Udeležba je bila prav neverjetna; mnogo ljudi je moralo stati. Videl sem same znane obraze, prevladovale so zgoraj pleše, izjemoma sračja gnezda, spodaj pa bele brade. Še najbolj za pogledat je bil moj sosed na polički, kjer sem sedel, tudi sivolasi Pavle Gantar (1949), pa to, mislim, zato, ker je bil gladko obrit in lepo pristrižen. Doma sem Bernardo, ki je namesto na malico zavila z MZZ k nam, vprašal, ali sem tudi jaz na pogled videti enako moder in star. Prikimala je, in ona nikoli ne laže. O tem mi velja še razmisliti.
Taka je torej na pogled Jaševa in moja »generacija častivrednih izgubljenih iluzij«, rojena okoli leta 1950.
* * *
Zakaj sem jo krstil za takšno? Bili smo udeleženci študentskega gibanja, odmevov pariške pomladi 1968, mnogi kot komsomolci-idealisti, drugi kot anarholiberalci, oboji pa pravilno prepričani, da je svet na pragu sprememb, a tudi v zmoti, da na boljše. Izkušnja z zasedbo Filozofske v začetku 1970. let nas je tako poparila, da smo se povečini umaknili iz politike v individualizem. Nismo osvojili nobenega od običajnih generacijskih ciljev – kulturniških revij in koritarskih založb in humanističnih kateder – med nami ne boste našli sazujevca – nismo si držali ravbarskih in tudi ne tulili s tropom. Postali smo osamelci, viharniki, korenine. Ker se držimo zase, je človek presenečen, ko se kdaj vsi puklasti in s pastirskimi bradami in pričeskami vaških starost zberemo kot na rej pod lipo.
Že naslednja generacija za nami – Janševa, Bavčarjeva – ki je spočetka prav tako še temeljila v socializmu, kot je trdila, celo v izvirno proletarskem boljševizmu in podobnih izmih, se je pozneje brez pomislekov preoblekla in izvedla pohod skozi institucije na oblast. Eh, no. Tudi oni imajo zdaj starostne tegobe, ko jim razne bolezni branijo pred sodnike.
Spodleteli »maj 1968« nas je tako ohromil, da nismo zmogli niti tistega minimuma, ki ga mora storiti zase vsaka generacija – postaviti obeležja za preminulimi brati svetniki. Moral je priti nov mlad junak, da se je lotil tega dela. Miklavž Komelj, rojen dvajset let za nami, zdaj namenja svojo energijo in čas izkopavanju pozabljenih – na pamet naj naštejem njegova junaštva te vrste v zvezi z Vojkom Gorjanom (1949–1975), Juretom Detelo (1951–1992), zdaj še z Jašo (1951–2011). Izbral in uredil in revalviral je tako Detelove prozne Orfične dokumente (2011) in Zbrane pesmi 1 in 2 (2018), Gorjanov Planetarium (2013), zdaj je uredil Jaševe zbrane pesmi.
* * *
Predstavitve sem se udeležil z veseljem in vznemirjenjem, saj se leta 2011 nisem udeležil Jaševega pogreba. Prebival sem v Lizboni, daleč mi je bila Ljubljana. V svojem cinizmu, po katerem sem se že zmlada razlikoval od Jaše, sem tedaj v dnevnik napisal: »Ne bom hodil za pogrebom človeka, ki ne pojde za mojim,« a v resnici mi ni bilo lahko. V zapoznelo opravičilo lahko navedem, da sem na dan pogreba izstopil iz Društva slovenskih pisateljev; resda v zvezi z drugo rečjo, vseeno pa sem čutil, da me je z impulzivno nepopustljivostjo takrat obsedel prav Jaškov duh.
