišča je bil velik trinadstropni stanovanjski stolp, na zahodnem delu pa prava stanovanjska stavba, kjer so bili prostori za ženske.
Skozi zgodovino je celjski grad doživljal burne spremembe tako v lastništvu kot tudi podobi. Viri pričajo, da ga je na začetku 19. stoletja kupil kmet Andrej Gorišek in začel grajsko kamenje uporabljati za kamnolom. Sredi stoletja je razvaline kupil štajerski guverner grof Wickenburg in jih dal v last štajerskim deželnim stanovom. Za razvaline se je leta 1871 začelo zanimati Olepševalno društvo, Celjsko muzejsko društvo pa je leta 1882 začelo prizadevanja za obnovo gradu, ki še vedno traja.
A to je le kratek izsek iz neverjetno bogate literature, ki se ukvarja s celjskim gradom, mestom spodaj in Celjani. »Res je, da se največ govori o času, ko so bili na gradu grofje Celjski, prej Žovneški. Celjski grad obsega kar devet tisoč kvadratnih metrov, njegova podoba pa se je spreminjala in večala s pomembnostjo grofov. Celjski so tu na začetku tudi živeli, a so se pozneje zaradi logistike preselili v mesto. Celjski grad je po površini res največji srednjeveški grad v Sloveniji, a to ne velja za bivalne prostore. Bil je reprezentativen obrambni grad, saj je bila to tudi njegova funkcija, strateško je zelo dobro postavljen. Spodaj je mesto Celje zraslo na ostankih Celeie,« nam o zgodovini gradu pripoveduje Uroš Mijošek, eden od mnogih, ki delajo na gradu kot vodniki. Zgodovino in sedanjost zelo dobro pozna, saj to počne že dobrih osemnajst let.
Med Celjskimi tudi trubadur
»Celjski, prej Žovneški, prihajajo iz Žovneka v bližini Braslovč. Žovneška gospoda je s svojo začetno skromno meddružinsko politiko začela oblikovati pomembne družinske pogodbe. Pozneje so to počeli spretno in široko v evropskem prostoru. Že dvesto let prej, preden so postali Celjski, so začeli neko skromno diplomacijo,« razlaga zgodovino grofov Celjskih Uroš Mijošek.
V obdobju, ko so se pojavili v Celju, so imeli v lasti štiri gradove. Bili so podjetni, za tiste čase tudi izobraženi in razgledani. Niti umetnost in ustvarjanje jim nista bila tuja. »Sam rad, ker se ukvarjam tudi z glasbeno produkcijo, vedno omenim enega od Žovneških, ki je bil celo neke vrste trubadur. Konrad Žovneški je namreč zabeležen celo v zgodovini, kar okoli 1300 njegovih pesmi je ostalo zapisanih. Ohranili so zelo spoštljiv odnos do rimskih ostalin, ki so jih našli v mestu, celo vzidavali so jih.«
Mijošek dodaja, da je bilo takrat mesto Celje zelo zanimivo za grofovske družine, saj je imelo več kot petnajst tisoč prebivalcev. »To je nekako velikost današnjih Jesenic ali kot imajo danes prebivalcev Slovenske Konjice in Slovenska Bistrica skupaj, toliko, kot jih ima Nova Gorica. Za tiste čase res veliko in pomembno mesto. Celjski so grad dobili po dedni pogodbi, ko so izumrli prejšnji lastniki Vovberžani. Žovneški so v Celje prišli leta 1333, a vse do leta 1400 ne moremo govoriti o izjemnem pomenu grofov Celjskih. Šele po tem prelomu pride obdobje, ko so se povsem razcveteli.«
Poroka kot zahvala
Morda je vmes posegla usoda, morda je šlo za njihovo sposobnost, junaštvo ali pa splet vseh teh značilnosti, a dejstvo je, da se je takrat začelo njihovo zlato obdobje. »V bitki pri Nikopolju je Herman II. Celjski rešil življenje Sigismundu Luksemburškemu, ogrskemu, hrvaškemu, rimsko-nemškemu in češkemu kralju. V zahvalo se je Sigismund poročil z Barbaro Celjsko, Hermanovo hčerjo. Barbara Celjska je v obdobju po letu 1400 postala nedvomno najpomembnejša ženska tistega obdobja, predvsem zaradi svojih političnih spretnosti. To obdobje, vse do leta 1436, je tudi najuspešnejše obdobje celjskih grofov,« pojasnjuje obdobje največje slave Celjskih Uroš Mijošek.
