Bovec je v poletni sezoni postal prostor, kjer se zdi, da je turistični uspeh prerasel sposobnost lokalnega okolja, infrastrukture in institucij, da ga obvladujejo. Težava ni več samo v tem, da je obiskovalcev veliko, temveč predvsem v tem, kako jih usmerjati, evidentirati in upravljati. Podatki letošnje sezone kažejo, da turistični obisk Bovca še naprej raste. Od januarja do konca julija 2026 je občina naštela 149.560 turističnih prihodov, v enakem obdobju lani 125.336. To pomeni 19,3-odstotno rast. Prenočitve so se povečale s 336.038 na 385.794 oziroma za slabih 15 odstotkov. Toda precej drugačno sliko kažejo podatki sistema GoSoča. Leta 2025 je bilo evidentiranih 8008 dovolilnic in 17.049 oseb, letos pa 25.700 dovolilnic in kar 80.209 oseb. Število dovolilnic se je povečalo za 220,9 odstotka, število evidentiranih oseb pa za 370,5 odstotka oziroma za skoraj 4,7-krat.
Prav ta razlika je po mnenju bovškega občinskega svetnika in domačina Jurija Žureja eden od podatkov, ki kažejo, da je treba turistični pritisk v Bovcu začeti meriti precej bolj natančno. »Če bi se število uporabnikov Soče povečalo samo toliko kot število turističnih prihodov, bi namesto lanskih 17.049 pričakovali približno 20.300 oseb. Evidentiranih pa jih je 80.209. To odpira vprašanje, kaj smo v prejšnjem sistemu sploh videli in česa nismo,« opozarja Žurej. »Pomembno je razumeti, da letošnjih 80.209 ljudi ne pomeni nujno, da je bilo na Soči 370 odstotkov več ljudi. Pomeni pa, da danes evidentiramo ljudi, ki jih prej očitno nismo na enak način,« pravi Žurej.
Prav zato je po njegovem pomembno vprašanje, koliko ljudi se je v minulih letih dejansko peljalo po Soči v okviru komercialne dejavnosti, pa jih statistika zaradi pavšalnega sistema ni prikazovala. Ob tem GoSoča ne zajema celotnega obsega turističnih aktivnosti v občini. V podatke niso vključeni vsi uporabniki kanjoninga oziroma soteskanja, zato celotnega števila ljudi, ki v okviru komercialnih dejavnosti uporabljajo naravne športne lokacije v občini Bovec, še vedno ne poznamo. »Če želimo upravljati Sočo, moramo najprej vedeti, koliko ljudi jo uporablja. Potem lahko govorimo o infrastrukturi, varnosti, odpadkih, reševanju, vplivu na naravo in tudi o tem, kdo od te dejavnosti ustvarja prihodke in kdo nosi stroške,« pravi Žurej.
»Ni problem, koliko ljudi pride, ampak kako jih razporedimo«
Po Žurejevem mnenju glavnina turističnega pritiska nastane v nekaj mesecih. Poletna gneča traja praktično do sredine septembra, nato se obisk umiri, med novembrom in veliko nočjo pa Bovec doživi povsem drugačno podobo. »Ni problem, koliko ljudi pride, ampak kako jih razporedimo,« poudarja. Bovec in širše Posočje imata po njegovem dovolj prostora, vendar je infrastruktura slabo prilagojena množičnemu turizmu, obiskovalci pa so osredotočeni na nekaj najbolj znanih točk. Kot primer navaja območje Krnskih jezer. Na eni od vzporednih poti je v več urah srečal le nekaj ljudi, medtem ko je bilo na glavni poti proti najbolj znanim točkam na tisoče obiskovalcev. Ključno vprašanje je zato po njegovem, zakaj obiskovalcev ne usmerjamo. Manjkajo urejena parkirišča, učinkovito upravljanje prometa, boljša signalizacija, obnovljene in označene poti ter sistemi, s katerimi bi lahko obremenitve posameznih lokacij dejansko spremljali in uravnavali.