Bila sva prijatelja več kot pol stoletja (1958–2011), iskrena in prisrčna, čeprav nazorsko in osebnostno in po življenjskem slogu zelo vsaksebi. On je bil še sploh v mladosti naiven, jaz ciničen; on dobrosrčen, jaz samoseben; on iskren, jaz potuljen; on čil, jaz simulant; on zaupljivec, jaz dvomljivec; on strasten, jaz inhibiran; on lepotec, jaz špeglar; on spodoben, jaz že v petem razredu kadilec in pivec (tisto tretje pa je žal umanjkalo); on iskren v najbolj avtentičnem smislu, namreč tako, da je svoje besede podpiral z dejanji, jaz blefer, ki je sam sebe še tja v Kristusova leta slepil s konfabulacijami, požegnanimi s statusom literature. Res pa se je zgodnji razkroj pri meni obnesel pozneje, saj sem imel toliko več časa, da sem se lahko iskal.
O najinem skupnem otroštvu sem še več napisal v svojem nekrologu Stric Čiro (Objektiv, 1. 9. 2018), pa ne bi tu pretiraval.
Jašota je bila ena sama življenjska radost, ki se je izlivala v zanesenjaštvo, altruizem in politično akcijo. Imel je silnega, a na srečo dobrega očeta in je kar prekipeval od nezavedne potrebe, da bi se meril z njim – gotovo od tod izbira zanimanj, ki so se tako zelo prekrivala s Čirotovimi. Celo jezik, iz katerega je najraje – pa dobro – prevajal, je bil italijanščina, iz katere je toliko prevedel že Ciril.
Mene je zaposlovalo podobno merjenje z mojim očetom Janezom; najbrž sin brez tega niti ne more zares odrasti. Čudno je gledati takole nazaj in videti, kako zelo nujno je bilo, da začneva vsak zase v škornjih očetov – ne le kar se tiče poklica, pesniškega, pisateljskega, prevajalskega, uredniškega, ampak tudi glede politične podstati – jaz s sumljivim pedigrejem kocbekovca, Jaša s pedigrejem borčevskega in celo cekajevskega potomca. Nikogar ne moreš prekositi, če še pred startom odtavaš s stadiona. A Jaša si je v nasprotju z očetom tu zlahka nabiral kartone. Kot urednik Pisanega sveta, mladinskega programa slovenske RTV (1979–1983), je na primer dosegel državni rekord v številu oddaj, ki so romale v bunker (in so še tam!).
Zato so bile krivične razne pripombe, ki so ga spremljale pod komunizmom, češ da je papirnati rogovilež, ki ga varuje senca padišaha Cirila.
* * *
Imel sem ga rad z neposrednostjo, ki jo omogočajo otroška leta. Kot sin primorskih staršev je bil po naravi in vzgoji bolj sproščen od mene, užival pa je tudi več svobode kot jaz, ki sem odraščal pod vselej zaskrbljeno materjo. Jaša je bil žrebe, jaz tele. Še danes si lahko prikličem, če zaprem oči, pred oči Titovo cesto iz leta 1961, po kateri tečeva v kino Vič, gledat Alberta Sordija v Kam s truplom (Crimen), pa se mi prvič posreči, da s prsti iztegnjene desnice v skoku dosežem spodnji trikotnik izveska mlečne restavracije s podobo Lučke malo pred pasažo Evrope. A nič ni bilo z rekordom – Jaša, ki je tekel pred mano, ga je postavil nekaj sekund prej.
Vedno je bilo tako, da sem šel, otovorjen z materinimi nasveti in svarili glede preprijaznih stricev in črnih psov, s Cankarjeve po Župančičevi najprej k njemu na Vošnjakovo – od tam pa sva lahko prosto hodila po svoje.
Njegova organska neugnanost se je izražala na vse mogoče načine. V šestem razredu je najprej izposloval, da ga je razredničarka Matičetova presedla za hrbet tedanje simpatije Dunje, tej pa naslednji dan s škarjami odstrigel kitko pšeničnih las. To mu sicer ni pridobilo njenega srca, a jaz sem zavidal tej drznosti.
Za polni status romantičnega junaka mu je manjkala samo byronska temačna črta. Prav zato, ker je bil poštenjakar, ker se ni nikoli zlagal in ker se je zavzemal za svetle cilje, sem začel, kakor sem sam tonil v razvrat, gledati nanj zviška kot na naivneža – vsaj v šestem razredu že zagotovo, ko mi je simulantu sam od sebe prepisoval tekočo snov in celo pisal domače naloge, medtem ko sem s klapo špricašev iz sosednjega C-razreda pohajkoval po Ljubljani.
