Carmen Dobnik: Kot odvetnica se rada poravnavam, ker ocenjujem, da sodna veja oblasti ne deluje dobro

Ko sem se srečevala z njimi, mi je bilo vedno težko. Poslušala sem njihove zgodbe, v glavnem tragične. Najtežje je bilo, ko sem imela opravka s prvim dednim redom, torej s sinovi, hčerami in z vnuki, ki so v letih od 1945 do 1948 z bivšimi lastniki doživljali tiste težke čase. Šlo je za prisilne izselitve ljudi, ki so do takrat živeli v udobju in si nekaj ustvarili, potem so jim čez noč vse odvzeli in jih pregnali. Postali so tako rekoč berači.

Imela sem strašno željo pomagati tem ljudem, toda že po prvem letu veljavnosti zakona o denacionalizaciji (ZDen) smo naleteli na prve birokratske ovire. Sledile so neenakosti pri reševanju zahtevkov. Nekateri vidnejši predstavniki družbe, delno tudi takratne oblasti, so kmalu po uveljavitvi zakona dobili nazaj vse premoženje. To je pri drugih upravičencih povzročilo gnev, žalost in prvo razočaranje. Velik problem so bili tudi uradniki oziroma osebe, ki so reševale te zadeve. Med njimi so bili tudi mladi sodniki, ki niso imeli nikakršnih izkušenj. Po upravnih enotah so se z denacionalizacijo velikokrat ukvarjali ljudje, ki po izobrazbi niso bili pravniki. Spomnim se velikega denacionalizacijskega primera, nanašajočega se na vračanje delnic. Obravnavala ga je uradnica upravne enote nekje na deželi, ki deset let ni prišla nikamor, ker ni razumela, kaj je delnica. Takrat sem delala magisterij iz gospodarskega prava, zato sem ji poskušala pomagati. Prinašala sem ji literaturo in ji pojasnjevala, česar ni razumela. Štirinajst let smo se pogovarjali o tem, ali se delnice nekega podjetja vrnejo ali ne, potem je kar nenadoma začela iskati neke druge probleme, po moji presoji popolnoma neutemeljeno in neupravičeno. Iz pogovora z njenim načelnikom sem razbrala, da se je bala, da bo ob službo, ko bodo rešeni vsi denacionalizacijski zahtevki.

Res je. Če bi ostal nespremenjen, bi marsikatero zadevo rešili vsaj deset let prej. To velja tudi za primer Codelli. Če bi imeli do leta 1998 v rokah pravnomočne odločbe o vrnitvi premoženja, bi imeli vse rešeno. Toda postopki so se vlekli in s spremembo ZDen leta 1998 se je pri Codelliju izpostavil problem državljanstva. Do takrat je veljalo, da je bil denacionalizacijski upravičenec tisti, ki je imel v času nacionalizacije jugoslovansko državljanstvo. Po spremembi zakona smo morali dodatno dokazovati, da je imel tudi državljanstvo katere od republik avnojske Jugoslavije.

Codelli je bil do leta 1939 prijavljen v Sloveniji, potem je zaprosil za vpis v Čakovcu na Hrvaškem, vendar tam ni nikoli dobil tako imenovane domovnice, a so ga naši upravni organi kljub temu šteli za hrvaškega državljana, zato sem začela ta primer graditi na vzajemnosti, saj sem ocenila, da bomo po tej poti hitreje prišli do cilja. Nisem pa nikdar zapisala, da je bil Anton Codelli Hrvat. Vedno sem ponavljala: če ga že imate za Hrvata, pa naj bo.

Tega dejstva ni nikoli sprejela, a sem jo uspela prepričati, da pri denacionalizaciji ni pomembno, ali je bil njen ded Slovenec ali Hrvat, saj je v vsakem primeru upravičen do vračila odvzetega. Toda vzajemnost so pri nas začeli priznavati šele leta 2013. Codellijevi so do spremembe ZDen leta 1998 nekaj premoženja dobili nazaj, potem so jim vloge zaradi pomanjkanja državljanstva zavračali. Danes žal nimam pravnega sredstva, da bi lahko te postopke ponovno odprla.

Zaradi spreminjanja ZDen smo tudi v primeru denacionalizacije Kodeljevega po šestindvajsetih letih še vedno praktično na začetku. Pred kratkim je ministrstvo za kulturo sicer izdalo majhno delno odločbo z razmeroma nizko odškodnino za pristavo gradu Kodeljevo, toda glavne zadeve – denacionalizacije graščine in kapelice – se sploh še ni lotilo. Je pa pozitivno to, da iz te odločbe izhaja, da Codellijevo državljanstvo ni več sporno, da je priznana vzajemnost in da je Codelli denacionalizacijski upravičenec, kar pomeni, da ni mogel dobiti odškodnine od tuje države. To je velik plus. Toda ko se bodo začeli ukvarjati z višino odškodnine, se bo ta primer vlekel vsaj še nadaljnji dve do tri leta. Mi smo se sicer pripravljeni poravnati, a za to potrebujemo sogovornika na drugi strani. Kot odvetnica se rada poravnavam, ker ocenjujem, da sodna veja oblasti ne deluje dobro.

