Branimir Štrukelj, glavni tajnik SVIZ: V šolah dvometrske distance ni mogoče vzdrževati. Pika.

Začelo se je s spomladanskim zapiranjem šol in izobraževanjem na daljavo, ki je bilo po mnenju večine šolnikov pomanjkljivo, za več tisoč otrok iz šibkejših socialnih okolij pa celo škodljivo. Ministrica za izobraževanje Simona Kustec je, nasprotno, trdila, da je bilo spomladi s šolo večinoma vse v redu. Nesporazumi in nestrinjanja se nadaljujejo tudi v novem šolskem letu. Nazadnje se je komunikacija zapletla v zvezi z nošenjem mask v razredih. Premier Janez Janša je najprej SVIZ, ko je ta opozarjal, da je nošenje mask za učitelje in otroke zelo obremenjujoče, obtožil, da hujska javnost in ogroža življenja. Ne prav dolgo za tem pa je vlada, salto mortale, sprejela sklep, da maske v razredih niso več obvezne. SVIZ pričakuje od Janše opravičilo. Ministrica pa nič.

V ponedeljek bo imel SVIZ z ministrico Simono Kustec sploh prvi uradni sestanek po njenem marčevskem prevzemu ministrskega položaja. »Še nikoli se nam ni zgodilo, da bi tako dolgo čakali na prvo uradno srečanje z vodjo našega resornega ministrstva,« pravi naš sogovornik Branimir Štrukelj, ki je glavni tajnik SVIZ od leta 1996 naprej. Njegove izkušnje s politiki so pridobljene v bistveno daljšem obdobju, kot trajajo kariere večine politikov, ki trenutno krojijo usodo Slovenije. »Prav tako se nam doslej še ni zgodilo, da v ponedeljek, 5. oktobra, ne predsednik vlade ne predsednik republike nista opazila, da praznujemo svetovni dan učiteljev. Ministrica pa nam je čestitala šele sredi dneva, po tem, ko je praznik učiteljev na redni tiskovni konferenci omenil Jelko Kacin,« se ironično nasmehne. »To je ilustracija trenutnega stanja.«

Morali bi biti zadovoljni. Vendar je način delovanja te vlade tak, da je treba najprej na izrazito odločen način zahtevati rešitve, in šele potem reagirajo. Vlada ne predvideva v zadostni meri vnaprej, kaj je treba storiti. To je tudi temeljni problem za zaposlene v izobraževalnem sektorju. Ni nobene anticipacije razvoja razmer. Vlada se zgolj odziva na zunanje impulze in poskuša šele naknadno zmanjševati negativne učinke.

Edini oprijemljiv rezultat so priporočila, ki so jih šole dobile v začetku šolskega leta – štirje modeli pouka: A, B, C in D. Ta priporočila smo kritizirali, ker so se pripravljalci zadržali na splošni ravni, izognili pa so se težkim vprašanjem, denimo temu, kako bomo izvajali pouk na daljavo, če bo ta potreben. Kako na daljavo poučevati glasbo, likovni pouk, matematiko? Učni predmeti imajo svoje zakonitosti. Vedeti je treba tudi, kaj pomeni prisotnost učencev pri pouku na daljavo, kako jo ugotavljati, kako zagotoviti verodostojnost ocenjevanja. Vse to je ostalo odprto.

Stanje je obvladljivo, vendar gredo trendi v neželeno smer. Lahko sklepamo, da se bo delež okužb, karanten in bolniških odsotnosti povečeval. Hkrati opažamo, da predpisani ukrepi niso konsistentni. Delujejo kot kura, ki brez glave teka naokrog. Simptomatična je zgodba z maskami, kjer boste težko našli notranjo logiko, ki bi se jo dalo resno argumentirati.