Po koncu osnovne šole se je kot latinist skupaj z večino razreda vpisal na klasično Šubičko, jaz pa, ki me je že prej zvleklo med realkaste cejevce, nisem šel niti delat popravnega iz latinščine in sem kot faliranec šel po svoje na poljansko gimnazijo. V srednji šoli je bilo moje razmerje do Jašota že kar cinično. Komunistična zveza mu je zgodaj podelila rdečo knjižico (a kar kmalu tudi rdeči karton). Ko je leta 1965 prišel James Bond (Goldfinger), je Jaša pred premiero organiziral s sošolci in sošolkami delitev protestnih letakov. Jaz sem, ko sem se rinil mimo teh bebcev v dvorano kina Komuna, v nasmešku vihal prezirljivo ustnico, a danes sem, evo, glede Bonda na skupnem okopu s feministkami.
* * *
Kakorkoli, tedaj sem imel njega in njegove sošolce na Šubički za totalne čudake – z izjemo Uroša Kalčiča, ki mi je bil napol čudak napol genij.
Ravno z Urošem menda sva nekoč prilezla na hrib Sv. Jakoba nad Katarino in tam zasačila Jašo in Jureta Detelo in še dva, tri njune razredne pajdaše, ko so se ravno šli igro »švrk švrk«. Nastavil si golo stegno, da te je protiigralec usekal z leskovko ali porajkljem, kot nagrado za potrpljenje, če nisi javknil, pa si ga lahko v zameno švrknil nazaj. O, užitki milega za drago! Ne vem, ali so se temu razvedrilu vdajali še kdaj prej ali pozneje. Početje se mi zdi povsem priporočljivo za peti, šesti razred osnovne šole, gotovo tudi za kak višji angleški internat – gotovo si je mogoče takole krepiti značaj – ne pa več za tretji razred klasične gimnazije. Sicer pa sem bil čudak tudi jaz, le da sem to prikrival.
Vseeno pa sem se vseskozi zavedal, kako brihten je Jaša. Bil je edini med meni znanimi ljudmi, ki je uspešno reševal Delove praznične križanke na ta način, da je najprej prečečkal vse vodoravne iztočnice in potem izpolnjeval gesla le navpično. To vem, ker sem se enako igračkal tudi sam – a jaz sem goljufal, saj sem likovne namige reševal v obeh smereh.
O svojih dobrih delih praviloma ni govoril – niti med prijatelji ne. Kaj šele, da bi se hvalil z njimi. Nekatera mi je razkrilo le muhasto naključje. Darovanje kože s stegna – ležala sta po posegu na intenzivni negi skupaj z nesrečnim fantom, ki se je kmalu po »praški plamenici« Janu Palachu zažgal pred Petričkom, a se mu sploh ni razkril kot darovalec. To sem izvedel leta pozneje od menda sotekača, s katerim sem med nekim maratonom pokramljal – vedel je za najino prijateljstvo in se mi predstavil kot njun cimer na plastiki.
Da je Jaša redno dajal kri, vem samo zato, ker mi je nekoč, ko se je nekdo v časopisu jajcal, ker ni dobil značke za, ne vem, petkratno dajanje krvi, Jaša tlesknil z jezikom, češ mnogo hrupa za nič. Zbodel sem ga, češ kaj se pa ti oglašaš? Izkazalo se je, da je (do takrat) natihoma daroval kri že več kot petdesetkrat.
Kot prostovoljni gasilec si je trajno poškodoval hrbet, ker je pri premeščanju nekakšne brizgalne z dere vztrajal in na eni strani čisto sam držal spodrkli del mašine, medtem ko so drugi pred nevarnostjo odskočili na varno.
Njegovo življenje je bilo polno takihle vrlin in junaštev in dobrote, ki sama sebe poplača. Ali pa vendarle bolj drži tisto drugo reklo, češ da je sirota?
