Leto 2025 je bilo po ugotovitvah strokovnjakov programa EU za spremljanje podnebnih sprememb Copernicus tretje najtoplejše leto v zgodovini meritev. S tem se nadaljuje obdobje vročine brez primere, ugotavljajo raziskovalci, ki pričakujejo, da bi lahko mejo segrevanja 1,5 stopinje Celzija – temperaturni prag, ki ga določa pariški podnebni sporazum – dosegli že do konca tega desetletja, kar je več kot desetletje prej, kot so sprva predvidevali.
V Sloveniji je bilo lansko leto četrto najtoplejše leto od leta 1950 in petnajsto zaporedno nadpovprečno toplo leto. »Tudi v Sloveniji se temperatura zelo hitro dviga vse od leta 1960 naprej, odkar imamo sistematične meritve za Slovenijo. Od takrat se je temperatura dvignila že za več kot 2,6 stopinje Celzija. Če dodamo še slabe 0,5 stopinje Celzija od predindustrijske dobe, pridemo že na tri stopinje Celzija. To je ogromno. In se bo še nadaljevalo tudi v prihodnosti, ne glede na scenarij, torej ne glede na to, kaj bomo kot človeštvo uspeli narediti z omejevanji izpustov toplogrednih plinov,« je opozorila Mojca Dolinar z Agencije RS za okolje (Arso).
Globoko v podnebnih spremembah
Ena najbolj neposrednih posledic dviga temperature, ki jih močno občutimo tudi v Sloveniji, so vročinski valovi, ki so vse daljši in se dogajajo pri višjih temperaturah. »Kazalnik vročih dni, ko temperatura preseže 30 stopinj Celzija, je bil v normalnem podnebju v Ljubljani v povprečju pri okoli 10 dneh. Danes smo že pri 40 dneh. V sredini stoletja bomo v Ljubljani ne glede na scenarij pri okoli 50 do 60 vročih dneh, po najslabšem scenariju pa bomo do konca stoletja pri preko 90 vročih dneh. To pomeni tri mesece temperature nad 30 stopinjami Celzija,« je na nacionalni konferenci Pravo za družbo in naravo: Ali spreminjamo okolje na bolje? v organizaciji ljubljanske pravne fakultete, varuha človekovih pravic in Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC) poudarila Mojca Dolinar. Pri padavinah je po drugi strani skrb vzbujajoč zlasti trend povečane jakosti. »Najhujša posledica sprememb padavin bo povečanje jakosti ekstremnih padavin, ki nam že danes ali pa so nam že v preteklosti v normalnem podnebju povzročale težave in škodo. Če se bodo ekstremne padavine še povečevale, bo škoda še večja. Pri tem pa ne govorimo o povečanju zgolj za nekaj odstotkov, ampak o povečanju jakosti tja do 30 ali 40 odstotkov.«
Vse pogostejše so in bodo tudi poplave in suše. »Spomnimo se na primer leta 2003 ali 2013, ko je bila suša nacionalna katastrofa. Že sredi stoletja bo to v Sloveniji nekaj vsakdanjega, kaj šele konec stoletja,« je opozorila strokovnjakinja.
»Ena roka uničuje, kar druga ščiti«
A kljub omenjenim znanstvenim dejstvom domača in svetovna politika še vedno ne vodita niti v sanacijo niti v blaženje okoljskih problemov. Še več, razkorak med znanostjo in politiko se zdi vse večji. Izpusti zaradi rabe fosilne energije kljub opozorilom znanosti, kjotskemu in pariškemu sporazumu še vedno naraščajo. Izkušnje so pokazale, da političnim dogovorom doslej ni uspelo ustaviti toplogrednih plinov, ampak so to povzročile zgolj krize, in sicer globalna finančna kriza in pandemija covida-19. »Vzvodi za obvladovanje podnebnih sprememb torej nikakor niso v rokah znanstvenikov, ampak ščitimo gospodarstvo,« je opozorila klimatologinja in članica medvladnega odbora za podnebne spremembe Lučka Kajfež Bogataj.
Kaj je razlog za ta že desetletja trajajoči razkorak med politiko in znanostjo? »Bistvo verjetno leži v našem ekonomskem modelu rasti. Politika si ne more kaj, da ne bi te rasti vzdrževala. Čim je ne, imamo brezposelnost, nemire … Potem pa je tukaj še slepo verjetje, tudi pri Evropski uniji, da se bo rast nadaljevala, vpliv na okolje pa bo izginil. To enostavno ni res. To fizikalno še ni možno,« je bila jasna klimatologinja.
