»Zakona o dolgotrajni oskrbi smo se resnično veselili. V pričakovanju nižjega zneska in s tem lažjega življenjskega shajanja pa je nato sledil hladen tuš … Razočarani smo in obupani. Žalosti nas, da je vlada pozabila na eno najbolj ranljivih skupin v Sloveniji.« To je del pisma, ki ga je na vlado prejšnji mesec naslovila družina Kresić, katere 62-letni oče kot invalidna oseba biva v Domu Danice Vogrinec Maribor. Januarja so za njegovo oskrbo prejeli račun v višini 2068 evrov, kar je približno 500 evrov več kot dotlej.
Ostali na stranskem tiru
Oče je namreč med tistimi oskrbovanci (gre za odrasle osebe s posebnimi potrebami: gibalno-senzoričnimi motnjami, dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju …), ki niso prešli v nov sistem dolgotrajne oskrbe, pač pa so ostali pod okriljem zakona o socialnem varstvu. Ker država od 1. decembra lani ne sofinancira več višjih stroškov dela in dodatnih kadrov na področju socialne oskrbe iz proračuna, so se ti prelili v višje cene oskrbnine: za vse stanovalce posebnih in kombiniranih socialnovarstvenih zavodov ter stanovalce domov za starejše, ki se niso odločili za prehod v sistem dolgotrajne oskrbe, so zneski na položnicah torej bistveno višji, čeprav so deležni enake oskrbe kot doslej.
Nasprotno se storitve za ostale stanovalce v domovih po novem plačujejo iz novega prispevka za dolgotrajno oskrbo (sami plačujejo le hotelski del), medtem ko je omenjena skupina oseb, ki sodi v tako imenovano kategorijo C, iz zakona izpadla. Družina Kresić, ki sicer ni edina, ki je svojo izkušnjo delila z javnostjo, ocenjuje, da je njihov oče kot invalid na ta način diskriminiran.
Nekateri direktorji zavodov opozarjajo, da gre pri nastalem položaju oseb z oviranostmi za sistemsko vrzel. Na ministrstvu za solidarno prihodnost se branijo, da ta skupina »po zahtevi stroke« ob pripravi zakona še ni bila vključena v sistem dolgotrajne oskrbe, kot je bil zastavljen. Srž problema je v tem, da se potrebe ljudi z oviranostjo razlikujejo od potreb uporabnikov dolgotrajne oskrbe. Nabor ustreznih storitev oziroma oblik strokovne podpore za prve pa zdaj v zakonu o dolgotrajni oskrbi ni opredeljen. Teoretično bi sicer lahko tudi ti stanovalci pridobili odločbo o upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, a ne bi bili upravičeni do vseh storitev, ki jih nujno potrebujejo. Zato je treba zakon prilagoditi.
Z interventno rešitvijo do enakih pravic?
Za sistemsko rešitev v tem mandatu ni več časa, pač pa bo ta naloga padla na prihodnjo vlado. Kljub temu so na ministrstvu zagotovili, da »iščejo rešitve, kako posameznike z zahtevnejšimi potrebami ustrezno finančno razbremeniti in zagotoviti pravičnejšo porazdelitev stroškov, ne glede na tip zavoda, v katerem je posameznik nameščen«.
Konkreten predlog rešitve jim je že poslal Marko Slavič, direktor Doma Danice Vogrinec. Pod njihovo streho bivajo tako oskrbovanci, ki se jim je plačilo občutno znižalo, kot tisti, ki se jim je močno zvišalo, kar po direktorjih besedah težko razumejo in sprejemajo. »Da bi vsem stanovalcem zagotovil približno enaka izhodišča, sem ministrstvu predlagal, da bi začasno, dokler se ne vzpostavi sistemska rešitev, tudi za stanovalce s posebnimi potrebami veljalo pravilo plačila nastanitve in prehrane, razliko v višini opravljenih storitev pa bi zanje pokril integralni proračun. To pomeni, da bi lahko z interventnim zakonom, če bi seveda vlada to želela in zagotovila sredstva, lahko pomirili situacijo in zagotovili vsem državljanom enake ustavne pravice,« je za Dnevnik povedal Slavič.
V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije pa kot možno prehodno rešitev, s katero bi bilo mogoče uporabnikom pomagati relativno hitro, predlagajo sofinanciranje stroškov dela izvajalcev na način, primerljiv z ureditvijo pri storitvi pomoči družini na domu. V tem primeru je bilo sofinanciranje iz zbranih prispevkov za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo podaljšano do 31. decembra 2026. »Takšen ukrep bi lahko vsaj delno razbremenil uporabnike in njihove svojce v času, ko še niso vključeni v sistem dolgotrajne oskrbe,« poudarja sekretar skupnosti Denis Sahernik. V zvezi z iskanjem celovite sistemske rešitve je po njegovih besedah ministrstvo napovedalo vzpostavitev posebne delovne skupine za umeščanje oseb z motnjo v razvoju ali težavami v duševnem zdravju v sistem dolgotrajne oskrbe, pri delu katere bo sodelovala tudi predstavnica skupnosti.
Stanovalci kategorije C niso edini, ki po novem plačujejo bistveno več. To velja tudi za tiste, ki so bili v domove na novo sprejeti po 1. decembru po »starem« sistemu, torej po zakonu o socialnem varstvu, ker jim drugega ni niti preostalo, saj še nimajo odločbe o upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Vstopne točke na centrih za socialno delo (ki še vedno nimajo ustreznega informacijskega sistema) so namreč zasute z vlogami in v zaostanku. Na ljubljanski vstopni točki so nedavno povedali, da bo na odločbe, če ne bodo sprejeti ukrepi, ki bi omogočili pohitritev, treba čakati tudi do enega leta.