* * *
Sredi 1980. let sem sam postal bolj odgovoren do drugih in sebe, bolj angažiran, pa sva se spet veliko družila, največ kot sourednika pri reviji Problemi. Jaz sem urejal literarno plat, Jaša publicistično in esejistično. Tudi tu se je zelo izpostavljal, ko je bil voljan objavljati disidentske tekste, ki so se jih drugje s križem (in kladivom in srpom) otepali. Janez Janša, pripadnik moralno izgubljene generacije, v Premikih insinuira, da je bil Jaša udbovec. Zakaj? Ker mu je ta tedaj pomagal pri zbiranju gradiva in objavi članka, v katerem se je Janša zavzel za enakopravno rabo slovenščine v JLA. »Šele potem, ko so me napadali z vseh strani in ko so generali zahtevali kazenski pregon,« piše Janez Janša, »sem se vprašal, kako to, da Jaša, ki se mnogo bolj od mene spozna na slovenščino, ni sam napisal tistega članka.« Hm, zakaj pa ni potem Janševega Noriškega kraljestva napisal raje kar njegov soimenjak Janez J. Švajncer, ki se mnogo bolj od Janše spozna na zgodovinsko konfabuliranje? (Kratica J. v imenu pomeni, mislim, »Janšev«.)
Jaša je tovrstne napade in podtikanja prenašal s potrpežljivostjo fatalista, a vselej si je dovolil govoriti, kar je iskreno mislil.
Že prej, na začetku 1970. let, je, ko je neki član tedaj avantgardnega Gledališča Pupilije Ferkeverk na odru obredno odrezal živi kuri glavo in pustil, da ji odteče kri, vstal in s pozdravom »Smrt fašizmu!« zapustil gledališče. Če se prav spomnim, je podoben komentar uporabil pozneje na nekem zasedanju državnega zbora, katerega poslanec je bil, pa so se nad tem kolegi poslanci grozno škandalizirali – kot se zdaj njihovi nasledniki nad vrnjeno šunkenžemljo človeka, ki je zabredel v politiko, se zavedel, v kakšni družbi se je znašel, in si izbral eleganten in ekspresen izhod ven v normalen svet. Nasploh so poslanci predvsem prvega sklica, ki je bil infantilno demosovski, malo marali za Jašo. Demosovec Franček Rudolf mi je mehanizem funkcioniranja te averzije tedaj pojasnil takole: »Jaša je pameten in ima vedno prav – in če ta podpre kak predlog, potem ga skupščina avtomatično zavrne.«
Čeprav sva med zasedbo FF nastopala z zelo različnih pozicij – jaz sem se skupaj z Matjažem Kocbekom oklical za revolucionarnega intimista, Jaša pa je v organizacijskem odboru nastavljal glavo na realno tnalo – sva se rada družila. Na fotografijah, ki so zadnje čase na ogled v raznih spominskih objavah na https://www.rtvslo.si/1968/spomini, marsikje stojim na njegovi levi, kot da bi mu bil osebni Trocki. Pa mu nisem bil, in tudi Jaša ni bil Lenin, ne glede na prislovično leninsko čepico z rdečo zvezdo. V njem ni bilo nič makiavelijevskega.
* * *
Kolikor pa je bilo v njem Don Kihota, je počasi le spoznaval, da se za mlini na veter skriva še kaj. Povedal mi je takrat, da je v odboru vsaj polovica udbovskih prisluškovalcev. (Ti so pozneje postali prislužkovalci v raznih ustanovah.) »Predlagal sem, da naj govorimo, ne da bi se menili zanje – kot da jih ni – to je namreč edina možnost, da se drugi lahko kaj zmenimo.«
Kakšen je bil kot pesnik, o tem ne vem povedati nič. Nerimane poezije načeloma ne berem, ne zanima in ne gane me. Najbrž nisem kaka izjema – vsaj pri nas drži, da se tisti, ki pišemo, ne beremo med sabo. Pred slabim mesecem sem z začudenjem izvedel, da je sedanji predsednik Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer, ki je celih sedem let mlajši od mene, objavil meni nepredstavljivih 15 pesniških zbirk, 11 zbirk proze, 10 romanov, 28 dram, 3 zbirke esejev itn. Poleg tega je še ves čas režiral in najbrž celo tudi živel kaj. Od vsega njegovega nisem, da povem po pravici, prebral ali slišal ali videl niti besedice (razen posrečenega letošnjega govora za Prešernov večer), in prepričan sem, da lahko enako reče on o mojem pisanju in nastopanju. Vsaj v tem pogledu smo slovenski pisatelji drug drugemu fatalisti.