Razkrila je tudi vrsto konkretnih vzrokov, ki razkorak med politiko in znanostjo še poglabljajo, med drugim denimo linearnost politične logike, ki deluje v okviru štiri- ali petletnih volilnih ciklov, v primerjavi s sistemskostjo znanstvene logike. Politika namreč po njenih besedah običajno rešuje probleme, ki so vidni in neposredni (na primer cene goriva, brezposelnost), oziroma »gasi požare« ‒ ko se pojavi problem, išče izolirano rešitev. Znanost pa po drugi strani opozarja na to, da je Zemlja prepleten sistem, na primer: krčenje gozdov ne zmanjša le biotske raznovrstnosti, ampak vpliva tudi na kroženje vode in lokalno temperaturo, kar pa uničuje tudi kmetijstvo.
Druga težava je sam državni sistem upravljanja, ki je razdrobljen na ločene resorje. V praksi se tako dogaja, da ministrstvo za kmetijstvo na primer spodbuja intenzivno pridelavo in uporabo gnojil, ministrstvo za okolje poskuša zaščititi vode, ministrstvi za gospodarstvo in finance merita uspeh le preko BDP, ne da bi pri tem upoštevali degradacijo okolja … »Ena roka države uničuje tisto, kar druga poskuša zaščititi,« je povzela klimatologinja. Podobno je po njenih besedah na mednarodni ravni: prehod na zeleno energijo na primer zahteva rudarjenje litija, kar lahko uniči lokalne ekosisteme, če politika ne deluje sistemsko. Težava sta tudi razkorak v hitrosti med znanostjo in politiko ter neupoštevanje eksternih stroškov. »Zapisano imamo, da onesnaževalec plača, a tega v praksi ne izvajamo. S tem lastno evropsko ustavo postavljamo na laž, hkrati pa se kot družba siromašimo – nekdo dela profit, davkoplačevalci pa plačujemo zunanje stroške, na primer stroške zdravstva,« je opozorila strokovnjakinja. »Skratka, znanost opozarja, da presegamo biofizične omejitve planeta, medtem ko politika še vedno nagrajuje modele rasti, ki te meje izkoriščajo.«
Kako zmanjšati razkorak?
Da bi razkorak med znanostjo in politiko zmanjšali, bi morali znanstveniki preiti od vloge »obveščevalcev« k aktivnemu sooblikovanju politik. Lučka Kajfež Bogataj zato predlaga vrsto konkretnih rešitev: institucionalizacijo znanstvenega svetovanja (neodvisni podnebni sveti), preverjanje vseh postavk v proračunu glede na vpliv na podnebje in biotsko raznovrstnost, odpravo škodljivih subvencij (na primer subvencij fosilnih goriv), uvedbo »varuha prihodnjih generacij«, reformo izobraževanja …
»Znanstveno svetovanje potrebuje svoj institucionalni okvir. V Sloveniji sicer imamo podnebni svet, ki pa je brezzobo telo. Potrebujemo podnebni svet, ki bo imel tudi zakonsko pooblastilo nekaj narediti. Potrebujemo tudi znanstvene vmesnike – ljudi, ki bodo z najboljšim namenom politiki pomagali razumeti, kaj vse je pri konkretnih odločitvah treba upoštevati. V parlamentih se sprejema ogromno pomembnih odločitev, ki jih seveda poslanci, četudi so zelo izobraženi, niti slučajno ne morejo tehnično obvladati,« je navedla klimatologinja in pristavila, da se seveda vse začne in končna pri – denarju. »Proračunsko načrtovanje bi morale oceniti okoljske znanosti, torej ali je neka postavka resnično taka, da pomaga okolju, ali je mogoče nevtralna, nikakor pa ne sme biti v neposrednem nasprotju z logiko varovanja okolja in planetarnih meja.«
Pomembno je tudi, da znanost postane politiki dostopna v realnem času, med drugim v obliki rednih poročil o okolju (na primer kakovosti vode, onesnaženosti zraka …) ter v obliki sistema za zgodnje opozarjanje o kritičnem zmanjšanju odpornosti posameznega ekosistema (na primer gozda, jezera …). »Vsak mesec imamo poročila o brezposelnosti in gospodarski rasti. Kje pa je poročilo o stanju okolja?« se sprašuje profesorica. »In tisto, kar je najbolj pomembno, zdaj govorim osebno in ne več objektivno: že vse življenje delam z mladimi ljudmi in dejansko jim je iz leta v leto težje pogledati v oči. Mi smo tisti, ki jim pravzaprav vsak dan jemljemo prihodnost. Zato absolutno potrebujemo varuha prihodnjih generacij, politično funkcijo, nekoga, ki bo dal glas tistim, ki morda še niso rojeni, pa bodo morali živeti s tem.«
Prehod na model blaginje – ali odrasti ali kateri drugi alternativni model, ki v ospredje postavlja stabilnost zemeljskega sistema – tako danes po besedah Lučke Kajfež Bogataj ni več le ekološka želja, temveč biološka nujnost za preživetje civilizacije znotraj planetarnih meja. »Most med znanostjo in politiko potrebujemo. Moramo ga zgraditi. Ker danes pri tem govorimo o eksistencialni odgovornosti. Tukaj gre mogoče dejansko v desetletju ali dveh za vprašanje biti ali ne biti.«