To vprašanje je zahtevno, ker so pogledi učiteljstva diametralno nasprotni – imamo tiste, ki pravijo, da so ogroženi, ker učenci in dijaki ne nosijo več mask, in tiste, ki pravijo, da nošenje mask zmanjšuje kakovost izobraževanja. Če šest ur govoriš pod masko, ni enako, kot če jo zgolj nosiš. Povečuje se utrujenost in zmanjšuje se razumljivost povedanega, zlasti pri pouku tujih jezikov. Trdno pa smo prepričani, da si večina zaposlenih želi, da bi bili vrtci in šole čim dlje odprti. Seveda ob sistematičnem delu oblasti, ki bi to odprtost zagotavljala. Žal takšne konsistentne politike, ki bi krepila možnost, da bi vrtci in šole ostali odprti, ni. To je velika škoda za družbo, saj je delovanje vzgojno-izobraževalnih zavodov ključno za delovanje drugih delov javnega sektorja in gospodarstva.

Gotovo se spomnite prikaza gospodarske zbornice, v katerem je gospodarstvo lokomotiva, ki za seboj vleče »parazite« šolstvo, zdravstvo, javni sektor… Marca in aprila se je pokazalo, kaj se v resnici zgodi, ko parazit neha delovati. Upam, da je zdaj to jasno tudi tistim, ki so zagovarjali grobo ekonomistično logiko gospodarske lokomotive in vagonov za njo. Vrtci in šole so nujen pogoj in z izpolnjevanjem tega pogoja razbremenimo starše oziroma družine, da potem v družbi sploh še kaj funkcionira. Namesto da bi vlada to razumela in temu posvečala pozornost, izobraževanje zanemarja. Ni denimo scenarijev, kako bomo zapolnjevali delovna mesta v šolah, ko bodo zaposleni izpadali zaradi karanten in bolniških odsotnosti, gripe, vsega, kar se obeta. Ni načrta, kako z varnostnimi ukrepi utrjevati delovanje izobraževalnega sistema. Namesto tega imamo zgolj nelagodno ponavljanje, da je vse v redu. To ministrica naredi vedno, ko želi probleme pomesti pod preprogo. Reče, da vse super deluje. V resnici je ravno nasprotno – vsak dan je vse več problemov.

Še huje je. Vlada že tri leta krši zakonsko obveznost, da mora vsako leto pripraviti razpise za učiteljske pripravnike. Tega vlada ne počne, ker pripravnike dojema kot strošek. Moti jo, da jim je treba izplačati 70 odstotkov plače za to, da delno že delajo kot učitelji, delno pa se še uvajajo. Zakaj tega vlada ne stori vsaj zdaj? Prosim, najdite mi v tem trenutku boljšo rešitev za situacijo, ko bomo pomoč nujno potrebovali!

Obremenjenost zaposlenih v izobraževanju je v času koronavirusa ekstremna. Učitelj se ne more več pripraviti na naslednjo uro, saj se ukvarja z razkuževanjem, razdeljevanjem hrane, logističnimi premiki. Spreminja se v paznika, ki bdi nad izvajanjem ukrepov. To je s pedagoškega vidika izredno problematično, saj učitelj ne sme hkrati imeti vloge varnostnika. Učinek pedagoške ure pa je vse manjši. Nimamo več 45 minut za poučevanje in kakovost pouka se zmanjšuje.

Pametna oblast bi ta trenutek začela vlagati denar v izobraževanje. Mladi pedagogi bi pridobili dragocene izkušnje in hkrati razbremenili učiteljice in učitelje. Pri tem ne smemo pozabiti še na vse druge delavce v izobraževanju. Klecajo čistilke in kuharice v šolskih kuhinjah. Priprava prehrane je postala skrajno zapletena – problem je zavijanje hrane, ločevanje, delo pod maskami, logistika razdeljevanja obrokov. Tudi to zahteva dodatno delovno silo. Vse, o čemer pripovedujem, je treba predvidevati vnaprej. Ne trdimo, da sistem že razpada. Ni pa treba imeti ravno doktorata iz atomske fizike, da bi predvideli, kaj se lahko zgodi. Navsezadnje bi morali razmisliti tudi o skrajni sili in angažiranju študentov pedagoških smeri.