V zavodu Turizem Dolina Soče se s problemom obremenjenosti prostora strinjajo, vendar poudarjajo, da ga ne vidijo kot en sam problem, ki bi ga bilo mogoče rešiti z eno samo omejitvijo. Tea Florjančič, svetovalka za turizem pri Turizmu Dolina Soče, pravi, da je Dolina Soče vodilna slovenska outdoor destinacija, zato povečan obisk razumljivo prinaša izzive na področju prometa, parkiranja, stanovanj, nedovoljenega kampiranja in upravljanja najbolj obiskanih točk. V zavodu se zato osredotočajo predvsem na usmerjanje obiska v prostoru in času. Cilj je zmanjšati izrazit sezonski vrh julija in avgusta ter obiskovalce spodbujati k prihodu spomladi in jeseni. Poleti promocije ne usmerjajo v dodatno povečevanje obiska, temveč predvsem v informacije o trajnostni mobilnosti, prometnih režimih, parkiranju in odgovornem ravnanju v naravi.
Ob tem tudi poudarjajo, da se ne pripravlja nova turistična strategija, saj je evalvacija obstoječe strategije pokazala, da so njene ključne usmeritve ustrezne, zato so pripravili nov akcijski načrt, ki še bolj krepi upravljavsko vlogo destinacije. »Pri tako raznoliki destinaciji ni smiselno iskati ene univerzalne meje, ki bi določala, koliko obiskovalcev lahko sprejme vsa dolina Soče,« pojasnjuje Florjančičeva.
Obremenjenost se med posameznimi območji in obdobji zelo razlikuje, zato spremljajo turistične tokove, obremenitve prostora in odzive lokalnega okolja ter ukrepe prilagajajo konkretnim razmeram. Primer je upravljanje Tolminskih korit, kjer velja omejitev največ 200 obiskovalcev na uro. Sistem vključuje časovno usmerjanje obiskovalcev, urejen dostop, parkirišča in prevoze. Marca je bil odprt tudi nov vstopni objekt. Turizem Dolina Soče je letos začel vzpostavljati tudi statistično platformo, katere namen je pridobiti celovitejši vpogled v turistični obisk, prostorske in časovne tokove ter obremenitve posameznih območij. Platformo trenutno še vzpostavljajo.
Zanimiv je tudi razkorak med pogledom dela lokalnega okolja in pogledom Triglavskega narodnega parka (TNP) na razpršitev obiskovalcev. V Posočju se pojavljajo predlogi, da bi obiskovalce usmerjali tudi na manj znane poti in uredili nekatere opuščene vlake. TNP takšnemu pristopu ne pritrjuje. Namen upravljanja obiskovanja po njihovem ni odpiranje novih in manj znanih dostopov, temveč premišljeno usmerjanje obiskovalcev na za obisk primerne in urejene poti. Gozdne vlake imajo prvenstveno funkcijo gozdnih prometnic in jih ne vidijo kot ustrezno sistemsko rešitev za nove turistične poti. Prednost dajejo javnemu prevozu, urejanju obstoječih peš dostopov in kakovostnemu upravljanju obstoječih poti.
TNP ima za posamezne točke že izračunane meje
Še bolj konkretni so podatki Triglavskega narodnega parka. JZ TNP je nosilne zmogljivosti, ki so sicer približne ocene in ne natančne terenske meritve, izračunal za več naravnih vrednot. Za Tolminska korita je ocenjena nosilna zmogljivost 1050 obiskovalcev na dan, za izvir Soče 500 oziroma 1500 obiskovalcev na dan glede na vstopno točko, za Pokljuško sotesko 550, za slap Savica med 1200 in 1700, za Peričnik med 1600 in 2000, za sotesko Vintgar pa 2290 obiskovalcev na dan. Ocene obstajajo tudi za korita Mostnice, Martuljške slapove ter soteski Fratarice in Predelice za potrebe soteskanja.
