Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti – združenja za dostojno starost, je prepričana, da starejši ljudje pri nas nimajo enakih pravic kot drugi državljani. To utemelji z dogajanjem v domovih za starejše, ki so se po izbruhu epidemije koronavirusa spremenili v infekcijske bolnišnice. »Sprva so tudi tiste, ki so za covidom-19 zboleli v domovih, zdravili v bolnišnicah, 17. marca pa je bilo sprejeto navodilo, naj jih praviloma oskrbijo kar v domu, saj naj bi prevoz do bolnišnice za te ljudi pomenil velik stres, hudo bolnim (v paliativni oskrbi) pa naj tako ali tako ne bi mogli pomagati. Strinjam se, da nekdo, ki ima blažje bolezenske znake, ostane v domu, toda deležen bi moral biti enake oskrbe kot v bolnišnici. Še posebej zato, ker se lahko zdravstveno stanje zelo hitro poslabša. Tega pa v domovih že zaradi prostorske stiske ni mogoče zagotoviti. Poleg tega nimajo dovolj usposobljenega kadra niti ustrezne opreme,« opozarja predsednica Srebrne niti.
Iznajdljivi imajo dovolj zaščitne opreme
Ob pojavu okužb s koronavirusom so bili domovi za starejše po njenih besedah prikrajšani tudi pri zaščitni opremi. »V začetku epidemije so imeli prednost pri oskrbi zdravstveni zavodi. In ker domovi za starejše niso zdravstvene ustanove, pa čeprav v domu za skoraj devetdeset odstotkov starejših izvajajo zdravstveno dejavnost, nekaj časa niso mogli dobiti zaščitne opreme,« spomni Biserka Marolt Meden. »To, da direktor doma vsak dan kliče in moleduje, ali bo dobil še kaj opreme, ne pelje nikamor. Je pa slišati, da so se nekateri znašli. Nekateri domovi imajo zalog zaščitne opreme za nekaj mesecev, drugi pa komaj za sproti,« opozarja Marolt-Medenova.
V koronakrizi se je po njeni oceni v najslabši možni luči pokazala tudi delitev pristojnosti za domove na dve ministrstvi – za delo, družino, socialne zadeve in enake možnost ter za zdravje. »Ministrstvo za zdravje se je sicer trudilo. Zelo veliko je naredilo pri izobraževanju zaposlenih v domovih, tudi zdravniki so hodili pregledovat kartoteke stanovalcev in svetovat glede con. Toda to je bilo le svetovanje od zunaj, medtem ko strokovne pomoči v domovih samih ni bilo. Ni namreč dovolj, če pošljejo ekipo strokovnjakov, ki na dvorišču razloži, kako obleči plašč ter sneti rokavice, masko in podobno. V domu bi potrebovali dodaten kader, ki bi zaposlene usposabljal ob delu in jim pomagal, da bi starejši dobili vsaj toliko storitev, kot so jih bili deležni pred epidemijo. Opraviti bi morali tudi več testiranj. In kaj je naredilo zdravstvo? Domovom so poslali številna navodila in priporočila, kako naj ravnajo s starejšimi v času koronakrize. Med drugim so jim tudi svetovali 'nič britja, manj kopanja'… To vem iz prve roke. Stanovalec doma v Metliki mi je povedal, da jih že več kot mesec dni niso okopali,« opozarja Biserka Marolt Meden.
Radi bi imeli ministrstvo za starejše
Ker približno devetdeset odstotkov stanovalcev domov starejših potrebuje zdravstveno nego, in to vsak dan, ne le v času epidemije, meni, da bi minister za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti moral reči: oprostite, skrb za starejše v celoti predajam ministrstvu za zdravje. »Minister za zdravje pa bi moral biti pameten in širok človek. Pomoč v zaščitni opremi in strokovnem kadru je treba domovom zagotoviti prej, preden tam izbruhne okužba s koronavirusom. Ko se enkrat pojavi, je prepozno, saj takrat njegovo širjenje težko ustaviš,« svari predsednica Srebrne niti.
V združenju se zavzemajo tudi za samostojno ministrstvo za starejše, pod katerim bi dolgotrajno oskrbo starejših, ki bivajo doma, in domove starejših enotno obravnavali. »Tudi varuha za starejše potrebujemo, kajti to, da varuh za človekove pravice v teh časih dela iz pisarne, se mi ne zdi primerno. Ustrezno zaščiten bi moral hoditi po terenu, po domovih starejših in drugod ter opozarjati na kratenje pravic in dostojanstva starejših,« je prepričana Biserka Marolt Meden, ki se ji zdi nesprejemljivo tudi to, da domovi v času koronakrize ne sprejemajo novih stanovalcev. »Ne vem sicer, kdo je sprejel takšen sklep, toda ker so v zadnjem mesecu nekateri oskrbovanci umrli, so njihove postelje ostale prazne. Nastajajo hude stiske, ker nimamo dovolj zmogljivosti v negovalnih bolnišnicah. Domovi pa tako ustvarjajo izgubo in posledično nekateri že zvišujejo cene. Seveda v breme stanovalcev,« ugotavlja Marolt-Medenova.