Z izjemo Miklavža Komelja, seveda; ta prebere vse, čast in hura mu.
Ha, zdaj sem se pa le spomnil ene Jaševe pesmi, za katero dajem roko v ogenj.
Kdaj se je že poročil? Zgodaj, celo pred mano, ki sem 14 dni starejši… torej leta 1972. S Štefko Lukič, katere priimek je privzel – ste slišale? – sta se nastanila na Koprski in tam sem se potem občasno oglašal. Obiski so bili prijetni tudi zato, ker je bil Jaša, resda z zamudo, pa vendar, spoznal slasti alkoholnega opoja. Bil je enako gostoljuben do mene, kot sta bila leta poprej Ciril in Veronika, le da me je namesto s pršutom gostil s teranom.
Nekoč sem se oglasil pri njem in ga zalotil, kako ves razvnet z lepilnim trakom lepi po stenah, zavesah, oknih, vratih listke različnih velikosti. Na vsakem je bila zapisana povečini po ena beseda – Štefkino ime, tako v izvirni obliki kot v izpeljankah, recimo, ne vem, Štefuc, Štefička, Štefkica, Štefanija, Štefančkica, Štefucka-Mucka, Štefantazija itd. Vmes so bili posuti še lističi z okrasnimi pridevniki vseh vrst in sort: pač razne ljubkovalnice, mucice, sončki itd. In s srčki, morda nakracanimi kar s Štefkino šminko. Bilo je po mojem spominu in oceni vsaj sto takih listkov. Štefka je bila odpotovala k svojim, imela se je vrniti pozneje zvečer, pa ji je hotel prirediti sprejem, kakršnega si je ženska njegovega življenja po pravici zaslužila.
Nisem bil prepričan, da bo znala ceniti njegovo pozornost, in ko se je približala ura njenega prihoda, sem brž le še pomil in pospravil svoj kozarec – take malenkostne geste so v tistih časih znale odvrniti vihar – in se poslovil.
Nekaj dni zatem sem ga srečal v mestu; zdel se mi je nekako razmišljen. »Kaj se je zgodilo?« sem vprašal. »A je v zvezi s tvojo proslavo? Oziroma razstavo? Če ni bil hepening?«
»Ja, imaš prav, bil je hepening – prisilila me je, da sem še isto noč vse papirčke odlepil in odnesel v smetnjak.«
Vseeno mislim, da prepričljivejše konceptualistične ljubezenske izpovedi ni spesnil nihče.
Pesnik je torej bil, ni pa znal ravno peti; posluh je imel tak, da bi ga bilo že zaradi tega treba kdaj pa kdaj malo zapreti, da si odpočijemo ušesa. Včasih sem zato rekel, da je revolucionar postal samo zato, da bi lahko v zboru prepeval Avanti popolo, bandiera rossa, to zanosno, kričavo in nasploh neužitno budnico, ki v svojem hrušču uspešno skrije še takšno fušasto pritegovanje.
V desetletju pred razpadom Jugoslavije je Jaša veliko objavljal pod psevdonimom Džuli Šviga (kar je anagram Stalinovega dejanskega priimka Džugašvili). Kolumne so izhajale redno v Mladininem Rdečem kotičku, pisala pa naj bi jih razredno zavedna zaskrbljena občanka, ki je prav z zagrizenostjo, s katero je odobravajoče ploskala trdi partijski liniji, mimogrede razkrivala senčne plati lažnega samoupravljanja. Dramaturška bravura je omogočala stalinistki Džuli izreči vse tisto, česar tedanja cenzura nikakor ne bi dovolila. Včeraj sem prebral Zdravčev izbor teh kolumn in sem se sijajno zabaval. Jaz bi jih predpisal za obvezno čtivo, če ne kar kot zgodovinski učbenik.