TNP opozarja, da ne more vplivati na stalno povečevanje števila turističnih ležišč v narodnem parku in njegovem zaledju ter posledično vse večji pritisk motornega prometa in obiskovanja najbolj obremenjenih točk. »Na najbolj izpostavljenih točkah v Triglavskem narodnem parku in tudi v Sloveniji je nujen prehod iz promocije turizma v aktivno upravljanje destinacij,« poudarjajo.
Morda najbolj zgovoren podatek o pritisku na prostor prihaja prav iz naravovarstvenega nadzora. Med 1. julijem in 18. avgustom 2026 so naravovarstveni nadzorniki TNP na območju Posočja ugotovili 463 kršitev. Od tega jih je bilo kar 411 povezanih z nedovoljenim parkiranjem v naravnem okolju, 45 z nedovoljenim kampiranjem in štiri z vožnjo v naravnem okolju.
Za primerjavo: na vsem območju TNP so nadzorniki v vsem letu 2025 našteli 553 ukrepov. Največ jih je bilo povezanih z nedovoljenim parkiranjem, 425, sledila sta nedovoljeno kampiranje z 79 primeri in vožnja v naravnem okolju z 38 primeri. Številke zato zelo nazorno kažejo, kako izrazit je pritisk v letošnji poletni sezoni. TNP ima 840 kvadratnih kilometrov veliko območje in samo 20 naravovarstvenih nadzornikov. V povprečju to pomeni, da mora en nadzornik pokrivati 42 kvadratnih kilometrov. »Ugotavljamo, da razmere na vrhuncu sezone vsaj na nekaterih lokacijah presegajo zmožnosti JZ TNP in tudi drugih institucij za učinkovito ukrepanje,« opozarjajo.
Domačin čaka leta, drugi delajo takoj
Žurej ob tem opozarja na še en problem – občutek, da pravila niso enaka za vse. Domačini, ki želijo na svojih zemljiščih urediti kamp, glamping ali drugo turistično dejavnost, naj bi na dovoljenja čakali leta. Po njegovih besedah nekateri čakajo tudi devet let. Hkrati pa naj bi v bližini nastajale nastanitve, ki jih domačini dojemajo kot črne ali vsaj vprašljivo legalne. Problem je tudi divje kampiranje. »Država od domačina zahteva leta dokazovanja, dovoljenja, soglasja in izpolnjevanje vseh pogojev, medtem ko se za tistega, ki pravila obide, pogosto iščejo izgovori,« pravi. Podoben občutek naj bi domačini dobivali pri uporabi javne infrastrukture. Prebivalci Dvora opozarjajo na domnevno uporabo vaškega vodnjaka za pranje komercialne opreme za vodne športe. Če bi se takšne navedbe potrdile, bi šlo za vprašanje uporabe javne infrastrukture in stroškov, ki jih nosi lokalna skupnost. »Turistični podjetnik, ki služi na Soči, ne more javne infrastrukture razumeti kot svoj brezplačni servis,« meni Žurej.
Promet, Soča in vprašanje odgovornosti
Tudi Turizem Dolina Soče priznava, da so bile letošnje pripombe domačinov in drugih deležnikov povezane predvsem s prometnimi obremenitvami, parkiranjem in pritiski na najbolj obiskane točke, kot so Kozjak, Velika korita Soče in Lepena. Zavod te odzive spremlja prek neposrednih pobud, sodelovanja s ponudniki in vsakoletne ankete o zadovoljstvu lokalnega prebivalstva.
Ob tem opozarjajo, da številnih vprašanj, povezanih s prometom, parkiranjem in nadzorom, ljudje ne naslavljajo na turistični zavod, temveč neposredno na občine ali druge pristojne službe. Zato samo število pritožb, ki jih prejme zavod, ne bi predstavljalo celotne slike. TNP pa meni, da mora biti pri odločanju o prihodnosti turizma dosežen konsenz lokalne in nacionalne ravni, predvsem pa lokalnega prebivalstva. Kot dobre primere izpostavljajo upravljanje Tolminskih korit, urejanje prometa v dolino Vrat in Tolminke, upravljanje slapa Savica in dostop v dolino Zadnjice.