Tako kot v zdravstvu na pomoč pozivajo zdravstvene šole in študente medicine. Ne razumem, zakaj tega v izobraževanju ni. Hkrati ni niti sistematičnih priprav na pouk na daljavo. Saj veste, da vlada prav zdaj razmišlja o vseh možnih scenarijih zapiranja družbe (pogovarjali smo se v četrtek, op. p.). Hkrati namesto iskanja sistematičnih rešitev predsednik vlade vsakič, ko ima pet minut časa, čivkne kaj žaljivega o učiteljih. Učitelji se počutijo ponižane v pasivne izvajalce, ki ne smejo ničesar reči in ničesar predlagati. To je zanje skrajno depresivno. V vseh drugih evropskih državah učiteljstvo prispeva svoje poglede iz prakse, pri nas pa je videti, kot da je vsa pamet že zbrana na ministrstvu. Zgrešene poteze so posledica ignoriranja učiteljev praktikov.

Ta problem seveda poznamo, z gospodom Pečanom se popolnoma strinjamo. Tudi mi smo nekajkrat izpostavili izmuzljiv pristop oblasti. Priporočila so v enem delu taka, da jih ni mogoče izvajati. Tega se ministrstvo za izobraževanje in NIJZ, ki sta jih pripravljala, zavedata. V šolah dvometrske distance ni mogoče vzdrževati. Pika. Prostori niso dovolj veliki. Pa vendar je logika odločevalcev naslednja: mi smo rekli, da naj bo tako, vi pa se topite v lastnem soku in to rešujte, kakor veste in znate. Če bo kaj narobe, boste krivi vi. Gre za totalno prelaganje odgovornosti na vodstva šol in učiteljstvo, ministrstvo pa si ob tem umije roke in se na perverzen način razbremeni odgovornosti.

Aktualni predsednik vlade ima zelo hitre prste. Njegov razmislek ne spremlja te hitrosti. Podobno je pred nekaj tedni obtožil SVIZ, ko smo opozorili, da nošenje mask vzgojiteljicam v vrtcih onemogoča osnovno socializacijo dvoletnih in triletnih otrok. Na to smo opozorili s pedagoškega stališča, predsednik vlade pa nas je obtožil hujskanja in nič manj kot ogrožanja življenj. A ker so se opozorila, kakršno je bilo naše, zgrinjala z vseh strani, je bila vlada že naslednji dan primorana svojo odločitev o nošenju mask pri vzgojiteljicah umakniti. Dva tedna kasneje, ko je bilo okužb bistveno več, je vlada snela maske še učencem višjih razredov osnovnih šol in dijakom. Mar to pomeni, da se je predsednik vlade na koncu pridružil »hujskanju SVIZ« in zdaj sam ogroža življenja? Člani vlade sami sebi skačejo v usta.

Vse skupaj kaže na to, da o teh vprašanjih v resnici ne odloča stroka, ampak politika, ki se obrača po vetru. Stroka takšnih obratov seveda ne bi delala. Opažamo pa, da stroka v nekaterih trenutkih podpre politične odločitve, ki niso strokovne.

Z njo sem seveda nekajkrat govoril neformalno. Nismo pa še imeli uradnega srečanja na ravni SVIZ, ki je visoko reprezentativen sindikat in v katerega je včlanjenih več kot 70 odstotkov vseh zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. V ponedeljek bomo ministrici predlagali celovite rešitve za tiste, ki imajo kronična obolenja, predlagali bomo cepljenje proti gripi, da bi zmanjšali možnost bolniških odsotnosti, dodatne zaposlitve…

To žal ni nič novega. Izobraževalni resor že več kot desetletje v politiki izgublja pomen. Zagotavljanje kakovostnega javnega šolstva, ki je dostopno za vse, postopoma izgublja vlogo strateške usmeritve in se nezadržno pomika proti margini družbe. Vse večja šibkost šolskih ministrov in ministric v vladi je le ena od nazornih ilustracij tega skrb vzbujajočega procesa.