Dejstvo je, da so bili Celjski najprej grofje, šele po svojem zlatem obdobju so postali deželni knezi. »O Celjskih raje govorim kot o grofih, saj takrat govorimo o njihovem zlatem obdobju. Barbara je bila takrat tudi najbogatejša evropska ženska in je pomembno vplivala na evropsko politiko. Po tem obdobju Celjske kronajo za kneze v Pragi, tam je bil zagotovo Friderik Celjski, Herman pa kronanja morda celo ni dočakal, so pa bili Celjski knezi še približno dve desetletji. To je bil čas, ko je vse padlo na pleča Ulrika Celjskega, ki so ga potem ubili v Beogradu na Kalemegdanu. S tem je izumrl rod Celjskih po moški strani. Pomembno za to obdobje pa je, da smo s tem dobili svoje sodstvo in pravico do kovanja svojega denarja.«
Ljubezenska zgodba
Zgodba Friderika, Veronike Deseniške in Hermana je zagotovo neka posebnost v obdobju dinastije. »Vidimo elemente pristne ljubezni in grozne tragedije. Zgodba se je ohranila tako v ljudskem izročilu kot tudi v mnogih knjigah. Posebno v devetnajstem in dvajsetem stoletju je bilo o njih objavljenih veliko knjig. Znana pisateljska imena, Župančič, Jurčič, Aškerc, pozneje Bratko Kreft, so rada obujala to ljubezensko tragedijo v dramah in romanih. Ne samo ljubezen, impresionirala sta jih tudi izjemna politična moč in vpliv Hermana Celjskega, ki je vladal skoraj pol stoletja. Friderik v političnem smislu ni zapustil kakšnih dosežkov, precej več sta pomenila Herman in Ulrik. Je pa dejstvo, da je bil Friderik poročen z Elizabeto, Ulrikovo materjo. V tistem obdobju je bila Elizabeta bolna, kako je umrla, pa ne obstajajo dokazi. Možno je, da jo je Friderik res umoril, a to je posledica ljudskih govoric, dejstev pa ni,« razlaga Uroš Mijošek.
Kakor koli, zgodovina priča, da je bila Veronika nižja plemkinja, doma iz Desenića na Hrvaškem. Res je tudi, da sta bila s Friderikom ljubimca. A vendar… »O Veroniki lahko preberemo toliko zgodb, kot nam domišljija dopušča. Po drugi strani pa ni nobenih zgodovinskih dejstev. Veronika je zagotovo živela, kakšna in kdo je bila v resnici, tega ne vemo. Zgodbe govorijo o tem, da se je poročila s Friderikom, da je oče Herman nasprotoval sinovi ljubezni, da ga je dal zapreti v stolp, ki je po Frideriku dobil tudi ime, vse to je lahko resnica ali pa samo legenda. Tudi to, da jo je dal Herman utopiti na bližnjem gradu, je najmanj ena od sedmih ali osmih legend. Nekateri govorijo, da so jo dali zazidati celo na ptujskem gradu, drugi spet, da so jo vrgli čez pečine na Krvavicah, vse to je seveda nedokazljivo,« meni Uroš Mijošek.
A vendarle gre za neko slovensko inačico znamenite Shakespearove zgodbe o Romeu in Juliji. Drži tudi, da so pozneje zadnjega moškega potomca Ulrika Celjskega zahrbtno ubili v Beogradu na Kalemegdanu. »Ulrik je v trdnjavo vstopil brez vojske na pogovore z ogrskim plemičem Hunyadijem, ta pa je prišel s spremstvom in ga ubil. Šlo je za nasledstvo madžarskega prestola. Tako je po moški strani izumrla dinastija Celjskih. Po drugi strani je dejstvo, da se je linija Celjskih ohranila do danes po ženski strani prek Elizabete in Barbare. Vendar ženska linija v tistem času preprosto ni štela,« pove Mijošek.
Vitezi in grajske gospodične v živo
Tako se je končalo bleščeče zgodovinsko obdobje celjskega gradu in celjskih knezov. Pozneje zgodovina ne priča o kakšnih usodnih dogodkih, razen tistega, kar smo že zapisali. Danes pa v Celju na grad gledajo s povsem drugačnimi očmi. »Zadnjih dvajset let se kar premika, nekaj z evropskimi sredstvi, nekaj doda tudi država z javnimi deli. Še posebno smo veseli, da smo pred desetimi leti dobili tudi informativni turistični center s prostori, da je urejena infrastruktura, da imamo kavarno, igrala za otroke, da je notranjost grajskega prostora primerno urejena,« je s sedanjem stanjem gradu zadovoljen Uroš Mijošek.
V Celju, kjer se z zgodovino mesta in gradu zadnja leta intenzivno ukvarjajo, so ponosni, da jim je med zidove uspelo pripeljati tudi življenje. Ob sobotah in nedeljah na gradu prebivajo vitezi, princese, grajske gospodične. Takrat gre za pravcato malo mesto, saj med obiskovalci nemoteno počnejo svoje stvari. Gre predvsem za ljubiteljske skupine, ki polnijo te vsebine. Seveda se to dogaja v obdobju lepih in toplih mesecev, saj vitezi snega ne čistijo, ker se za njihov stan to ne spodobi. »Grad smo oživeli, v prostorih je mogoče videti nekaj oklepov, tiskarno, mučilne naprave, ki pa niso iz srednjega veka. Pa še en stolp nad Pelikanovo potjo, kjer je občasni razstavni prostor različnih umetnosti. Najbolj pomembno pa je ohranjeno mogočno obzidje. Ogromno stvari, ki so jih našli na gradu, je shranjenih v celjskem pokrajinskem muzeju. Meči, kovanci, pečnice, tudi lobanje celjskih grofov so tam.«
Grad je postal cilj mnogih turistov, Mijošek pravi, da jih je iz leta v leto več. »Največ prihajajo Avstrijci in Nemci, teh je konstantno več, zadnja leta je pravi naval Italijanov, Slovenci pa so tako in tako stalni gostje, recimo šolske skupine. Osemnajst let delam na gradu, a duhov nisem ne videl ne občutil. Seveda pa ni gradu, ki ne bi imel takih zgodb. Posebno Herman, Friderik in Veronika tako rekoč živijo z gradom in domišljijo. Roman Anne Wambrechtsamer Danes grofje Celjski in nikoli več, ki ga je napisala med obema vojnama, je povzročil pravo evforijo glede Celjskih, bil je večkrat ponatisnjen,« še pove Uroš Mijošek.
