Branko Grims je v slovenski politiki prisoten od začetkov samostojne države. Rojen je bil leta 1962 v Kranju, po izobrazbi je geolog in politolog. Bil je član prve demokratično izvoljene skupščine RS, državni svetnik, od leta 2004 do 2024 poslanec SDS v državnem zboru, nato pa evropski poslanec. V domači politiki se je uveljavil kot eden najprepoznavnejših predstavnikov SDS, zlasti pri temah medijev, migracij, varnosti in evropske politike.
Njegov politični slog je praviloma izrazito polemičen. Pogosto izhaja iz opozoril pred ogroženostjo države, tradicije, varnosti ali evropske civilizacije. Včasih so v središču njegove kritike mediji, drugič migranti, tretjič levica, nevladne organizacije ali evropske institucije. Takšen slog mu je prinesel prepoznavnost in podporo dela volilnega telesa, hkrati pa številne kritike, da politične razprave pogosto zaostruje do (čezmerne) skrajnosti.
Ena najbolj odmevnih epizod njegove politične kariere je zagotovo izjava o črnem panterju. Leta 2018 je na okrogli mizi o migracijah dejal, da je govorjenje o segrevanju Zemlje velika laž, saj naj bi se Zemlja v resnici ohlajala. Kot dokaz je omenil črnega panterja, domneven simbol Karantanije, ki naj bi izumrl zato, ker je bil navajen na toplejše podnebje. Izjava je sprožila številne odzive in posmehljive komentarje, hkrati pa postala eden najbolj prepoznavnih primerov njegovega javnega nastopanja, v katerem politična poanta pogosto prevlada nad strokovno razlago.
Svoboda govora na preizkušnji
Podoben razkorak med velikimi načeli in politično prakso se kaže v njegovem odnosu do medijev. Grims se pogosto predstavlja kot zagovornik svobode govora, vendar je bil eden njegovih najbolj znanih spopadov z mediji prav sodni spor zaradi satire. Leta 2011 je Mladina v satirični rubriki objavila primerjavo njegove družinske fotografije s fotografijo družine nacističnega propagandista Josepha Goebbelsa. Šlo je za ostro in provokativno kritiko njegove politične uporabe družine in tradicionalnih vrednot. Grims se je odzval s tožbami. Spor se je vlekel več kot desetletje, Evropsko sodišče za človekove pravice pa je na koncu presodilo, da je Slovenija Mladini kršila pravico do svobode izražanja.
Mediji so bili sicer ena stalnih tem njegove politične kariere. Leta 2005 je bil med najvidnejšimi zagovorniki novega zakona o RTV Slovenija. Tedanja oblast ga je predstavljala kot ureditev javnega zavoda, kritiki pa kot poskus političnega vplivanja na javno radiotelevizijo. Tudi tu se je pokazala stalnica Grimsovega jezika: sam je govoril o odpravljanju neravnotežij in vpliva starih centrov moči, nasprotniki pa so v istih potezah videli podrejanje institucij oblasti. Ta napetost med sklicevanjem na svobodo govora in ostrim odnosom do medijev se ponavlja skozi njegovo celotno politično pot. Grims javni prostor pogosto razume kot prostor konflikta, ne kot prostor iskanja soglasja. Mediji v tem okviru niso predvsem nadzorniki oblasti, temveč akterji, s katerimi je v stalnem političnem sporu.
Od domačih bitk do Bruslja
Podoben način nastopanja je Grims prenesel v evropski parlament. Pri migracijah je uporabljal pojem remigracija, ki je v evropski skrajni desnici že dolgo več kot zgolj tehnična beseda za vračanje ljudi brez pravice do bivanja. V njegovih nastopih migracije niso predvsem zapleteno vprašanje meja, azila, dela in varnosti, ampak preizkus, ali se Evropa še zna braniti. Tak okvir mu je politično domač: tudi v Bruslju je iskal jasne delitve, ne počasnega usklajevanja.
Zato se v evropskem parlamentu ni pomaknil proti sredini, temveč proti tistemu delu desnice, ki bi rad porušil dolgoletno zadržanost EPP do sodelovanja s skrajno desnimi skupinami. Podpisal je pobudo za nezaupnico evropski komisiji Ursule von der Leyen, čeprav prihaja iz iste politične družine. Udeležil se je tudi dogodka o desni večini v evropskem parlamentu, na katerem so sodelovali predstavniki skrajno desnih skupin. V EPP so to razumeli kot prestopanje meja, ki jih skupina še želi ohraniti. V ta niz sodi tudi njegova pobuda, da bi Elon Musk prejel Nobelovo nagrado za mir. Grims ga je predstavil kot branilca svobode govora, čeprav je Muskovo omrežje X že dolgo predmet polemik o političnem vplivu, moderiranju vsebin in širjenju skrajnih stališč.
Prav zato napovedana izključitev iz EPP ni samo epizoda iz bruseljskega zakulisja, ampak tudi trenutek, ki razkrije kontinuiteto njegovega političnega sloga. Grims je skozi leta gradil prepoznavnost z ostrimi delitvami, velikimi opozorili in pripravljenostjo, da gre dlje od večine. To mu je doma prineslo vidnost, v evropskem prostoru pa ga je postopoma oddaljilo od političnega okolja, v katerem je formalno deloval.
Branko Grims je politik premočrtnih razlag, velikih besed in mejnih idej. V politiki, ki je pogosto polna izmikanja, je prav v tem našel svojo moč: nikoli ni nastopal kot človek dvomov, temveč vedno kot človek gotovosti. Tudi takrat, ko so bile te gotovosti težko dokazljive, pretirane ali napačne, jih je izrekal z enako samozavestjo. Zato je postal prepoznaven, uporaben za stranko in privlačen za del volilnega telesa, ki v politiki ne išče nians, ampak spopad. A ta drža ima svojo ceno. Kdor vsako vprašanje spremeni v bitko in vsakega nasprotnika v grožnjo, prej ali slej ostane ujet v lastni logiki konflikta. Grimsova pot od domačih medijskih vojn do evropskih sporov kaže politika, ki meje redko razume kot opozorilo. Pogosteje jih razume kot vabilo. Prav zato napovedana izključitev iz EPP ni odklon, ampak logičen sklep.