Odnos aktualnega predsednika vlade do učiteljstva pa je specifičen. Verjetno se spomnite izjave iz obdobja njegove druge vlade leta 2012, ko je visokošolske učitelje označil za lenuhe, ki da delajo zgolj šest ur na teden. To je degradacija, ki prispeva k marginalizaciji pomena izobraževanja. Končen cilj je seveda privatizacija izobraževanja, ravno tako kot privatizacija zdravstva in drugih javnih storitev.

Edina varovalka pred radikalnimi posegi sedanje desne oblasti v izobraževanje je javno mnenje: tri četrtine Slovencev je še vedno prepričanih, da je javno izobraževanje kakovostno in da pomembno vpliva na stabilnost države.

Naše članstvo je zelo heterogeno, med različnimi skupinami pa delujejo sinergijski učinki. Za začetek je treba vedeti, da če imamo včlanjenih 70 odstotkov zaposlenih v izobraževanju, imajo naši člani gotovo različna politična prepričanja.

Seveda. A na našem izvršilnem odboru so se postavila tudi vprašanja, zakaj članov ne pozovemo k udeležbi na petkovih protestih. Dejstvo je, da bi morali sindikati v trenutku, ko ta vlada razgrajuje socialni dialog, ko samovoljno sprejema peti protikoronski paket in demografski zakon, oblikovati enoten odpor. Naj vam opišem primer: v zadnji protikoronski zakonski paket nam je sprva uspelo uvrstiti dolžnost proračunskega financiranja mask ne le za zaposlene, ampak tudi za vse učence, dijake in študente. Tako je bilo vsaj dogovorjeno. Potem pa je vlada nenadoma rekla, da je pogajanj dovolj, in v nadaljevanju smo nad sprejemanjem zakona izgubili pregled. Nismo več vedeli, katero besedilo je bilo sprejeto ali morda ni bilo sprejeto. Ne glede na to, da smo v pogajanjih dosegli popolno soglasje. Delodajalci so nakup mask za otroke izrecno podprli. Potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bilo to črtano iz zakona. Gre za premik v avtoritarnost, ki je neposredno škodljiv.

Res je, trenutno imamo zvezane roke. To oblast dobro ve in to izkorišča. Niso pa to edini vzvodi, s katerimi lahko odgovorimo na njihovo avtoritarno delovanje. Vladajoča politika iz izkušenj ve, da učiteljstva ne gre podcenjevati.

Eno od zavrtih vprašanj slovenskega sindikalizma je, kaj še sodi v polje sindikalnega delovanja in kje se začne politika. Zaradi izkušenj iz preteklosti, ko so bili sindikati podaljšek oblasti, je to polje zelo ozko zamejeno. Lahko zagovarjamo načela, kot so solidarnost, tolerantnost, enakost med ljudmi, a pri vprašanju sodelovanja s političnimi strankami so v Sloveniji sindikati zelo zadržani.

Moje osebno mnenje je, da bi bilo treba odločno ustaviti poskus premika celotne družbe v desno, v avtoritarnost, v orbanizacijo, ki zdaj poteka prek poskusa podreditve medijev, obvladovanja našega skupnega premoženja, obvladovanja agencij preko njihovega povezovanja, privatizacije zdravstva…

Naš osrednji očitek ministrici je, da ni najprej šolska ministrica, ampak je primarno ministrica vlade Janeza Janše. Privolila je v zapostavljanje pedagoške stroke, prednost daje političnim ciljem vlade. Ministrica ne kaže želje, da bi se borila za dobro izobraževalnega sistema, zato ne uživa podpore zaposlenih v izobraževanju. Njeno ravnanje je simbolno ilustrirala udeležba na prireditvi, na kateri ni nosila maske. Eno govori, drugo pa dela. Zaradi tega dogodka smo na SVIZ v eni uri prejeli več kot 500 ogorčenih elektronskih pisem in komentarjev naših članov. Ministrica, ki je izgubila verodostojnost, bi se morala vprašati, ali lahko še uspešno opravlja svojo funkcijo. Očitno se je odločila drugače in bo morala nositi svoj kamen okoli vratu.