* * *
Po osamosvojitvi Slovenije so hitro odpadale še zadnje iluzije. V dnevniku imam zapisano, da mi je že spomladi 1992 potožil: »V politiki mi je edino veselje le še, če mi uspe popraviti kako krivico…«
Življenje ga je hočeš nočeš tesalo. Istega leta sem ga pod Šmarno goro prvič v življenju videl v gvantu, pripravljal se je, da nastopi položaj veleposlanika v Bruslju. Da bi Jaša – ta drugi Boris Dvornik iz Na gori raste zelen bor! – kdaj nosil smoking in lento in kokardo, misel na to nemogočost me je potem še nekaj noči zbujala prepotenega.
Sredi 1990. let se je začel iz Bruslja oglašati kot »Fatalist Jakob«, spet v Mladini, a tokrat bolj stvaren, opirajoč se na univerzalno znanje in diplomatske tračarije. Ta besedila lepo razkrivajo resnico, da nismo Slovenci edini lopovi. A pisanje je tudi bolj umirjeno. Tudi kot poslanec – po vrnitvi je bil znova izvoljen – se je umiril in nazadnje kar obmolknil. Spominjam se, da je takrat nekdo posrečeno zapisal, da mu med vsemi poslanci in poslankami edini imponira Jaša Zlobec, ker se nikoli ne pridruži vsesplošnemu kokodakanju in kikirikanju državnega zbora.
Churchill je rekel, da je zgodovina sestavljena iz zaporedja dogodkov, za katere bi bilo boljše, da do njih nikoli ne bi prišlo; jaz pristavljam, da enako žal velja ne le za vsebino velikanske večine knjig, ampak nasploh za vsako osebno življenje.
Leta 2006 se je izkazalo, da je razlog Jaševega molka napredujoča Alzheimerjeva bolezen. Štefka je že vse življenje znana kot ženska, ki ne ljubi sajenja rožic. Rekel bi lahko, da je kot osebnost robustna. Tovrstne osebe so v vsakdanjiku često videti neobčutljive za razne duševne vršace in prepade umetniških natur, ki so jim družice, ampak ko pa pride kriza, se lahko nanje zaneseš, da bodo storile vse natanko tako, kot je treba.
Bolezen je trajala še pet vse hujših let. V drobcih sem bil priča njenemu razvoju in se ob tem zgrožen spraševal, kako je mogoče, da človeški zakoni odrekajo ljudem, kar nam dovoljujejo storiti, ko gre za naše miljenčke – naše ljube kužke, muce, hrčke – skrajšati njihove muke. Jaša je bil še pod starim režimom drzen sopobudnik društva in iniciative za odpravo smrtne kazni. A ta pobuda najbrž ni bila uperjena proti izbiri milostne smrti. Moralni labirint se kaže že v tem, da danes blagor evtanazije (brez navdušenja sicer) prejemajo najbolj zavrženi ameriški morilci, ki so pred spokojnim eksitusom deležni poleg zadnje večerje in cigare še zaporednih injekcij s pomirjevalom, relaksantom, uspavalom, anestetikom in nazadnje prijazno naglim strupom. In coup de grâce, tako samoumeven na bojišču ali celo na strelišču, ne pritiče trpinom in trpinkam v civilstvu bolnišnic in hiralnic – ne glede na nepopisljivo neizmernost tovrstnih muk!
Štefka jih je Jašu pogumno lajšala, kolikor se je le dalo. Bila mu je v njegovi grozoti ves čas v oporo in pomoč, nikoli ni odnehala, nikoli obupala. Po Jaševi smrti leta 2011 je osmislila nesmisel s tem, da je osnovala društvo Spominčica (Alzheimer Slovenija), ki ga zdaj neutrudno vodi.
Pozivam ob tej priložnosti vse, ki jim je mar, da ji po svojih močeh pomagajo.
Jaz osebno pa se grem za začetek takoj zdajle – obrit.
Jaša bi to, slutim, pospremil s krilatico:
DOL S FATALIZMOM.