Ne. Državno odvetništvo se ne poravnava, ker nihče ne želi prevzeti odgovornosti. Pustijo, da zadeve do konca tečejo po formalni poti, četudi je to za državo velikokrat slabše. Na koncu rečejo: sodišče je tako odločilo, jaz nisem nič kriv. Z državnim odvetništvom smo se poravnali v enem samem denacionalizacijskem primeru, ki sem ga zastopala. In še tam smo se usklajevali leto dni.

Njegov predhodnik SOD se je vedno pravdal do konca. To prakso nadaljuje tudi SDH. Toda ocenjujem, da bi moral SDH zdaj, ko imamo obsežno sodno prakso, ko je rešenih ogromno primerov, v poravnave, namesto da se pritožuje na izdane odločbe upravnih organov. Prepričana sem, da bi bilo to za državo ceneje, saj bi vsak upravičenec po 26 letih popustil in vzel, kolikor hitro bi lahko dobil.

Zadnjih osem let pišem vloge z isto vsebino, stokrat ponavljamo eno in isto ter uradnike prosimo, naj končno odločijo. Kakor koli, tudi če vlogo zavrnejo, samo da odločijo, da lahko začnemo uveljavljati še druga pravna sredstva. Toda ponekod so v upravnih organih zaposleni ljudje, ki nimajo sposobnosti odločanja. Nimam sicer občutka, da bi šlo za zaroto, da Codellijevim zato ne vračajo premoženja, čutim pa nesposobnost uradnikov. Problem sta tudi razdrobljeno odločanje o posameznem primeru in kontradiktornost med posameznimi državnimi organi. Upravna enota Ljubljana v primeru Codellija na primer ne priznava vzajemnosti glede državljanstva, čeprav sta dva druga upravna organa (ministrstvo za okolje in prostor ter ministrstvo za kulturo) vzajemnost že priznala. Tudi upravna enota je država v državi, kar je katastrofa. Problem je tudi neusklajenost stališč posameznih ministrstev. Ko smo leta 2012 dobili potrdilo ministrstva za pravosodje, da gre pri denacionalizaciji za vzajemnost med Slovenijo in Hrvaško, smo prenehali dokazovati, da je bil Codelli velik Slovenec. Toda potem je drugo ministrstvo, za javno upravo, trdilo, da vzajemnosti ni. Tudi SDH je del države, pa se bojuje proti vzajemnosti. Imamo torej sodno vejo oblasti, upravne organe, SDH… Vsi so tako rekoč iz istega gnezda, a so v primeru denacionalizacije vsak na svojem bregu.

Je, saj so se pojavili vsi možni problemi. Najprej je bilo vprašanje lojalnosti. Moj predhodnik se je osem let trudil dokazati Codellijevo lojalnost Sloveniji. V začetku so mu celo očitali, da je bil nemčur, ker se je leta 1945 preselil v Švico, potem ko je tukaj vse izgubil. V arhivu smo dobili številna dokazila, da je ves čas živel v Ljubljani in z Ljubljano, tudi račune, kako je plačeval gorivo za avto, dokazila o plačilu davkov in nekih drugih stroškov. Poleg tega je živel v graščini in so ga vsi poznali. Upravičenci so menili, da smo odvetniki popolnoma nesposobni, ker ne moremo upravnega organa ob gori dokumentov in dokazov prepričati, da je bil Anton Codelli lojalen Sloveniji in da je živel tukaj. Imam dva stolpiča dokumentov v povezavi z njim in vsak je visok 1,2 metra.

Imela sem še nekaj drugih tragičnih primerov, v katerih so denacionalizacijski zahtevek zavrnili zaradi pomanjkanja državljanstva. Eden od upravičencev je bil rojen pri Novi Gorici, slovenskim staršem, imel je slovenske otroke. Leta 1945 so ga kolonizirali v Vršac v Srbiji. Na datum, ki je bil po zakonu merodajen za priznanje slovenskega državljanstva, je bil v občinsko knjigo vpisan v Vršacu, zato je štelo, da je srbski državljan. In ker med Srbijo in Slovenijo pri denacionalizaciji ni vzajemnosti, je ostal brez vsega. Šli smo do ustavnega sodišča, na evropsko pa dediči niso več zmogli iti. Vmes je minilo dvajset let, medtem so se postarali in obupali… Imela sem tudi primer gospe, rojene v Sloveniji. Tukaj je živela do leta 1945. Takrat je zbolela, in ker je hči živela na Hrvaškem, jo je nepokretno vzela k sebi. Pet mesecev pozneje je gospa tam umrla in šteli so jo za Hrvatico. Tudi pri njej nismo dobili nazaj ničesar. Denacionalizacijski zahtevek je bil zavrnjen zaradi pomanjkanja državljanstva.

Ostali so sicer zahtevni primeri, vendar mislim, da nobena stvar v pravu ne more biti tako težka, da ne bi bilo mogoče sprejeti neke logične in tudi pravične odločitve. Če uradnik v šestindvajsetih letih ne zna rešiti nekega pravnega vprašanja, ga je pač treba zamenjati. Država bi morala poleg tega sprejeti dekret, da se preostali denacionalizacijski zahtevki obravnavajo prednostno, poenotiti je treba tudi sodno prakso.